Victor Horta belgijski secesijski arhitekt in ustvarjalec Unescove dediščine
Victor, baron Horta (6. januar 1861 - 8. september 1947) je bil belgijski arhitekt in oblikovalec. John Julius Norwich je dejal, da je bil "nedvomno ključni evropski secesijski arhitekt". Horta je eno najpomembnejših imen v secesijski arhitekturi. Nekateri pravijo, da je bil njegov Hôtel Tassel v Bruslju prvi primer uporabe tega sloga v arhitekturi.
Leta 1932 je belgijski kralj Albert I. Horti podelil naziv barona za zasluge na področju arhitekture. Štiri stavbe, ki jih je zasnoval, so uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine.
Življenje in izobraževanje
Victor Horta se je rodil leta 1861 v Gentu. Študiral je arhitekturo in se usposabljal v Bruslju, kjer je med svojim zgodnjim delom sodeloval z arhitektom Alphonseom Balatom, kar mu je dalo poglobljeno znanje o kovinskih konstrukcijah in uporabi stekla. Njegovo oblikovanje je bilo močno pod vplivom narave, japonske umetnosti in gibanja Arts and Crafts; pri svojih projektih je zasledoval celostni pristop, kjer arhitektura, notranja oprema in pohištvo tvorijo enovito umetniško celoto.
Značilnosti njegovega sloga
- Organske linije: Horta je pogosto uporabljal zavite, "šljemaste" linije in motive, ki spominjajo na rastline in naravne krivulje.
- Integracija materialov: v svojih stavbah je združeval železo, steklo, kamen in les, pri čemer je poudarjal tako estetsko kot konstrukcijsko vlogo kovine in stekla.
- Celostno oblikovanje: avtorsko je nadzoroval tudi notranjo dekoracijo, pohištvo, svetila in umetniške detajle, s čimer je dosegel skladen in prepoznaven izraz.
- Prostorska svoboda: uporabljal je odprte tlorise in osrednje atrije ali stopnišča, ki omogočajo pretok svetlobe in prostora.
Glavna dela
Med njegovimi najpomembnejšimi deli v Bruslju so:
- Hôtel Tassel – pogosto navajan kot eden prvih primarnih primerov secesijskega sloga v arhitekturi; izstopa po inovativni uporabi železne konstrukcije, stekla in fluidnih okrasnih elementov.
- Hôtel Solvay – izjemno bogata in detajlirana stanovanjska hiša z razkošnimi materiali, posebej zasnovana za naročnika in znana po dovršeni notranji opremi.
- Hôtel van Eetvelde – znan po prostorni osrednji dvorani z značilnim svetlobnim vstopom in po puhastem prehodu med zunanjostjo in notranjostjo.
- Maison & Atelier Horta (Horta Museum) – njegov lastni dom in atelje, kjer je Horta uresničil številne svoje ideje o celostnem oblikovanju; danes muzej, odprt za javnost po temeljiti obnovi.
Nagrade, UNESCO in javno priznanje
Hortovo delo je že za časa njegove kariere poželo priznanja, vrhunec pa je bila plemiška čast, ki mu jo je izročil kralj Albert I. Leta kasneje so štiri njegove najpomembnejše stavbe vključili na Unescov seznam svetovne dediščine, kar poudarja njihov pomen za evropsko in svetovno arhitekturno dediščino.
Zapustina in pomen
Victor Horta velja za enega glavnih arhitektov, ki so v arhitekturo uvedli moderne principe: svobodno razporeditev prostorov, novo tehnološko rabo železa in stekla ter enovit estetski koncept, ki povezuje notranjost s fasado. Njegova dela so predmet restavratorskih projektov in raziskav, muzejske zbirke v Horta Museumu pa obiskovalcem omogočajo vpogled v njegovo ustvarjalnost in način dela. Njegov vpliv se kaže v razširjenosti secesijskih elementov po Evropi in v nadaljnjem razvoju moderne arhitekture.
Hortina zapuščina ostaja živa skozi ohranjene stavbe, publikacije, razstave in študije, ki obravnavajo njegovo vlogo kot prelomnega arhitekta konca 19. in začetka 20. stoletja.
Življenje in kariera
Horta se je že od otroštva zelo zanimal za glasbo. Leta 1873 je začel študirati glasbeno teorijo na konservatoriju v Gentu. Zaradi slabega vedenja so ga odstranili. Namesto tega se je vpisal na oddelek za arhitekturo na Kraljevi akademiji za likovno umetnost v Gentu. Leta 1878 je Horta odšel v Pariz. Delo je našel pri arhitektu in oblikovalcu Julesu Debuyssonu na Montmartru. Tam so ga navdihnili impresionisti in pointilisti, pa tudi možnosti za delo z železom in steklom.
Ko je leta 1880 umrl njegov oče, se je Horta vrnil v Belgijo in se preselil v Bruselj. Poročil se je s svojo prvo ženo. Študiral je arhitekturo na Kraljevi akademiji lepih umetnosti (Académie Royale des Beaux-Arts). V Bruslju je Horta sklenil prijateljstvo s Paulom Hankarjem. Postal je asistent njegovega profesorja Alfonsa Balata, arhitekta belgijskega kralja Leopolda II. Skupaj sta zasnovala kraljeve rastlinjake v Laeknu, ki so bili Hortovo prvo delo, pri katerem je uporabil steklo in železo.
Leta 1884 je Horta prejel prvo nagrado Godecharle, ki je bila podeljena za arhitekturo.
Do leta 1885 je Horta delal samostojno. Po naročilu je zasnoval tri hiše. Istega leta se je pridružil tudi osrednjemu združenju belgijske arhitekture. V naslednjih nekaj letih je sodeloval na številnih natečajih za javna dela. Sodeloval je s kiparji (zlasti s prijateljem Godefroidom Devressejem) pri oblikovanju kipov in celo grobnic. Prejel je več nagrad. Menil je, da so oblike, ki jih je ustvarjal, zelo praktične in ne umetniške.
V tem obdobju se je Horta pridružil prostozidarjem. To mu je leta 1893, ko se je vrnil k projektiranju hiš in trgovin, prineslo številne stranke.
Horta je bil leta 1892 imenovan za vodjo grafičnega oblikovanja za arhitekturo na Université Libre de Bruxelles. Leta 1893 je postal profesor arhitekture. Tam je delal do leta 1911.
Dediščina
Številne stavbe v mestu Horta so bile uničene. Nekaj Hortinih stavb pa še vedno stoji v Bruslju. Najznamenitejši so Magasins Waucquez, nekdanja veleblagovnica, zdaj Bruseljski muzej stripov, in štiri njegove zasebne hiše (hôtels), ki so uvrščene na Unescov seznam svetovne dediščine:
- Hôtel Tassel, zasnovan in zgrajen za profesorja Émila Tassla v letih 1892-1893.
- Hôtel Solvay, zasnovan in zgrajen med letoma 1895 in 1900.
- Hôtel van Eetvelde, zasnovan in zgrajen med letoma 1895 in 1898.
- Maison and Atelier Horta, zasnovan leta 1898, zdaj muzej Horta, posvečen njegovemu delu.
