Aleksandra Fjodorovna: zadnja ruska carica, žena Nikolaja II. in svetnica

Življenjepis Aleksandre Fjodorovne: zadnje ruske carice, soproge Nikolaja II., svetnice, povezanosti z Rasputinom in družinske tragedije zaradi hemofilije.

Aleksandra Fjodorovna (rusko: Императрица Александра Фёдоровна) (rojena 6. junija 1872 – 17. julija 1918 kot princesa Alix iz Hesse in ob Renu) je bila cesarska soproga Nikolaja II., zadnjega carja Ruskega cesarstva. Bila je vnukinja britanske kraljice Viktorije. Ruska pravoslavna cerkev jo je leta 2000 kanonizirala kot sveto Aleksandro.

Zgodnje življenje

Rojena je bila v Darmstadtu v veliki manjšinski veji nemške kneževske družine Hesse. Bila je hči velikega vojvode Ludvika IV. in princeske Alice, ki je bila ena od hčera kraljice Viktorije. V otroštvu je nosila ime Alix (Alice) in je bila vzgojena v močno verskem ozračju; bila je tihe in zadržane narave, močno navezana na družino in vero.

Poroka in družina

Po srečanju z naslednikom prestola Rusije, Nikolajem, sta se poročila leta 1894. Po konverziji v rusko pravoslavje je Alix sprejela ime Aleksandra Fjodorovna. Par je imel pet hčera in enega sina: Olga (1895), Tatjana (1897), Marija (1899), Anastazija (1901) in Aleksej (1904). Aleksej je bil bolan od hemofilije — bolezen, ki se je v družinah Evropejskega kraljevskega rodu pojavljala zaradi zapletenih sorodstvenih vezi; Aleksandra je bila prenašalka in mati, ki je zaradi bolezni sina doživljala veliko tesnobe in nemoči.

Vloga kot carica

Kot cesarska soproga je bila Aleksandra pogosto izpostavljena kritikam in spletkam. Ni ji bila blizu protokolarna in javna vloga na dvoru; raje se je omejila na zasebno življenje, delo v dobrodelnosti in vzgojo otrok. Njeno nemško poreklo in močan odnos do verskih prepričanj sta postala problematična zlasti med prvo svetovno vojno, ko je vsak stik z Nemčijo vzbujal sumničenja o lojalnosti.

Grigorij Rasputin in politični vpliv

Pomemben in kontroverzen del njenega življenja je bilo prijateljstvo in zanašanje na ruskega mistika Grigorija Rasputina. Ker je Rasputin pripravljal obiske pri Alekseju in včasih pomagal olajšati krvavitve, je Aleksandra imela do njega veliko zaupanja. Rasputinov vpliv na družinski krog, predvsem med vojno in v času odsotnosti carja na vzhodni fronti, je sprožil številne govorice in nezadovoljstvo med politiko in javnostjo. Njegov vpliv na kadrovske odločitve v vladi je še dodatno zmanjšal ugled krone; Rasputin je bil umorjen konec leta 1916.

Abdikacija in smrt

V času družbene in politične krize leta 1917 je Nikolaj II. odstopil s prestola; družina je sprva zaprta v Carskem Selu, pozneje pa je bila internirana v Jekaterinburg. 17. julija 1918 so boljševiki v Ipatievovi hiši streljali in ubili Nikolaja II., Aleksandro Fjodorovno ter njihove otroke. Njihova smrt je postala simbol konca dinastije Romanovih in prelomen trenutek v ruski zgodovini.

Posmrtne najdbe in kanonizacija

Po koncu sovjetske dobe so bila leta 1991 najdena in kasneje s sodobnimi metodami DNA identificirana posmrtna ostanka družine. Nekateri ostanki so leta 1998 pokopani v Sankt Peterburgu. Obstajale so dolgotrajne razprave in raziskave glede identitete vseh članov družine, a v mednarodnem strokovnem okolju je bila večina ostankov potrjena.

Ruska pravoslavna cerkev je leta 2000 Aleksandro in ostale člane družine kanonizirala kot mucenike oziroma "passion-bearers" — svetnike, ki so ponoči sprejeli trpljenje mirno in z vero. Ta odločitev je v Rusiji in med zgodovinarji sprožila raznolike odzive; za nekatere je bila priznanje osebne pobožnosti, za druge kontroverzen simbol reinterpretacije zgodovine.

Dediščina

• Aleksandra ostaja ena najbolj prepoznavnih in hkrati razdeljenih oseb ruskega imperija: za nekatere simbol tragične ženske in matere, za druge figura, ki je sodelovala pri slabšanju položaja monarhije.
• Njeno življenje, odnos do vere in odnos z Rasputinom so del številnih knjig, študij, filmov in gledaliških uprizoritev.
• Vprašanja o njeni vlogi v političnih dogodkih, o vplivu strahu za sina in o pritiskih, ki so jo zaznamovali, ostajajo predmet zgodovinskih razprav.

Kratek pregled pomembnih dejstev: Aleksandra Fjodorovna je bila vikontesa velikih nasprotij — globoko verska in predana mati, a hkrati obtožena političnega vpliva in izolacije; kot zadnja cesarska soproga ruskega imperija je njeno življenje in smrt ostala eno najbolj tragičnih poglavij evropske monarhistične zgodovine.

Zgodnje življenje

Aleksandra Fjodorovna se je rodila kot princesa Alix Viktoria Helene Luise Beatrix v Darmstadtu v zvezni deželi Hessen in Ren. To območje je bilo takrat del Nemškega cesarstva. Njen oče je bil veliki vojvoda Ludvik IV. Njena mati je bila nekdanja princesa Alice, druga hči kraljice Viktorije in princa Alberta.

Novembra 1878 je v Hessnu razsajala davica. Alix, njeni sestri Irene in May ter brat Ernst so se okužili z boleznijo. Njena sestra May je umrla tik pred koncem meseca, ostali pa so ozdraveli. Alixina mati je zbolela, ko je skrbela za Ernieja, ki je zbolel za to boleznijo. Princesa Alice je umrla 14. decembra 1878. Princesa Alix se je zelo zbližala s svojo babico po materini strani. Pogosto so jo imeli za Viktorijino najljubšo vnukinjo. Zaradi tega je Alix veliko svojih zgodnjih let preživela v Združenem kraljestvu. Leta 1892, ko je bila stara dvajset let, ji je umrl oče, njen brat Ernst pa je postal veliki vojvoda hessenski in renski.

Hesenska princesa Alix 1890


Alix in njene sestre (od leve proti desni) Irene, Victoria , Elisabeth in Alix

Poroka

Ko je odraščala, je bila Alix lepa ženska z rdečkasto blond lasmi, visokimi ličnicami, bledo kožo, temno modrimi očmi in dolgimi temnimi trepalnicami. Alix se je poročila razmeroma pozno za princeso v tistih časih. Že prej se ni hotela poročiti s princem Albertom Victorjem, vojvodo Clarenškim (najstarejšim sinom valižanskega princa), čeprav je njena družina želela, da se poroči z njim. Vendar pa je že spoznala sorodnika po poroki, ruskega carja Cezareviča. Njegov stric veliki knez Sergej Aleksandrovič je bil poročen z Aliksino sestro Elizabeto. Nikolajev oče, car Aleksander III., jima je sprva rekel, da se ne smeta poročiti. Kasneje si je premislil, saj se je njegovo zdravje začelo slabšati. Aliksi ni bilo všeč, da se je morala odvrniti od svoje luteranske vere. Ruska carica je morala biti pravoslavna. Pozneje si je premislila in sčasoma se je močno spreobrnila v pravoslavno vero. Z Nikolajem sta se zaročila aprila 1894. Aleksander III. je umrl novembra istega leta in Nikolaj je pri šestindvajsetih letih postal ruski car. Zakonca sta se poročila 14. novembra 1894.

Car Nikolaj II (levo) in Aleksandra Fjodorovna (desno)


Aleksandra Fjodorovna 1900


Nicholas in Alexandra

Izgon kraljeve družine

V noči na 17. julij 1918 je oddelek boljševikov pod vodstvom Jakova Jurovskega zgodaj zjutraj usmrtil carja in carico ter vso njuno družino in več družinskih služabnikov. Aleksandra je opazovala umor svojega moža in dveh služabnikov, preden jo je Peter Ermakov ubil s strelom v levo stran glave, še preden je uspela narediti znamenje križa. Ermakov je v pijanem opoju z nožem zabodel njeno in moževo truplo ter jima razbil rebrno kletko.

Nikolaj II. in Aleksandra Fjodorovna z dojenčico Olgo


Zadnja znana fotografija Aleksandre. Olga je na levi, Tatjana na desni

Identifikacija in pokop

Po usmrtitvi družine Romanov so Aleksandro, Nikolaja, njune otroke in nekaj služabnikov, ki so umrli skupaj z njimi, slekli in sežgali oblačila. Najprej so trupla vrgli v neuporabljen rudniški jašek 12 milj severno od Jekaterinburga. Kmalu zatem so jih ponovno našli. Njihovi obrazi in telesa so bili močno poškodovani, tako da jih ni bilo mogoče prepoznati. Vsa trupla, razen dveh otrok, so pozneje ponovno pokopali. Pogrešani trupli naj bi bili trupli hčerke Marije ali Anastazije in Aleksija. V začetku devetdesetih let 20. stoletja, po razpadu Sovjetske zveze, so bila najdena in identificirana domnevna trupla večine članov družine.

OTMA od leve proti desni Tatjana, Olga, Marija Anastazija

Išči po črki