Ahmadija (احمدیہ Ahmadiyya) je islamsko gibanje, ki ga je v 19. stoletju ustanovil Mirza Ghulam Ahmad (1835–1908). Sam je trdil, da izpolnjuje prerokbe o Mahdiju in obljubljenem Mesiji ter se označeval kot muhadid (božanski reformator) 14. islamskega stoletja. Gibanje se je pojavilo v britanski Indiji pred delitvijo subceline na Indijo, Pakistan in Bangladeš in je od takrat razširjeno po vsem svetu.

Zgodovina in razkol

Mirza Ghulam Ahmad je leta 1889 ustanovil gibanje pod imenom Ahmadijska muslimanska džamaat (skupnost) z namenom prenove in obuditve islamskega nauka ter širjenja miru. Po njegovi smrti so se njegovi privrženci strinjali glede osnovnih namenov gibanja, vendar so nastale razlike glede razlage njegovega poslanstva in položaja nasledstva.

Po smrti prvega kalifa, Hazrat Nooruddina (Hakeem Noor-ud-Din), je leta 1914 prišlo do razkola, ki je privedel do nastanka dveh glavnih skupin:

  • Ahmadijska skupnost (pogosto imenovana Ahmadiyya Muslim Community, globalno največja frakcija) — verjame, da je Mirza Ghulam Ahmad imel karakterno vlogo preroka v podrejenem smislu, hkrati pa poudarja, da je prerok Mohamed pečat prerokov in da ni bil prinašalec nove verske zakonodaje. Ta frakcija je organizirana z institucijo kalifata (khalifatul masih), njen mednarodni sedež je trenutno v Londonu v Angliji.
  • Lahore Ahmadijska skupnost (Ahmadiyya Anjuman Ishaat-i-Islam, AAIIL) — manjša skupina, ki Mirze Ghulama Ahmada vidi predvsem kot reformatorja in obljubljenega Mesija, ne pa kot preroka; zato so njihova stališča v marsičem bližja glavnemu toku islamu. Ta skupina ima mednarodni sedež v Lahore v Pakistanu.

Glavna prepričanja

Med ključnimi prepričanji in značilnostmi gibanja so:

  • Vloga Mirze Ghulama Ahmada: on je po učenju večine ahmadijcev izpolnitev prerokb o Mahdiju in obljubljenem Mesiju. Razlaga pomena njegovega poslanstva se razlikuje med skupinami; največja frakcija priznava določeno obliko prerokovanja, vendar vztraja, da je prerok Mohamed zadnji zakonodajni prerok.
  • Pečat prerokov: ahmadijski interpretaciji verz 33,40 iz Korana (o Mohamedu kot pečatu prerokov) pripisujejo posebno razlago: Muhammad je po njihovi razlagi zadnji zakonodajni prerok, vendar Bog lahko še pošilja posameznike z božanskim poslanstvom v znotraj istega islamskega okvira.
  • Jezus (Isa): glede Jezusove usode ima gibanje stališče, ki se razlikuje od prevladujočih muslimanskih interpretacij — večina ahmadijcev uči, da Jezus ni fizično vnebohodil in se ne bo telesno vrnil z neba, temveč je po njihovi razlagi umrl naravno; te interpretacije je kritizirala večina muslimanskih učenjakov. Skupina Lahore je v tej točki pogosto bolj zadržana in poudarja simbolne vidike prerokbe o "vrnitvi".
  • Džihad: ahmadijci poudarjajo predvsem mirno, moralno in intelektualno razširjanje vere; oboroženi ali agresivni džihad ne pripisujejo osrednje in upravičujoče vloge v današnji propagaciji vere.

Organizacija in vodstvo

Večja frakcija gibanja velja za zelo organizirano: po Mirzovi smrti je bila uvedena institucija kalifa (khalifatul masih), prvi kalif je bil Hazrat Nooruddin. Danes vodstvo Ahmadiyya Muslim Community izvaja iz mednarodnega sedeža v Londonu; od leta 2003 je kalif Mirza Masroor Ahmad. Skupnost vodi mrežo lokalnih in državnih podružnic, ima svojo infrastrukturo verskih in dobrodelnih programov ter uporablja medije za obveščanje javnosti o svojih dejavnostih.

Razširjenost, dejavnosti in publikacije

Ahmadijska skupnost deluje v številnih državah sveta; večja frakcija javno navaja delovanje v približno 190 državah. Številke članstva niso enotne, ocene svetovnega števila ahmadijcev se gibljejo v milijonih (različne ocene običajno navajajo več milijonov članov).

Dejavnosti vključujejo:

  • prevajanje Svetega Korana in drugih verskih del v številne jezike sveta (prenos Korana v mnoge jezikovne različice);
  • medijska omrežja, zlasti satelitske televizijske postaje MTA (MTA 1, MTA 2, MTA 3 za arabske gledalce in MTA Africa ter druge), ki predvajajo verske programe 24 ur na dan;
  • izobraževalne, zdravstvene in humanitarne pobude: prostovoljci in profesionalci (učitelji, zdravniki, humanitarni delavci) delujejo v številnih državah, pogosto skozi dobrodelne organizacije, kot je npr. Humanity First;
  • zdravstveni projekti in promocija alternativnih metod zdravljenja: medtem ko prakse, kot je promocija homeopatije, niso enoznačno sprejete v medicinski stroki, je dejstvo, da so nekateri kalifi (npr. Hazrat Mirza Tahir Ahmad) podpirali izobraževanje o takšnih pristopih in ustanavljanje brezplačnih ambulant;
  • spletni viri in publikacije: uradne strani, kot je omenjena Al-Islam (spodnja uradna spletna stran), nudijo obsežne zbirke knjig, člankov in videov, ki pojasnjujejo prepričanja gibanja in odgovarjajo na pogosta vprašanja.

Spori, kritike in preganjanje

Ahmadijska gibanja so bila tarča kritik in izključevanja s strani številnih islamskih avtoritet, ki njihova prepričanja označujejo kot nezdružljiva s tradicionalnim islamskim naukom. Kritike se koncentrirajo zlasti na razlago prerokovanj Mirze Ghulama Ahmada, interpretacijo končnosti prerokov in stališče o Jezusovi usodi.

V nekaterih državah so te verske razlike privedle tudi do uradnega izključevanja in zakonodajnih omejitev. Najbolj odmevna je situacija v Pakistanu, kjer so bili ahmadijci leta 1974 uradno opredeljeni kot nemuslimani, leta 1984 pa je bila sprejeta zakonodaja (Ordinance XX), ki občutno omejuje javno uresničevanje nekaterih ahmadijskih verskih praks in njihovo izražanje kot "islamsko". Posledice teh ukrepov vključujejo diskriminacijo, napade in ovadbe proti članom skupnosti. Poleg Pakistana so težave z diskriminacijo ali omejitvami poročane tudi v nekaterih drugih državah, vključno z deli Bangladeša, Indonezije in na lokalni ravni v nekaterih afriških državah.

Javna podoba in dialog

Ahmadijska gibanja pogosto poudarjajo svoje sporočilo miru, medreligijskega dialoga in služenja skupnosti. Njihove izobraževalne in humanitarne dejavnosti ter medijski kanali služijo tudi kot orodja za predstavitev njihovega nauka širši javnosti. Hkrati pa ostaja dolgotrajen in kompleksen verski spor z drugimi islamskimi skupnostmi, ki temelji na teoloških razlikah.

Čeprav mnogi muslimani po svetu ahmadijce štejejo za heretike ali nemuslimane, ahmadijci — zlasti člani Mednarodne muslimanske skupnosti Ahmadija — trdijo, da so njihova prepričanja v skladu z osnovami islama in to utemeljujejo s sklicevanjem na interpretacije Korana, hadisov ter argumente islamskih pravnikov in teologov, ki podpirajo ali pojasnjujejo njihovo stališče.

Zaključek

Ahmadija je kompleksno in globalno gibanje z dolgo zgodovino reformnih stališč, dobrodelnih dejavnosti in široko mrežo verskih in medijskih institucij. Hkrati ostaja predmet islamoteoloških razprav in v nekaterih državah tarča diskriminacije in pravnih omejitev. Razumevanje gibanja zahteva ločevanje med različnimi frakcijami (večjo Ahmadiyya Muslim Community in manjšo Lahore frakcijo) ter poznavanje njihovih razlik v razlagi vloge Mirze Ghulama Ahmada in institucije kalifata.