Edmund Phelps: Nobelov nagrajenec o gospodarski rasti in naravni brezposelnosti

Biografija

Zgodnje življenje in izobraževanje

Edmund Phelps se je rodil leta 1933 v bližini Chicaga, vendar je odraščal in hodil v šolo v mestu Hastings-on-Hudson v New Yorku, kamor se je družina preselila, ko je bil star šest let. Leta 1951 se je vpisal na Amherst College kot dodiplomski študent. Po očetovem nasvetu se je Phelps v drugem letniku vpisal na prvi tečaj ekonomije. Njegov učitelj ekonomije je bil James Nelson, študij pa je temeljil na znanem učbeniku Paula Samuelsona. Phelpsa je zelo zanimal študij poslovnih ved. Poznal je pomembne nerešene probleme in imel nove zamisli, na primer o razkoraku med mikroekonomijo in makroekonomijo.

Po diplomi na univerzi Amherst leta 1955 je Phelps odšel na podiplomski študij na univerzo Yale. Tam so bili njegovi profesorji nekateri največji ekonomisti, kot sta Nobelova nagrajenca James Tobin in Thomas Schelling, študiral pa je tudi pri Arthurju Okunu. William Fellner in Henry Wallich sta bila zelo pomembna pri njegovih študijskih predmetih. Phelps je doktoriral na univerzi Yale leta 1959. Njegovo doktorsko delo je temeljilo na Tobinovi zamisli, da imajo potrebe ljudi v izrednih razmerah večji učinek kot nenadne spremembe cen.

Raziskave v 60. in 70. letih

Po doktoratu je začel delati kot ekonomist pri korporaciji RAND. Zanimala ga je predvsem makroekonomija, vendar se je RAND osredotočil na obrambno dejavnost, zato se je Phelps naslednje leto, 1960, odločil, da se bo vrnil k študiju. Zaposlil se je kot raziskovalec pri fundaciji Cowles in kot učitelj na univerzi Yale. Pri Cowlesovi fundaciji je raziskoval predvsem prihodnje cene in plače, pri čemer je sledil delu Roberta Solowa. V okviru teh raziskav je Phelps leta 1961 objavil znameniti članek o stopnji varčevanja po zlatem pravilu, ki je eno njegovih najpomembnejših del za ekonomsko znanost. Pisal je tudi članke o drugih ekonomskih teorijah, na primer o monetarni ekonomiji (Ricardijeva ekvivalenca) in njenem pomenu pri doseganju najboljše gospodarske rasti.

Delo v Cowlesovi fundaciji je Phelpsu omogočilo, da se je srečal z drugimi pomembnimi ekonomisti, ki so se ukvarjali s teorijo rasti, kot sta David Cass in Nobelov nagrajenec Tjalling Koopmans. V študijskem letu 1962-63 je Phelps obiskal tudi MIT, kjer se je srečal z Nobelovimi nagrajenci Paulom Samuelsonom, Robertom Solowom in Francom Modiglianijem.

Leta 1966 je Phelps zapustil Yale in se preselil na Univerzo v Pensilvaniji, kjer je dobil stalno delovno mesto profesorja ekonomije. V Pensilvaniji je Phelps največ raziskoval povezave med zaposlenostjo, plačami in inflacijo. O tem je pisal leta 1968: "Dinamika denarja in plač ter ravnovesje na trgu dela" (Money-Wage Dynamics and Labor Market Equilibrium). Ta raziskava je vsebovala pomembne nove zamisli o Phillipsovi krivulji. Bila je prva zamisel o naravni stopnji brezposelnosti in povedala, da stopnja inflacije ne vpliva na trg dela. Januarja 1969 je Phelps na univerzi v Pensilvaniji organiziral srečanje v podporo raziskavam o inflaciji in zaposlovanju. Zgodba o srečanju je bila naslednje leto objavljena v zelo pomembni knjigi, ki je znana kot "Phelpsov zvezek". V tem času je Phelps z drugimi ekonomisti sodeloval pri raziskavah gospodarske rasti, učinkov monetarne in fiskalne politike ter najboljše rasti prebivalstva.

V letih 1969-1970 je profesor Phelps delal za Center za napredne študije vedenjskih ved na Univerzi Stanford. Srečanje z Nobelovima nagrajencema Amartyo Senom in Kennethom Arrowom ter branje dela Johna Rawlsa, ki ga je spoznal v tistem letu, je v profesorju Phelpsu vzbudilo zanimanje za raziskave zunaj makroekonomije. Leta 1972 je objavil raziskavo, ki jo je poimenoval "statistična diskriminacija". Objavil je tudi raziskavo o ekonomski pravičnosti, pri kateri je uporabil ideje iz Rawlsove knjige "A Theory of Justice".

Leta 1971 se je Phelps preselil na oddelek za ekonomijo na Univerzi Columbia, kjer sta študirala Nobelova nagrajenca William Vickrey in James J. Heckman. Nobelov nagrajenec Robert Mundell se mu je pridružil tri leta pozneje, prav tako pa tudi Phoebus Dhrymes, Guillermo Calvo in John B. Taylor. Profesor Phelps je objavil raziskave o inflacijskem davku in učinkih fiskalne politike na inflacijo. Leta 1972 je Phelps objavil knjigo o svoji novi teoriji. Knjiga je vsebovala številne zamisli o učinkih dolgotrajne brezposelnosti in ga naredila še bolj priljubljenega.

V naslednjih letih je Keynesova ekonomija postala manj pomembna, ko je bilo objavljeno delo Johna Mutha, imenovano racionalna pričakovanja. Phelps je skupaj s Calvom in Johnom Taylorjem začel izvajati program obnove keynesianske ekonomije z novimi idejami o cenah in plačah, ki naj bi se določen čas ne spreminjale. Profesor Phelps in John Taylor sta leta 1977 objavila raziskavo o tem, kako izračunavati plače ("Staggered Wages"). V sedemdesetih letih sta Phelps in Calvo delala na raziskavah za sklepanje pogodb z uporabo asimetričnih informacij.

V poznih sedemdesetih letih je profesor Phelps raziskoval z Romanom Frydmanom, ki ga je poučeval Phelps. Ukvarjala sta se z racionalnimi pričakovanji in pri tem pokazala težave. Leta 1983 je izšla knjiga o tem, kaj so ljudje povedali na velikem srečanju, na katerem so leta 1981 govorili o racionalnih pričakovanjih. Ta knjiga se ni zdela zelo pomembna.

Leta 1982 je Phelps postal McVickarjev profesor politične ekonomije na univerzi Columbia. V zgodnjih osemdesetih letih je napisal učbenik o ekonomskem znanju. Knjiga Politična ekonomija je izšla leta 1985, vendar se ni uporabljala v številnih šolah.

Evropski sodelavci od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja

V osemdesetih letih je profesor Phelps sodeloval z evropskimi univerzami in institucijami, kot sta Banca d'Italia (večino počitnic v letih 1985-86 je preživel v Italiji) in Observatoire Français des Conjonctures Économiques (OFCE). Zanimala ga je še vedno visoka stopnja brezposelnosti v Evropi, o čemer je z Jean-Paulom Fitoussijem (direktorjem OFCE) objavil nekaj del. V naslednjih letih si je profesor Phelps prizadeval izračunati naravno stopnjo brezposelnosti. Del svojih raziskav je objavil v knjigi iz leta 1994. Phelps je sodeloval tudi z Luigijem Paganettom na Univerzi Tor Vergata v Rimu in med letoma 1988 in 1998 sta vodila mednarodni seminar Villa Mondragone.

Leta 1990 je Phelps sodeloval v misiji EBRD v Moskvi, kjer sta s Kennethom Arrowom sodelovala pri reformi ZSSR. Postal je član ekonomskega svetovalnega odbora EBRD in v njem ostal do leta 1993. Profesor Phelps se je tam začel zanimati za vzhodnoevropska tranzicijska gospodarstva.

Nobelova nagrada

Kraljeva švedska akademija znanosti je v svoji razglasitvi zapisala, da je Phelpsovo delo "poglobilo naše razumevanje razmerja med kratkoročnimi in dolgoročnimi učinki gospodarske politike".

Profesor na univerzi George Mason Tyler Cowen je na blogu Marginal Revolution zapisal, da je "njegov glavni prispevek boljše razumevanje Phillipsove krivulje in dinamike kratkoročne brezposelnosti ter koncepta naravne stopnje brezposelnosti". Cowen je še zapisal, da je bilo "njegovo makro delo iz šestdesetih let resnično, pomembno in izjemno vplivno. Delo o kapitalski teoriji se ohranja in predstavlja temelj za poznejše teorije. Splošni obseg je impresiven, Phelpsova skrb pa se nikoli ni oddaljila od realnega sveta." Cowen, ki je zapisal, da nagrada Phelpsu pomeni: "Velika vprašanja so še vedno pomembna. Brezposelnost, gospodarska rast, trgi dela, akumulacija kapitala, poštenost, diskriminacija in pravičnost med generacijami so resnično vredni ekonomske pozornosti."

Profesor Cowen in profesor Brad DeLong z Berkeleyja sta dejala, da je bila izbira Phelpsa dobra odločitev, harvardski profesor Gregory Mankiw pa je dejal, da je bila to "čudovita izbira".