Warren William Zevon (24. januar 1947 – 7. september 2003) je bil ameriški rock pevec, pisec besedil in glasbenik, znan po tem, da je v svoja besedila vključeval nenavadne, pogosto temne in sarkastične zgodbe ter kritična mnenja o življenju. Rodil se je v Chicagu in odraščal v Kaliforniji; že zgodaj je začel nastopati in delati kot glasbeni spremljevalec in avtorski sodelavec. V glasbi je združeval elemente rocka, folka in ameriške pesniške tradicije, njegova dela pa izstopajo po literarnosti, črnem humorju in opaznem občutku za likovno pripoved.
Glasbena kariera in najbolj znane pesmi
Zevon je napisal številne pesmi, ki so bile hkrati duhovite, temačne in pogosto politične ali zgodbeno obarvane. Med njegovimi najbolj znanimi skladbami so "Werewolves of London", "Lawyers, Guns and Money", "Roland the Headless Thompson Gunner" in "Johnny Strikes Up The Band". Vse te pesmi so z njegovega tretjega in najprepoznavnejšega albuma: Excitable Boy (1978), ki mu je prinesel širšo prepoznavnost.
Veliko izvajalcev in glasbenih kolegov je izpostavilo Zevonovo delo; med njimi so Jackson Browne, Bruce Springsteen, Bob Dylan in Neil Young. Jackson Browne je bil tudi pomemben sodelavec in podpornik v zgodnjih letih njegove samostojne kariere. Zevon je tudi pogosto pisal pesmi, ki so jih uspešno posneli drugi izvajalci — primer je "Poor Poor Pitiful Me", ki jo je popularizirala Linda Ronstadt in je postala top 40 uspešnica. Drugi primeri pesmi, ki so jih prevzeli ali prirejali drugi, so "Accidentally Like a Martyr", "Mohammed's Radio", "Carmelita" in "Hasten Down the Wind".
Snemi, sodelovanja in nastopi
Zevon je včasih posnel ali izvajal coververzije znanih skladb; rad je prepeval "Knockin' on Heaven's Door" Boba Dylana in "First We Take Manhattan" Leonarda Cohena. Bil je priljubljen gost televizijskih oddaj, še posebej na oddajah Davida Lettermana — pojavil se je večkrat v Late Night with David Letterman in Late Show with David Letterman. Pozneje je z Lettermanom in Paulom Shafferjem ter člani orkestra CBS izvedel tudi skladbo "Hit Somebody! (The Hockey Song)".
Slog, vpliv in zapuščina
Zevonov slog je značilna mešanica črnega humorja, žanrske raznolikosti in pripovedne moči; v pesmih pogosto uporablja izmišljene like, zgodovinske reference in rdečo nit ironije. Njegov pristop so cenili tako kritiki kot kolegi glasbeniki; njegov vpliv se kaže v številnih priredbah njegovih pesmi in v priznanjih, ki jih je prejel pozneje v karieri. Njegova poznejša postava del — še posebej albumi, posneti po diagnozi bolezni — so prejeli velike pohvale kritike in pomagali utrditi njegovo mesto med pomembnejšimi ameriškimi avtorji pesmi svoje generacije.
Osebno življenje, težave in smrt
V osebnem življenju je Zevon imel težave, med drugim se je ločil, dolgo časa se je boril z alkoholizmom in je imel tudi obdobja duševnih stisk ter poskus samomora. Njegov odnos do zdravnikov in medicine je bil kompliciran, kar je v preteklosti oteževalo iskanje pomoči. Avgusta 2002 je javno povedal, da mu je bil diagnosticiran neozdravljiv pljučni mezoteliom (vrsta raka), kar je močno vplivalo na njegovo življenje in delo v zadnjih mesecih.
Po diagnozi je Zevon kljub bolezni ostal ustvarjalen: posnel je svoj zadnji album The Wind (2003), za katerega so nastopili številni znani glasbeniki — med drugim Bob Dylan, Bruce Springsteen, Neil Young, Tom Petty, Emmylou Harris in drugi — kot izraz spoštovanja in podpore. Album je bil kritiško dobro sprejet in je utrdil njegovo zapuščino. Warren Zevon je umrl 7. septembra 2003.
Izbrane plošče
- Warren Zevon (1976)
- Excitable Boy (1978)
- Bad Luck Streak in Dancing School (1980)
- Sentimental Hygiene (1987)
- Life'll Kill Ya (2000)
- My Ride's Here (2002)
- The Wind (2003)
Warren Zevon ostaja zapisan kot avtor, ki je s spretno kombinacijo satire, zgodbe in neposrednega glasbenega izraza ustvaril pesmi, ki segajo preko časa in so vplivale na mnoge nadaljnje generacije glasbenikov.