Vloga v hlačah v operi (breeches role): pomen, zgodovina, primeri
Vloga v opernem kostimu je vloga v operi, v kateri ženska igra vlogo moškega. Pogosto ji rečemo vloga v hlačah ali breeches role (angl.). Izraz travesti izvira iz italijanščine. Ime "breeches role" izhaja iz besede breeches — tesno prilegajočih se hlač do kolen, ki so jih v času, ko so te vloge postale priljubljene, nosili moški. Vloge v hlačah se pojavljajo tudi v gledaliških igrah, vendar so najbolj znane in najpogostejše v operi.
Pomen in dramaturški učinek
Vloge v hlačah običajno predstavljajo mlade moške like — fantke, najstnike ali mlade plemiče — ki jih zaradi glasovne višine in odrske prezence bolje upodabljajo ženske pevke. Takšna izbor igralke/pevk omogoča zanimivo preigravanje spolov na odru: poslušalec vidi moškega lika, vendar ga interpretira ženska pevka. Dramatično to prinaša elementa preobrazbe in igrivosti, včasih tudi komičnosti ali erotične napetosti, odvisno od konteksta opere in režije.
Zgodovina
V 17. in 18. stoletju je bila praksa preoblačenja na odru splošno sprejeta. V obdobju baroka in klasicizma so bili v Evropi izjemno priljubljeni kastrati — moški pevci, ki so zaradi kastracije ohranili visoke glasove. Ti moški so pogosto peli tudi ženske vloge, hkrati pa so ženske na odru prevzemale moške like, kadar je bilo to potrebno za plat ali zaplet. Publikum je bil na takšne konvencije navajen.
Ko se je konec 18. stoletja in v začetku 19. stoletja praksa kastriranja začela opuščati (kastriranja mladih dečkov), so mnoge moške vloge, ki so zahtevale visok glas, začele izvajati mezzosopranistke ali kontraaltistke z lahkimi glasovi. Tako so nastale standardne tradicije "vloge v hlačah", ki jih poznamo danes.
Glasovne vrste in igralske zahteve
Vloge v hlačah pojejo predvsem mezzosopranistke in kontraalti, redkeje lažji sopran. Glas mora po navadi zveneti mladostno in bolj "fantovsko" — to dosežejo z načinom petja, barvo tona in odrsko govorico. Poleg vokalnih zahtev te vloge pogosto potrebujejo dobre igralske sposobnosti, saj mora pevka prepričljivo upodobiti moško držo, gibanje in karakter.
Znani primeri
Mozart je v operi Figarova svatba ustvaril vlogo Cherubina — mladostnega pristaša, ki se pogosto interpretira kot živahen, zapeljiv fant. Cherubinovo vlogo običajno poje mezzosopranistka. Drugi znani primeri vključujejo Siebla v Dvořákovi operi Rusalka ter princa Orlofskega v Die Fledermaus Johanna Straussa, ki je prav tako klasičen primer "trouser role".
V večini francoskih in italijanskih oper 19. stoletja ter v opernih tradicijah bel canto najdemo več takih vlog — pogosto so to spremljevalni ali mejni junaki, ki prispevajo komični ali kontrastni element zgodbi.
Sodobna praksa in izjeme
Skladatelji 20. stoletja so manj pogosto pisali tradicionalne vloge v hlačah, saj so se vokalne in dramske prakse spreminjale. Vendar so izjeme pomembne: v 20. stoletju je Der Rosenkavalier Richarda Straussa (1911) vključil vlogo Oktavijana — mezzosopransko vlogo, ki namerno evocira starejše mozartovske navade in ima močan dramatičen in komični potencial. Benjamin Britten je v operi Sen kresne noči (po Shakespearovem besedilu) vlogo Oberona napisal za kontratenor, torej za moškega z visokim, falsetnim glasom, kar je drugačen sodobni pristop k visokim moškim partijam.
V sodobnih produkcijah režiserji pogosto eksperimentirajo s spolno identiteto, kostumografijo in zasedbo. Vloge, ki so bile tradicionalno v hlačah, lahko danes odpevajo nove pomene glede spola in vloge na odru — v nekaterih priredbah jih lahko pojejo tudi moški (kontratenorji) ali pa so reinterpretirane z drugačnim vizualnim rešenjem.
Obratno: moški v vlogah žensk
Obstaja tudi izraz, ki se imenuje vloga krila — nasprotje vloge v hlačah: to je moški, ki igra žensko. Benjamin Britten je uporabil takšno figuro v vlogi nore ženske v pesmi Curlew River. V Humperdinckovi operi Hansel in Gretel pogosto poje čarovnico moški pevec; ta tradicija izhaja iz komičnih ali grotesknih težnjo v uprizoritvah, kjer moški nastop poudari absurdnost ali humor lika.
Zaključek
Vloge v hlačah so pomemben del operne tradicije, ki povezuje zgodovinske glasbene prakse (kastrati, bel canto) z odrskim raziskovanjem spola in identitete. Izvajajo jih glasbeno in igralno sposobne pevke (predvsem mezzosopranistke), hkrati pa sodobne produkcije pogosto ponujajo nove interpretacije, ki vloge premikajo v sodobnejši kontekst. Pri poslušanju ali gledanju opere je koristno vedeti, da kar vidimo kot "moškega" na odru včasih izvaja ženska pevska osebnost — to je ena od posebnosti operne umetnosti, ki bogati odrsko izkušnjo.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je vloga breeča?
O: Vloga v opereh je vloga, v kateri ženska igra vlogo moškega. Imenuje se tudi vloga v hlačah (britansko) ali vloga v hlačah (ameriško) ali vloga v travesti (italijanska beseda). Imenuje se "breeches", ker so "breeches" oprijete hlače do kolen, ki so jih moški nosili v času, ko so te vloge postale priljubljene.
V: Kdaj so postali priljubljeni pevci kastrati?
O: Pevci kastrati so bili priljubljeni v 17. in 18. stoletju.
V: Kdo ponavadi poje vloge v brisah?
O: Vloge z brisi običajno pojejo mezzosopranistke ali kontraaltistke z lahkimi glasovi, saj lahko pogosto zvenijo fantovsko.
V: Kateri znani primer vloge v opernem slogu obstaja v operi?
O: Eden od znanih primerov vloge v operi je Cherubino iz Mozartove Figarove svatbe, ki ga je pela mezzosopranistka. Druga primera sta Siebel iz Dvořákove Rusalke in princ Orlofsky iz opere Die Fledermaus Johanna Straussa.
V: Ali obstajajo sodobne opere, v katerih so vloge v poltovornjakih?
O: Ni veliko sodobnih oper, ki bi imele vlogo v hlačnici, čeprav jo ima Rožnati mož Richarda Straussa, ki je namerno poskušal ustvariti staromodno vzdušje Mozartovega časa.
V: Kaj je nasprotje vloge s hlačami, brez hlač in hlačnicami?
O: Nasprotje tem vrstam vlog so tako imenovane vloge s krilom, v katerih moški igrajo ženske like, kot sta Madwoman v Curlew River in čarovnica v Humperdinckovem Hanslu in Gretel.
