Dihalni zvoki (pljučni): pomen, tipi in avskultacija s stetoskopom
Dihalni zvoki so zvoki, ki jih povzroča zrak, ko se giblje skozi dihalni sistem. Pogosto jih imenujemo tudi pljučni zvoki. Včasih so ti zvoki dovolj glasni, da jih slišimo brez pripomočkov, včasih pa jih je mogoče zaznati le s poslušanjem s stetoskopom. Zvoki nastajajo v sapniku, bronhih in pljučnem tkivu ter se spreminjajo glede na fiziološko stanje ali bolezen.
Kako poteka avskultacija
Zdravstveni delavci dihalne zvoke običajno ocenijo z avskultacijo (poslušanjem s stetoskopom). Postopek vključuje:
- poslušanje med globokim vdihom in izdihom,
- poslušanje obeh pljučnih polovic na prsnem košu in hrbtu, običajno od dna navzgor,
- primerjanje desne in leve strani,
- oceno jakosti (nizka, srednja, visoka), tona (nizek ali visok), trdote (mehak, glasen) in časovnega razmerja (inspiratorni ali ekspiratorni poudarek),
- uporabo diaphragm/stetoskopove membrane za višje tone in zvončaste strani za nižje tone.
Za natančno avskultacijo naj bo prostor tih, bolnik naj sedi ali leže v pokončnem položaju in naj diha globoko skozi odprta usta; oblačila je treba odstraniti s področja prsnega koša.
Normalni tipi dihalnih zvokov
- Vezikularni (vesicularni) zvoki: najpogostejši, mehki, nizkotonični zvoki z daljšim inspirijem kot ekspirijem; običajno jih slišimo nad periferijo pljuč.
- Bronhialni zvoki: višji in glasnejši, z jasno razločenim ekspirijem; normalno jih slišimo nad trakom sapnika ali pri bližini velikih bronhov, če pa jih slišimo nad pljučnim parenhimom, to pogosto kaže na konsolidacijo (npr. pri pljučnici).
- Bronhovezikularni zvoki: vmes med vezikularnimi in bronhialnimi; običajno jih slišimo v bližini sternuma ali med medijastinumi.
- Trahealni zvoki: zelo glasni in visoki, običajno delimno prisotni nad sapnikom.
Patološki (adventitious) dihalni zvoki
Adventitious zvoki se pojavijo ob bolezni ali motnjah dihanja. Pomembno je opisati njihovo lokacijo, čas (inspirij/ekspirij), frekvenco (fini/krhki ali grobi) in odziv na kašelj.
- Rale / krepitacije (crackles): kratki, škripajoči ali klikajoči zvoki pri vdihu; lahko so fina (visok ton, pogosto pri pljučnem edemu ali intersticijski bolezni) ali groba (nižji ton, pri sekrecijah ali bronhiektazijah).
- Piskanje (wheezes): visokotonski piskajoči zvoki, običajno izrazitejši pri izdihu; značilno za astmo in kronične obstruktivne bolezni (KOPB).
- Rhonchi (hripljivi zvoki): nižji, glasni, pogosto podobni bobnenju; običajno nastanejo zaradi velikih količin sekretov v bronhih in se lahko delno izboljšajo po kašlju.
- Stridor: visok, hripav zvok pri inhalaciji, ki kaže na znatno zožitev zgornjih dihalnih poti — nujen znak za hitro posredovanje.
- Pleuralno drgnjenje: grob zvok, podobno drgnjenju, ki nastane pri vnetju plevre (plevritis); sliši se pri vdihu in izdihu.
- Manjkajoči zvoki: odsotnost dihalnih zvokov lahko kaže na zrušitev pljučnega krila (atelektaza), velike tekočine v plevralnem prostoru (plevralni izliv) ali pneumotoraks.
Kaj pomenijo posamezni najdeni zvoki
- Bronhialni zvoki nad pljučnim tkivom: pogosto konsolidacija (npr. pljučnica).
- Fini rali pri obeh bazah: lahko pljučni edem (srčno popuščanje).
- Enostranski oslabljen zvok: možnost atelektaze, velika tekočina ali pneumotoraks.
- Generalizirano piskanje: bronhospazem pri astmi ali KOPB.
- Pleuralno drgnjenje: plevritis ali vnetje plevre.
Pomembnost in nadaljnji ukrepi
Avskultacija je hiter in neinvaziven način ocene stanja dihal, vendar sama po sebi običajno ne zadostuje za dokončno diagnozo. Če so dihalni zvoki nenavadni, zdravnik lahko priporoči dodatne preiskave, kot so rentgen prsnega koša, CT, spirometrija, krvne plinske analize ali laboratorijski testi. V nujnih primerih (npr. stridor, huda dispneja, nenadna izguba dihalnih zvokov) je potrebna takojšnja medicinska obravnava.
Pomembno je tudi, da avskultacijo izvajajo usposobljeni zdravstveni delavci in da se zapisi natančno dokumentirajo: kakšen zvok (vrsta), kje je slišan, ali je ob inspire ali expire, ter ali se spreminja ob kašlju ali položaju bolnika.
Nenormalni dihalni zvoki
Obstaja veliko vrst dihalnih zvokov, ki niso normalni. Imenujemo jih naključni dihalni zvoki. Vsaka vrsta nenormalnega dihalnega zvoka je znak za drugačno težavo. Nekateri najpogostejši nenormalni dihalni zvoki so:
Hropenje
Hripavost je običajno visoka. Zveni glasbeno, kot žvižganje. Običajno se piskanje najprej sliši, ko oseba izdihuje. Če se poslabša, se piskanje začne pojavljati, ko bolnik vdihuje in izdihuje.
Hripavost je posledica preozkih dihalnih poti. To se lahko zgodi zaradi bolezni, kot sta astma ali kronična obstruktivna pljučna bolezen (KOPB).
Če so dihalne poti preozke, vanje ne more priti kisik, ki ga telo potrebuje. To lahko postane nujna medicinska pomoč.
|
|
| ||||
| Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije. | |||||
Za zdravljenje piskanja je mogoče uporabiti več različnih načinov zdravljenja:
- Bolnik lahko dobi dodaten (ekstra) kisik skozi masko.
- Včasih lahko vlažen, vroč zrak pomaga pri piskanju. Sedenje v prostoru, kot je tuš, ali uporaba uparjalnika (ki ustvarja vlažen, topel zrak) lahko pomaga pri blagem piskanju. Zdravstveni tehniki v nujni medicinski pomoči ali bolnišnice lahko dajo tudi vlažen kisik, ki ga zmešajo s toplo vodo, da se kisik spremeni v toplo paro.
- Obstajajo zdravila, imenovana bronhodilatatorji, ki sproščajo in odpirajo dihalne poti. S tem odpravijo vzrok piskanja in olajšajo dihanje. Albuterol je zelo pogost bronhodilatator in ga prevažajo številna reševalna vozila. Bronhodilatatorje lahko dobite v inhalatorjih ali v nebulizatorju (ki zdravilo zmeša s toplo vodo, da se zdravilo spremeni v paro).
Stridor
Stridor je visokotonski zvok, ki se običajno pojavi, ko oseba vdihne. Zveni podobno kot piskanje. Zdravstveni delavci lahko razliko prepoznajo tako, da s stetoskopom poslušajo grlo. Če je zvok v grlu glasnejši, gre za stridor in ne za piskanje.
Stridor je običajno posledica tega, da nekaj blokira grlo (glasilke). To se lahko zgodi, ker:
- Oseba se duši in predmet blokira grlo
- Oseba ima okužbo in oteklina v grlu ali dihalnih poteh blokira grlo.
- Mišice v dihalnih poteh ali glasilkah se krčijo (nenadoma se napnejo); to se imenuje laringospazem.
Podobno kot sopenje lahko tudi stridor pomeni nujno medicinsko pomoč, če skozi dihalne poti ne more priti dovolj kisika.
|
|
| ||||
| Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije. | |||||
Zdravljenje stridora je odvisno od vzroka:
- pomoč osebi pri prenehanju dušenja z uporabo reševanja dušenja (kot je Heimlichov manever).
- Zdravljenje okužbe, ki povzroča otekanje grla
- dajanje zdravil za sprostitev mišic v dihalnih poteh ali glasilkah.
- Ne glede na vzrok lahko pomaga tudi dodajanje dodatnega kisika.
Pri otrocih je stridor pogostejši zaradi dušenja. Verjetnost zadušitve je večja, ker so njihove dihalne poti manjše. Prav tako je večja verjetnost, da bodo v otroštvu zboleli za okužbami, kot sta krup ali epiglotitis, ki lahko povzročita stridor.
Rales (drobne praske)
Rales imenujemo tudi drobno prasketanje, ker se pogosto sliši kot drobno prasketanje. Slišimo jih, ko oseba vdihne, na obeh straneh (v obeh pljučih). Rales lahko zvenijo tudi kot mehurčki, ropotanje ali majhni kliki.
Kadar ima oseba tekočino v pljučih, se slišijo hripavosti. To se imenuje pljučni edem. Do pljučnega edema lahko pride iz več razlogov, kot so:
- Zastojno srčno popuščanje (CHF)
- Pljučnica ali druge okužbe pljuč
- Poškodba pljuč
- Krvni strdek v pljučih (pljučna embolija)
- Vdihavanje dima
- Utopitev
Rales opozarja na pljučni edem, ne glede na to, kaj je vzrok pljučnega edema. Ko zdravstveni delavec posluša pljuča, se rale običajno začnejo na dnu pljuč. Ko se pljučni edem stopnjuje in pljuča napolnjuje tekočina, je slišati rale vse bližje vrhu pljuč.
Rhonchi (grobe praske)
Rhonchi se imenujejo tudi grobi praski, ker zvenijo kot grobi, hreščeči in prasketajoči zvoki. Rhonchi in rales lahko zvenita podobno. Glavne razlike so:
- Rales se začne na dnu pljuč in se lahko sliši tudi višje, ko bolnik postane bolj bolan. Slišimo jih na obeh straneh (v obeh pljučih) skupaj.
- Rhonchi se pogosto slišijo le na določenih mestih v pljučih. Ne začnejo se vedno na dnu pljuč. Lahko se slišijo samo na eni strani ali na različnih mestih na obeh straneh.
|
|
| ||||
| Težave pri poslušanju te datoteke? Oglejte si pomoč za medije. | |||||
Rhonchi so običajno posledica sluzi v bronhih, ceveh, ki vodijo v pljuča. Če ima oseba na primer pljučnico, se lahko sluz nabere v bronhijih in dihalnih poteh bronhijev ter povzroči rinhe.
Neenakomerni zvoki dihanja
Pri zdravem človeku morajo biti zvoki dihanja na obeh straneh vedno enaki. To pomeni, da obe pljuči dobro delujeta. Če v enem pljučnem predelu ni slišati dihalnih zvokov, to lahko pomeni resno težavo. To pomeni, da zrak v ta pljuča ne vstopa in izstopa iz njih.
Eden najpogostejših vzrokov za neenakomerno dihanje je kolaps pljuč (pnevmotoraks). Pljuča se lahko sesedejo iz različnih razlogov:
- Zelo huda poškodba pljuč
- pljučne bolezni, kot so astma, KOPB, tuberkuloza, oslovski kašelj, pljučnica ali cistična fibroza.
- Včasih se na vrhu pljuč pojavijo zračni mehurji, imenovani blebi. Če ti mehurji počijo, lahko iz pljuč uide zrak in povzroči propad pljuč.
- Včasih lahko pljuča propadejo sama od sebe. To imenujemo spontani pnevmotoraks.
Pnevmotoraks je pogosto nujna medicinska pomoč in ga je treba zdraviti v bolnišnici.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj so dihalni zvoki in po katerih drugih imenih jih poznamo?
O: Dihalni zvoki so zvoki, ki jih povzroča zrak, ko se giblje skozi dihalni sistem. Znani so tudi kot pljučni ali dihalni zvoki.
V: Kako zdravniki običajno prepoznajo zvoke dihanja?
O: Zdravstveni delavci za opisovanje in prepoznavanje dihalnih zvokov običajno uporabljajo avskultacijo (poslušajo s stetoskopom). Poslušajo, ko bolnik vdihuje in izdihuje.
V: Kje zdravstveni delavci poslušajo zvoke dihanja?
O: Zdravstveni delavci poslušajo obe pljuči, prsni koš in hrbet, pri čemer začnejo od spodaj navzgor.
V: Katere dejavnike upoštevajo zdravstveni delavci pri prepoznavanju dihalnih zvokov?
O: Zdravstveni delavci poslušajo, ali je jakost dihalnih zvokov nizka, srednja ali visoka. Poslušajo tudi, ali so zvoki mehki, srednje glasni, glasni ali zelo glasni.
V: Ali lahko dihalne zvoke vedno slišimo brez stetoskopa?
O: Ne, včasih lahko zvoke dihanja sliši vsakdo, včasih pa jih lahko slišimo le, če pljuča in dihalne poti poslušamo s stetoskopom.
V: Zakaj zdravstveni delavci pri prepoznavanju dihalnih zvokov poslušajo vdih in izdih?
O: Zdravstveni delavci pri prepoznavanju dihalnih zvokov poslušajo vdih in izdih, da dobijo popolno sliko o delovanju pljuč.
V: Kakšen je namen ugotavljanja dihalnih zvokov z avskultacijo?
O: Namen ugotavljanja dihalnih zvokov z avskultacijo je odkriti nepravilnosti ali morebitne težave v delovanju pljuč ali zdravju dihal.
