Edmund Strother "Ned" Phelps mlajši je ameriški ekonomist, rojen 26. julija 1933 v Evanstonu v Illinoisu. Znan je po tem, da je povezal mikroekonomske temelje z makroekonomskimi vprašanji in po prispevkih k razumevanju dolgodobne gospodarske rasti, brezposelnosti ter odnosov med plačami in cenami. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je delal v fundaciji Cowles na Univerzi Yale, kjer je med drugim razvijal zamisli o optimalni stopnji varčevanja znani tudi kot zlatemu pravilu varčevanja, torej o tem, koliko je smotrno varčevati in koliko porabiti za doseganje največje možne trajne rasti.

Življenjska in poklicna pot

Phelps je od leta 1982 McVickarjev profesor politične ekonomije na Univerzi Columbia in je direktor Centra za kapitalizem in družbo na isti univerzi. Njegovo delo sega čez teoretično makroekonomijo v smeri mikrootvoritev, kjer je iskal, kako individualne odločitve gospodinjstev in podjetij vplivajo na agregatne pojave, kot sta rast in brezposelnost. Poleg znanstvenega dela je Phelps pogosto sodeloval v javnih razpravah o gospodarski politiki in socialnih reformah ter opozarjal na pomen institucionalnih in strukturnih dejavnikov.

Glavni prispevki in ideje

  • Naravna stopnja brezposelnosti: Phelps je prispeval k razvoju koncepta, da obstaja dolgoravno “naravna” ali strukturalna stopnja brezposelnosti, ki jo določajo demografske lastnosti, institucionalni pogoji trga dela, pričakovanja in drugi strukturni dejavniki. Poskusi trajnega potiskanja brezposelnosti pod to raven po njegovem povzročijo pospešeno inflacijo.
  • Pričakovanja in Phillipsova krivulja: poudaril je vlogo pričakovanj pri oblikovanju razmerja med inflacijo in brezposelnostjo, kar je pripeljalo do razširitve klasične Phillipsove krivulje v expectations-augmented različico.
  • Mikroekonomske temelje makroekonomije: iskal je konkretne mehanizme, kako nastajajo plače, cene in delovna mesta — to je pomagalo razumeti, zakaj trg dela ni vedno takoj fleksibilen in kako rigidnosti vplivajo na rast in zaposlovanje.
  • Zlato pravilo varčevanja: obravnaval je optimalno razmerje med porabo in varčevanjem za maksimiranje dolgotrajne rasti blaginje in kapitalske učinkovitosti.
  • Politične implikacije: Phelps je zagovarjal, da lahko strukturne reforme, izobraževanje, aktivne politike zaposlovanja in institucijske spremembe znižajo naravno stopnjo brezposelnosti, medtem ko kratkoročne monetarne spodbude ne morejo trajno izboljšati zaposlovanja brez stroškov v obliki višje inflacije.

Pomen in vpliv

Teoretične izpeljave in empirične ugotovitve Phelpsa so močno vplivale na moderno makroekonomsko misel, zlasti na razumevanje omejitev kratkoročne politike za doseganje dolgotrajne zaposlitve ter na pomen institucionalnih reform in trga dela. Njegovo delo je premostilo ločnico med mikroekonomskimi odločitvami ekonomskih subjektov in makroekonomskimi izidi, kar je postalo osnova za številne nadaljnje raziskave in politične predloge.

Nobelova nagrada

9. oktobra 2006 mu je bila podeljena Nobelova nagrada za ekonomske vede. Pomočnica pri podelitvi je v utemeljitvi izpostavila njegovo analizo medčasovnih kompromisov v makroekonomski politiki (kot je razmerje med inflacijo in brezposelnostjo ter pomen pričakovanj). Podelitev nagrade sama, brez soudeležencev, je izpostavila pomen posameznih prispevkov Phelpsa k razumevanju dolgotrajnih učinkov gospodarskih politik.

Poleg akademskih člankov je Phelps avtor tudi širše usmerjenih del za javnost in odločevalce, v katerih razpravlja o tem, kako lahko inovacije, politične reforme in tržne institucije prispevajo k trajni gospodarski rasti in večji zaposlenosti. Njegovo delo ostaja ključna referenca v razpravah o inflaciji, brezposelnosti in dolgoročni rasti.