Dihalni zvoki so zvoki, ki jih povzroča zrak, ko se giblje skozi dihalni sistem. Pogosto jih imenujemo tudi pljučni zvoki. Včasih so ti zvoki dovolj glasni, da jih slišimo brez pripomočkov, včasih pa jih je mogoče zaznati le s poslušanjem s stetoskopom. Zvoki nastajajo v sapniku, bronhih in pljučnem tkivu ter se spreminjajo glede na fiziološko stanje ali bolezen.
Kako poteka avskultacija
Zdravstveni delavci dihalne zvoke običajno ocenijo z avskultacijo (poslušanjem s stetoskopom). Postopek vključuje:
- poslušanje med globokim vdihom in izdihom,
- poslušanje obeh pljučnih polovic na prsnem košu in hrbtu, običajno od dna navzgor,
- primerjanje desne in leve strani,
- oceno jakosti (nizka, srednja, visoka), tona (nizek ali visok), trdote (mehak, glasen) in časovnega razmerja (inspiratorni ali ekspiratorni poudarek),
- uporabo diaphragm/stetoskopove membrane za višje tone in zvončaste strani za nižje tone.
Za natančno avskultacijo naj bo prostor tih, bolnik naj sedi ali leže v pokončnem položaju in naj diha globoko skozi odprta usta; oblačila je treba odstraniti s področja prsnega koša.
Normalni tipi dihalnih zvokov
- Vezikularni (vesicularni) zvoki: najpogostejši, mehki, nizkotonični zvoki z daljšim inspirijem kot ekspirijem; običajno jih slišimo nad periferijo pljuč.
- Bronhialni zvoki: višji in glasnejši, z jasno razločenim ekspirijem; normalno jih slišimo nad trakom sapnika ali pri bližini velikih bronhov, če pa jih slišimo nad pljučnim parenhimom, to pogosto kaže na konsolidacijo (npr. pri pljučnici).
- Bronhovezikularni zvoki: vmes med vezikularnimi in bronhialnimi; običajno jih slišimo v bližini sternuma ali med medijastinumi.
- Trahealni zvoki: zelo glasni in visoki, običajno delimno prisotni nad sapnikom.
Patološki (adventitious) dihalni zvoki
Adventitious zvoki se pojavijo ob bolezni ali motnjah dihanja. Pomembno je opisati njihovo lokacijo, čas (inspirij/ekspirij), frekvenco (fini/krhki ali grobi) in odziv na kašelj.
- Rale / krepitacije (crackles): kratki, škripajoči ali klikajoči zvoki pri vdihu; lahko so fina (visok ton, pogosto pri pljučnem edemu ali intersticijski bolezni) ali groba (nižji ton, pri sekrecijah ali bronhiektazijah).
- Piskanje (wheezes): visokotonski piskajoči zvoki, običajno izrazitejši pri izdihu; značilno za astmo in kronične obstruktivne bolezni (KOPB).
- Rhonchi (hripljivi zvoki): nižji, glasni, pogosto podobni bobnenju; običajno nastanejo zaradi velikih količin sekretov v bronhih in se lahko delno izboljšajo po kašlju.
- Stridor: visok, hripav zvok pri inhalaciji, ki kaže na znatno zožitev zgornjih dihalnih poti — nujen znak za hitro posredovanje.
- Pleuralno drgnjenje: grob zvok, podobno drgnjenju, ki nastane pri vnetju plevre (plevritis); sliši se pri vdihu in izdihu.
- Manjkajoči zvoki: odsotnost dihalnih zvokov lahko kaže na zrušitev pljučnega krila (atelektaza), velike tekočine v plevralnem prostoru (plevralni izliv) ali pneumotoraks.
Kaj pomenijo posamezni najdeni zvoki
- Bronhialni zvoki nad pljučnim tkivom: pogosto konsolidacija (npr. pljučnica).
- Fini rali pri obeh bazah: lahko pljučni edem (srčno popuščanje).
- Enostranski oslabljen zvok: možnost atelektaze, velika tekočina ali pneumotoraks.
- Generalizirano piskanje: bronhospazem pri astmi ali KOPB.
- Pleuralno drgnjenje: plevritis ali vnetje plevre.
Pomembnost in nadaljnji ukrepi
Avskultacija je hiter in neinvaziven način ocene stanja dihal, vendar sama po sebi običajno ne zadostuje za dokončno diagnozo. Če so dihalni zvoki nenavadni, zdravnik lahko priporoči dodatne preiskave, kot so rentgen prsnega koša, CT, spirometrija, krvne plinske analize ali laboratorijski testi. V nujnih primerih (npr. stridor, huda dispneja, nenadna izguba dihalnih zvokov) je potrebna takojšnja medicinska obravnava.
Pomembno je tudi, da avskultacijo izvajajo usposobljeni zdravstveni delavci in da se zapisi natančno dokumentirajo: kakšen zvok (vrsta), kje je slišan, ali je ob inspire ali expire, ter ali se spreminja ob kašlju ali položaju bolnika.
