Aleksandra Fjodorovna (rusko: Императрица Александра Фёдоровна) (rojena 6. junija 1872 – 17. julija 1918 kot princesa Alix iz Hesse in ob Renu) je bila cesarska soproga Nikolaja II., zadnjega carja Ruskega cesarstva. Bila je vnukinja britanske kraljice Viktorije. Ruska pravoslavna cerkev jo je leta 2000 kanonizirala kot sveto Aleksandro.
Zgodnje življenje
Rojena je bila v Darmstadtu v veliki manjšinski veji nemške kneževske družine Hesse. Bila je hči velikega vojvode Ludvika IV. in princeske Alice, ki je bila ena od hčera kraljice Viktorije. V otroštvu je nosila ime Alix (Alice) in je bila vzgojena v močno verskem ozračju; bila je tihe in zadržane narave, močno navezana na družino in vero.
Poroka in družina
Po srečanju z naslednikom prestola Rusije, Nikolajem, sta se poročila leta 1894. Po konverziji v rusko pravoslavje je Alix sprejela ime Aleksandra Fjodorovna. Par je imel pet hčera in enega sina: Olga (1895), Tatjana (1897), Marija (1899), Anastazija (1901) in Aleksej (1904). Aleksej je bil bolan od hemofilije — bolezen, ki se je v družinah Evropejskega kraljevskega rodu pojavljala zaradi zapletenih sorodstvenih vezi; Aleksandra je bila prenašalka in mati, ki je zaradi bolezni sina doživljala veliko tesnobe in nemoči.
Vloga kot carica
Kot cesarska soproga je bila Aleksandra pogosto izpostavljena kritikam in spletkam. Ni ji bila blizu protokolarna in javna vloga na dvoru; raje se je omejila na zasebno življenje, delo v dobrodelnosti in vzgojo otrok. Njeno nemško poreklo in močan odnos do verskih prepričanj sta postala problematična zlasti med prvo svetovno vojno, ko je vsak stik z Nemčijo vzbujal sumničenja o lojalnosti.
Grigorij Rasputin in politični vpliv
Pomemben in kontroverzen del njenega življenja je bilo prijateljstvo in zanašanje na ruskega mistika Grigorija Rasputina. Ker je Rasputin pripravljal obiske pri Alekseju in včasih pomagal olajšati krvavitve, je Aleksandra imela do njega veliko zaupanja. Rasputinov vpliv na družinski krog, predvsem med vojno in v času odsotnosti carja na vzhodni fronti, je sprožil številne govorice in nezadovoljstvo med politiko in javnostjo. Njegov vpliv na kadrovske odločitve v vladi je še dodatno zmanjšal ugled krone; Rasputin je bil umorjen konec leta 1916.
Abdikacija in smrt
V času družbene in politične krize leta 1917 je Nikolaj II. odstopil s prestola; družina je sprva zaprta v Carskem Selu, pozneje pa je bila internirana v Jekaterinburg. 17. julija 1918 so boljševiki v Ipatievovi hiši streljali in ubili Nikolaja II., Aleksandro Fjodorovno ter njihove otroke. Njihova smrt je postala simbol konca dinastije Romanovih in prelomen trenutek v ruski zgodovini.
Posmrtne najdbe in kanonizacija
Po koncu sovjetske dobe so bila leta 1991 najdena in kasneje s sodobnimi metodami DNA identificirana posmrtna ostanka družine. Nekateri ostanki so leta 1998 pokopani v Sankt Peterburgu. Obstajale so dolgotrajne razprave in raziskave glede identitete vseh članov družine, a v mednarodnem strokovnem okolju je bila večina ostankov potrjena.
Ruska pravoslavna cerkev je leta 2000 Aleksandro in ostale člane družine kanonizirala kot mucenike oziroma "passion-bearers" — svetnike, ki so ponoči sprejeli trpljenje mirno in z vero. Ta odločitev je v Rusiji in med zgodovinarji sprožila raznolike odzive; za nekatere je bila priznanje osebne pobožnosti, za druge kontroverzen simbol reinterpretacije zgodovine.
Dediščina
- Aleksandra ostaja ena najbolj prepoznavnih in hkrati razdeljenih oseb ruskega imperija: za nekatere simbol tragične ženske in matere, za druge figura, ki je sodelovala pri slabšanju položaja monarhije.
- Njeno življenje, odnos do vere in odnos z Rasputinom so del številnih knjig, študij, filmov in gledaliških uprizoritev.
- Vprašanja o njeni vlogi v političnih dogodkih, o vplivu strahu za sina in o pritiskih, ki so jo zaznamovali, ostajajo predmet zgodovinskih razprav.
Kratek pregled pomembnih dejstev: Aleksandra Fjodorovna je bila vikontesa velikih nasprotij — globoko verska in predana mati, a hkrati obtožena političnega vpliva in izolacije; kot zadnja cesarska soproga ruskega imperija je njeno življenje in smrt ostala eno najbolj tragičnih poglavij evropske monarhistične zgodovine.
