Grigorij Rasputin: ruski mistik, vpliv na Romanove in skrivnostna smrt

Grigorij Jefimovič Rasputin (/ræˈspjuːtɪn/; rusko: Григо́рий Ефи́мович Распу́тин [ɡrʲɪˈɡorʲɪj jɪˈfʲiməvʲɪtɕ rɐˈsputʲɪn]; 22. januar [9. januar] 1869 - 30. december [17. december] 1916) je bil ruski kmet in mistični verski zdravitelj. Ni bil menih, ki bi živel v samostanu, ampak verski romar. Leta 1904 je prišel v glavno mesto Sankt Peterburg. Car in carica sta se z Rasputinom večkrat pogovarjala in ga prosila za nasvet, saj je postal njun duhovni vodnik.

Rasputin je imel velik vpliv na carico Aleksandro, ženo carja Nikolaja II., cesarja carske Rusije. Aleksandra je verjela, da je Rasputin odgovor na njene skrbi. Njen edini sin, carjevič Aleksej, prestolonaslednik, je bil zelo bolan. Imel je hemofilijo. Zaradi nje je močno krvavel, vsakič, ko je padel, pa ga je bolelo v dimljah in nogah. Rasputin je pomiril dečka in starše. Od takrat je Aleksandra verjela, da je Rasputin edina oseba, ki lahko s svojimi molitvami ozdravi njenega sina.

Zaradi tega so car in njegova družina začeli Rasputinu bolj zaupati pri pomembnih političnih odločitvah. Rasputin ni podprl carja, ko se je odločil voditi državo v prvo svetovno vojno. Julija 1914 ga je med bivanjem v domači vasi zarotnica Khioniya Guseva zabodla v trebuh. Po sedmih tednih je Rasputin okreval in se vrnil v prestolnico. Tam je živel s svojima hčerkama, ki sta hodili v šolo v prestolnici.

Avgusta 1915 se je car odločil, da bo sam vodil vojsko in zamenjal svojega bratranca, velikega kneza Nikolaja. Skoraj nihče ga ni podprl, razen Aleksandre in Rasputina. Številni ruski politiki in plemiči so bili zelo zaskrbljeni zaradi Rasputinovega vpliva. Medtem ko je bil car na fronti, sta Aleksandra in Rasputin sprejela veliko slabih odločitev. Carju, ki je bil izjemno sramežljiv in šibke volje, sta predlagala zamenjavo več ministrov s tistimi, ki so podpirali mir. Konec leta 1916 je bila carska Rusija v kaotičnem stanju. V velikih mestih ni bilo skoraj ničesar za jesti ali ogrevati. Vsi vlaki so bili uporabljeni za oskrbo vojske. Nekateri politiki v parlamentu so se odločili, da bodo napadli Aleksandro in Rasputina. Njihov cilj je bil nadaljevati vojno, čeprav so bile izgube velike in je primanjkovalo orožja in streliva.

V noči na 30. december 1916 so Rasputina odpeljali v klet palače Jusupov. Ponudili so mu vino. Ko se je napil, ga je knez Feliks Jusupov dvakrat ustrelil. En strel mu je zadel v desno ledvico in nato v hrbtenico. Povzpel se je po nekaj stopnicah in skozi zadnja vrata odkorakal iz palače. Rasputina so na dvorišču ponovno ustrelili. Da bi bil prepričan, da je mrtev, so ga od blizu ustrelili v čelo. Veliki knez Dmitrij je zarotnike odpeljal do reke Neve. Tam so z mostu spustili njegovo truplo. Medtem je knez Feliks ubil svojega najljubšega psa, da bi zakril kri na dvorišču. Nekaj dni pozneje so Rasputinovo telo, popolnoma zamrznjeno, našli ujeto v ledu. Naslednji dan so truplo pokopali v parku ob Aleksandrovi palači. Po februarski revoluciji so se novi voditelji odločili izkopati njegovo truplo, da ne bi postalo kraj čaščenja; na koncu so ga zažgali.

Zgodnje življenje in razvoj vloge stareca

Rasputin se je rodil v vasi Pokrovskoje v sibirski guberniji Tobolsk. Izhajal je iz revne kmečke družine in je bil sprva neizobražen; šele kasneje je postal znan kot verski romar in samooklicani starec (duhovni starešina). Obiskoval je svetišča po Rusiji, pridobival privržence med kmeti in nekaterimi meščani in si ustvaril sloves »čudodelnega« zdravilca. Njegov način dela je pogosto temeljil na molitvi, neposrednem osebnem stiku in močni karizmi, kar je nekaterim duševno bolečim ali zaskrbljenim družinam dajalo občutek olajšanja.

Vpliv na carsko družino in družbeni odziv

Rasputinov odnos s carico Aleksandro in carjem Nikolajem II. ga je postavil v središče političnih in dvorskih intrig. Njegova sposobnost pomiriti obolelega carjeviča Alekseja je okrepila Aleksandrino zaupanje vase in v njega, zato so ga mnogi dojemali kot posrednika med kraljevo družino in božanskim. To zaupanje je sprožilo nezadovoljstvo med plemstvom, vojskovodji in politiki, ki so Rasputinov vpliv šteli za nevaren in škodljiv.

Javnost je Rasputina pogosto videla kot simbol razkroja dvora: krožile so govorice o njegovega razuzdanem življenju, spolnih škandalih in povsem nereligioznem obnašanju. Nekateri zgodovinarji danes opozarjajo, da so bile mnoge obtožbe pretirane ali izmišljene zaradi političnih razlogov in rumorno-žaljive novinarske izdajalnosti tistega časa.

Politični vpliv (1915–1916)

Ko je car Nikolaj II. avgusta 1915 prevzel osebno vodstvo vojske, je dejansko delegiral državno upravo na dvorec. Aleksandra in Rasputin sta bila v tem obdobju močno dejavna pri predlaganju kadrovskih zamenjav in imenovanj ministrov. Njegova vpletenost pri imenovanjih je povzročila izjemno odporništvo med politikom in vojaškimi voditelji, saj so mnogi menili, da so odločitve sprejemali ljudje brez potrebnih izkušenj ali patriotske volje.

Poskusi atentata in okoliščine smrti

Pred končnim umorom je Rasputin preživel poskus atentata (Julij 1914), ko ga je v domači vasi napadla Khioniya Guseva. Po okrevanju se je vrnil v Sankt Peterburg. V noči na 30. december 1916 (17. decembra po julijanskem koledarju) so ga zarotniki — med njimi knez Feliks Jusupov, veliki knez Dmitrij Pavlovič in konservativni politik Vladimir Purishkevich — vabili v Jusupovovo palačo, kjer so ga po več virih najprej skušali zastrupiti, nato streljali in ga na koncu izročili reki Nevi.

Različne pripovedi o poteku umora (zlasti Jusupovove spomine) omenjajo, da naj bi mu ponudili strupeno torto in vino, ki naj ne bi delovala. Nato naj bi bil večkrat ustreljen, pretepen in na koncu vržen v zaledeno reko, kjer je umrl zaradi utopitve. Uradna preiskava po februarjski revoluciji je v poročilih navedla prisotnost vode v pljučih, kar kaže, da je bil še živ, ko je padel v vodo — to pomeni, da je utopitev verjetno bila končni vzrok smrti, čeprav so bili prisotni tudi strelni in udarni poškodbi.

Miti, spori in zgodovinska ocena

Meni o Rasputinovi smrti so zaznamovane z dramatičnimi pripovedmi in samopromocijo zarotnikov. Nekateri sodobni zgodovinarji menijo, da so bile zgodbe o strupu in večkratnih ustrelitvah del Jusupovovega prizadevanja, da bi svoj podvig prikazal bolj epskega in upravičenega. Prav tako so številni podatki o njegovem osebnem življenju, dnevnikih in domnevnem obnašanju predmet spora — nekateri dokumenti so verodostojni, drugi so verjetno ponarejeni ali pretirani.

Rasputinova vloga v padcu carske Rusije je zapletena: bil je priročen simbol vsega, kar je javnost obsodila pri dvoru, vendar sodobni zgodovinarji poudarjajo, da so bile vzroki za padec carstva širši (vojna, gospodarska kriza, politična neučinkovitost) in ne gre pripisati le enemu posamezniku.

Dediščina

Rasputin je ostal pomembna figurа v ruski in svetovni kulturi: pojavlja se v knjigah, filmih, pesmih in teorijah zarot. Njegova osebnost vzbuja enako zanimanje kot odpor — je bil mistik s pristno karizmo ali le oportunist, ki je izkoriščal ranljivost vladarske družine? Odgovor ostaja predmet raziskav in razprav.

Skupno oceno otežujejo nasprotna pričevanja, izgubljeni ali spremenjeni dokumenti ter politični pritiski v obdobjih po revolucijah. Kljub temu je Rasputin še vedno eno najbolj znanih in kontroverznih imen iz zadnjih let carske Rusije — simbol osebne moči, verskega fanatizma in politične šibkosti dvora.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Grigorij Jefimovič Rasputin?

V: Kje je živel?

V: Kdaj je prišel v Sankt Peterburg?

V: V kakšnem odnosu je bil s carjem in carico?

V: Koliko je bil Rasputin star, ko je umrl?

V: Kdaj se je Rasputin rodil?

Išči po črki