Most je prečkal reko Rhono med Avignonom in Villeneuve-lès-Avignonom. Prvi most je bil zgrajen med letoma 1177 in 1185. Med obleganjem Avignona s strani francoskega kralja Ludvika VIII. leta 1226 je bil porušen. Leta 1234 so most ponovno začeli obnavljati. Številni zgodovinarji menijo, da je bil prvi most narejen iz lesa ali morda iz lesene konstrukcije, ki je slonela na kamnitih stebrih. Ko so most zgradili drugič, je bil v celoti iz kamna. Kamniti most je imel 22 lokov in 21 stebrov. Njegova dolžina je bila 900 m (980 jardov). Ni potekal neposredno med obema vratnicama. Imel je ukrivljeno pot. To je bilo verjetno posledica takratnega položaja otokov na reki. Skozi stoletja se je reka Rhône premikala po svojem poplavnem območju. Položaj otokov v 13. stoletju ni dobro dokumentiran. Zemljevid iz 17. stoletja kaže, da je bil južni konec otoka Île de la Barthelasse gorvodno od mostu. Most je prečkal majhne otoke, ki so bili v zgornjem toku reke Île de Piot. Razdalja med pomoli je bila med 37 in 52 m (121 in 171 čevljev). Most je bil širok le 4,9 m (16 čevljev in 1 palec), ob straneh pa so bili parapeti. Ob poplavljanju reke so se oboki včasih porušili. Včasih so jih nadomestili z začasnimi lesenimi konstrukcijami, potem pa so jih ponovno zgradili iz kamna.
Most je v 17. stoletju propadel. Do leta 1644 so na mostu manjkali štirje loki. Poplava leta 1669 je porušila še več konstrukcije. Po njej so se drug za drugim zrušili tudi ostali loki ali pa so bili porušeni. Od leta 2020 so ostali le še štirje loki. Edini vidni del mostu je nekaj zidovja z 11. stebra. Ta je pritrjen na zasebno stavbo na otoku Île de la Barthelasse. Ostanki drugih stebrov so pokopani pod debelo plastjo sedimentov na otoku ali na dnu reke Rhône. Moli 9 in 10 sta zdaj na otoku Île de la Barthelasse. Potrdili so ju jedra, izvrtana na mestih, za katera so zgodovinarji mislili, da so tam. Na globini 3 m pod nivojem tal so našli zidove iz stebrov. Tik pod zidom, na globini približno 6,7 m (22 čevljev), so bili odlomki lesa (majhni kosi). Ti so bili izdelani iz srebrne jelke (Abies alba). Z datiranjem tega materiala z ogljikom-14 so bili pridobljeni datumi 1238-1301 n. št. za pomol 9 in 1213-1280 n. št. za pomol 10 (razpon je za 2σ).
Loki so segmentni in ne polkrožni, kot so bili običajno uporabljeni pri rimskih mostovih. Od štirih še obstoječih lokov ima največji razpon 35,8 m (117 1⁄2 ft). Ta je med tretjim in četrtim stebrom. Opornika imata obrobe. Ti so usmerjeni navzgor in navzdol po toku. To pomeni, da se okoli pomolov manj spira. To je ena glavnih težav pri stabilnosti kamnitih mostov. Piloti so bili zgrajeni z luknjami v kamnu. To naj bi pomagalo zmanjšati pritisk vodnega toka, ko je reka poplavljala.
Po propadu mostu Saint-Bénézet so ljudje prečkali Rono pri Avignonu s trajektom. To se je dogajalo do začetka 19. stoletja. Med letoma 1806 in 1818 je bil čez reko zgrajen lesen most. Novi most je bil nekaj sto metrov južno od starega mostu pri kraju Porte de l'Oulle. Leta 1843 je odsek čez avignonski rokav reke Rhône nadomestil viseči most. Ta je bil porušen leta 1960, ko je bil odprt most Edouarda Daladierja. Odsek lesenega mostu čez vejo reke Rhône v Villeneuve je bil nadomeščen šele leta 1909. Nadomestni kamniti most, Nouveau Pont, je bil poškodovan zaradi bombardiranja leta 1944. Po vojni so ga popravili, vendar ga je leta 1972 nadomestil most Pont du Royaume.
Legenda Saint Bénézet
Saint Bénézet je navdihnil gradnjo mostu. Bil je pastirček iz vasice Villard v Ardèchu. Po izročilu je med čuvanjem svojih ovac slišal glas Jezusa Kristusa. Jezus ga je prosil, naj zgradi most čez reko. Čeprav so se mu sprva posmehovali, je "dokazal" svoj božanski navdih, ko je čudežno dvignil zelo velik kamniti blok. Pridobil je podporo za svoj projekt in ustanovil mostno bratovščino, ki je pomagala pri gradnji mostu. Po njegovi smrti so ga pokopali na mostu. To je bilo v majhni kapeli, ki je stala na enem od ohranjenih stebrov mostu na avignonski strani.
Kapela svetega Nikolaja
Kapela svetega Nikolaja stoji na ploščadi na zgornji strani drugega pomola (med drugim in tretjim lokom). Kapelica na mostu je bila nekajkrat obnovljena in ponovno zgrajena. Zdaj ima dve nadstropji. Vsako nadstropje ima ladjo in apsido. Zgornje nadstropje je na isti ravni kot ploščad mostu. Zaradi tega je širina pešpoti manjša. Na tem mestu je hodnik dolg le 1,75 m. Za dostop do spodnjega nadstropja z mostu je na voljo niz stopnic.
Na zunanji strani kapele so vidne sledi obnovitvenih del. Na primer, na jugovzhodni steni so zazidana okna. Ladja je pokrita s kamnitimi strešniki. Ti strešniki počivajo na vrsti korcev. Poligonalna apsida ima ravno streho. Nahaja se nad spodnjim delom pomola.
Apsido spodnje kapele krasi pet obokov. Je iz druge polovice 12. stoletja. Kasneje, morda že v 13. stoletju, je bilo v strukturo vstavljeno nadstropje, ki ga je podpiral rebrasti štirikotni sklepnik. Preprosta pravokotna zgornja kapela je bila posvečena leta 1411. V spodnji kapeli so bila izdelana stranska vrata. Razlog za to je, da je kamnita konstrukcija dvignjenega mostu zaprla prvotni vhod. Leta 1513 je bila zgornji kapeli dodana petkotna apsida z gotskimi stebri.
Leta 1670, ko so most opustili, so relikvije svetega Bénézeta prenesli v Hôpital du Pont (imenovan tudi Hôpital St. Bénézet). Ta se nahaja znotraj mestnega obzidja poleg vratarnice.
Most je bil tudi kraj, ki so mu bili naklonjeni čolnarji z reke Rhône. Njihov zavetnik je bil namreč sveti Nikolaj. Sprva so častili v kapeli svetega Nikolaja na samem mostu (kjer je bilo shranjeno tudi telo svetega Bénézeta). Vendar je bilo zaradi slabega stanja mostu težko priti tja. Leta 1715 je bratovščina čolnarjev zgradila kapelo na suhem na avignonski strani mostu. Ta je bila zunaj obzidja ob vratarnici. To kapelo je leta 1856 uničila velika poplava reke Rone. Med obnovitvenimi deli so na ruševinah zgradili hišo za oskrbnika. Ta se je začela okoli leta 1878. Rezidenco so porušili po obnovi mostu in vratarnice v osemdesetih letih 20. stoletja.
Vrata
Most je imel velik strateški pomen. Ko je bil zgrajen, je bil edini stalni rečni prehod med Lyonom in Sredozemskim morjem. Bil je tudi edini rečni prehod med Comtat Venaissin (enklavo, ki jo je nadzoroval papež) in Francijo, ki so jo nadzorovali francoski kralji. Zato je bil na obeh straneh reke strogo varovan. Desni breg je bil pod nadzorom francoske krone. Trdnjava Tour Philippe-le-Bel je bila dovolj blizu, da je bilo mogoče videti most. Ta je bila zgrajena v začetku 14. stoletja. Na avignonski strani je bila v 14. stoletju zgrajena velika vratarnica. V 15. stoletju so jo precej spremenili. Sprehajališče je potekalo čez mestno obzidje in se spuščalo po rampi (zdaj uničeni). Ta je vodila v mesto.
Med letoma 1265 in 1309 je bil zgrajen še en kamniti most čez Rono, dolg 40 km. Ta je bil gorvodno od Avignona, v kraju, ki se danes imenuje Pont-Saint-Esprit. Takrat se je imenoval Saint-Saturnin-du-Port. Most Pont-Saint-Esprit je imel prvotno 20 lokov. Dolg je bil 900 m (980 jardov). Čeprav je zdaj spremenjen, srednjeveški most od leta 2020 še vedno obstaja.
Kapela svetega Nikolaja in štirje preostali oboki so bili leta 1840 uvrščeni na seznam zgodovinskih spomenikov.
Hipoteza o rimskem mostu
Razpravlja se o tem, ali je most obstajal že pred gradnjo mostu Saint Bénézet v 12. stoletju. Henri Revoil je prvi dejal, da je morda obstajal starejši most. To je povedal na francoski arheološki konferenci v Avignonu leta 1882. Njegov glavni argument je bil, da so se ob vznožju štirih ohranjenih stebrov videli kamniti elementi. Ob zelo nizki vodi so bili vidni kamniti bloki. Bili so večji od zgornjih. Imeli so značilnosti, ki so bile na videz tuje obstoječemu mostu. Slog zidovja je po Revoilu kazal na to, da je na tem mestu stal prejšnji most iz poznega rimskega ali karolinškega obdobja. Leta 1892 je Louis Rochetin objavil članek. V njem je pisalo, da so kamniti bloki ob vznožju prvega stebra in bloki na obeh straneh drugega stebra, ki podpirajo kapelico, ostanki vzmeti, ki bi podpirale zgodnejše rimske loke.
Denis-Marcel Marié je leta 1953 v samozaložbi izdal knjigo o mostu. V njej so bile pregledane vse prejšnje publikacije. V zadnjem poglavju je podprl hipotezo, da je obstajal zgodnejši most, ki so ga zgradili Gallo-Romani ob koncu rimske okupacije. Navedel je, da so temelji stebrov, ki so še vedno tam, pripadali temu zgodnejšemu mostu. Povedal je tudi, da polkrožni loki, ki so se uporabljali v rimskem obdobju, pomenijo, da bi bila raven cestišča višja od vrha ohranjene kapele. Marié je domneval, da se je ta zgodnji most zrušil v naslednjih sedmih stoletjih. Povedal je, da je imel most Bénézet iz 12. stoletja krov, ki je bil podprt z lesenimi piloti, ki so povezovali porušene rimske stebre. Piloti so bili potrebni, ker bi bile vrzeli med rimskimi kamnitimi stebri prevelike, da bi jih bilo mogoče premostiti z lesenimi tramovi brez vmesne opore. Višina mostu Bénézet je bila na ravni spodnje kapele.
Perrot in drugi so leta 1971 objavili članek o rimskem mostu. Članek je govoril o raziskavi iz leta 1969 o ostankih pomolov v odcepu reke Villeneuve, ki jih je Compagnie Nationale du Rhône (CNR) uničila. V članku so bili tudi dolgi citati iz neobjavljenega poročila gospoda Mathiana, inženirja, ki je delal za CNR. To je govorilo o raziskavi, opravljeni leta 1965 na štirih nepoškodovanih pomolih na avignonski strani reke. Pri tej raziskavi je bila ugotovljena vsaj 20 cm debela plast lesa. Ta je bila pod temelji vsakega od štirih nedotaknjenih pomolov.
Vzorec lesa je datiral nacionalni center za znanstvene raziskave (Centre national de la recherche scientifique - CNRS). Uporabili so radiokarbonsko tehniko. Izhajal je iz obdobja med letoma 290 in 530 našega štetja, kar ustreza koncu rimskega cesarstva. Pri raziskavi porušenih pomolov v kanalu Villeneuve je bilo ugotovljeno, da ima pomol (naveden pod številko 14) znotraj zidovja lesene tramove. Vzorec tega lesa je bil radiodatiran na leto 890 našega štetja. Med poglabljanjem kanala Villeneuve so bili najdeni ostanki treh velikih lesenih pilotov. Dva od teh sta bila še vedno prekrita z železnimi konicami.
Arheolog Dominique Carru je sprejel radiokarbonski datum za vzorec lesa. Vendar je leta 1999 trdil, da je zelo malo verjetno, da je obstajal zgodnejši most. V ohranjenih besedilih iz obdobja visokega srednjega veka ni omenjen . Poleg tega bi most omogočil razvoj mesta na desnem bregu reke Rone nasproti Avignona, podobnega tistim na drugih lokacijah v dolini reke Rone, kot sta Trinquetaille nasproti Arlesa in Saint-Romain-en-Gal blizu Vienne. Ni dokazov o pomembni zgodnji naselbini v bližini konca mostu. Glavna pot vzhod-zahod je v rimskem obdobju potekala skozi Tarascon-Beaucaire, 20 km južneje. Izognila se je reki pri Avignonu, ki je bila široka in s spremenljivo lego.
