Bach: Kanonične variacije na 'Vom Himmel hoch' (BWV 769) za orgle

Junija 1747 je Bach lahko postal član "dopisnega društva za glasbene vede" (Correspondierde Societät der Muscialischen Wissenschaften). Ob Bachovi včlanitvi je imelo društvo 14 članov. Društvo je preučevalo in spodbujalo ljudi v Leipzigu k ustvarjanju glasbe. Ob praznovanju članstva je Bach društvu podaril različico Kanonskih variacij in svoj portret, ki ga je naslikal Elias Gottlob Haussmann. Na portretu je videti Bacha, ki v rokah drži kopijo druge skladbe, v kateri je uporabljeno veliko kanona.

Pet variacij na skladbo Von Himmel Hoch ni variacij v običajnem glasbenem smislu. Ne gre za pet izjav teme z ornamenti. Gre za pet stavkov, ki vsi uporabljajo kanon za gradnjo glasbe. V zadnjih letih svojega življenja je Bach napisal več del, ki so temeljila na kanonih. Več njegovih del iz tega obdobja je kanonskih, med njimi orgelske skladbe iz III. in IV. dela Clavier-Übung, Goldbergove variacije za čembalo, Glasbena daritev in Umetnost fuge.

Kanonične variacije temeljijo na božični himni "Von Himmel hoch, da komm ich her". Besede in melodijo je leta 1539 napisal Martin Luther. Bach je že prej uporabil choral (melodijo himne). Ta se pojavlja v njegovem Božičnem oratoriju, v Magnificat in v več orgelskih preludijih, vključno s kratkim preludijem iz Orgelbüchlein (Male orgelske knjige), ki ga je mogoče v Veliki Britaniji in drugih državah slišati po radiu in televiziji vsak božični večer ob koncu svetovno znane koledniške maše iz King's Collegea v Cambridgeu.

Obstaja pet različic:

Različica I

To je dvodelni kanon med desno in levo roko. To je "oktavni kanon", ker se drugi del začne oktavo nižje kot prvi del. Roki igrata na različnih manualih, tako da lahko ustvarita različne vrste zvoka, kot duet med dvema instrumentoma. Melodija chorala (cantus firmus) se sliši v pedalih. Igra se v dolgih tonih, med posameznimi frazami pa so vrzeli poldrugega takta. Glasba kanona, ki jo igrajo roke, zveni deloma podobno kot oblika chorala. Začne se s šestimi notami, ki se spuščajo navzdol. Bach je to morda storil namenoma, da bi namignil na Kristusa, ki se je spustil na zemljo. Tovrstni "simbolizem" ali "slikanje besed", pri katerem dejanske note glasbe kažejo pomen besed (ali kaj so bile besede v izvirni himni), je zelo pogost v Bachovi glasbi in v številnih drugih glasbah tistega časa.

Različica II

Ponovno se pojavlja kanon med rokami in melodija chorala v pedalih. Gre za strogo tridelno pisanje (vsaka roka igra le po eno noto hkrati, kot pri melodičnem instrumentu). Tokrat gre za "kanon na kvinti" (desna roka začne na C, leva roka posnema pol takta pozneje, začenši na F pod njim). Kanon temelji na prvi in drugi vrstici chorala. Ko se začetek kanona vrne blizu konca, je sinkopiran. Na samem koncu roki igrata lestvico, ki gre navzgor. Bach je morda želel, da bi to zvenelo kot angeli, ki gredo v nebesa, ali duša, ki gre navzgor.

Različica III

Tokrat je kanon med levo roko in pedali. Kanon se večinoma giblje v kvaverjih in temelji na melodiji chorala. Desna roka igra prosto melodijo, na vrhu pa v dolgih tonih tudi choralno melodijo.

Različica IV

Ta variacija ima novo melodijo v desni roki (vendar nekatere njene splošne oblike izhajajo iz melodije refrena). Je zelo živahna (pogosto se pojavljajo demisemikvare, zlasti proti koncu) in zelo sinkopirana. Spodnji del leve roke igra isto melodijo v kanonu, vendar se premika le s polovično hitrostjo zgornjega dela. To se imenuje "augmentacija". Zgornji del leve roke ima medtem svobodnejši del. Pedal ima melodijo chorala v dolgih notah. Tri takte pred koncem v levi roki zaslišimo motiv BACH. To so štiri note, ki jih Bach pogosto uporablja za predstavitev svojega imena.

Različica V

Zadnja variacija postaja vse bolj veličastna in se zaključi z velikim vrhuncem. Dobro se obnese, če jo zaigramo kot zadnjo variacijo (in ne kot srednjo variacijo, kot je v kopiji z avtografom).

Na začetku te variacije je kanon preprosto melodija refrena. Igra jo desna in leva roka, vendar jo tokrat leva roka igra obrnjeno navzdol (inverzija). Gre za "kanon v šestnajstici" (desna roka začne na C, nato pa leva roka začne na E pod njim). Kasneje postane kanon na tretjini. Pedal preprosto igra basovsko vlogo (kot instrument continuo).

V naslednjem delu se desna roka (označena z "forte" (glasno)) giblje v hitrih tonih, medtem ko pedal igra choralno melodijo, spodnji del leve roke pa jo igra v kanonu obrnjeno na sekundo (pedal se začne na C, leva roka kanon posnema z začetkom na B). Nato se desna in leva roka zamenjata in na deveti uri se pojavi kanon.

V zadnjem delu, ki je označen kot forte, pedalni del zaigra melodijo chorala obrnjeno na glavo. Na samem koncu, ko se glasba povzpne do vrhunca, ponovi zadnjo vrstico zborovske melodije in jo zaključi na najnižjem pedalnem tonu: spodnjem C. Roki medtem igrata na istem manualu. Sledi "stretto": vsi glasovi začnejo melodijo (ali njeno različico) hitro drug za drugim. Na samem koncu ponovno slišimo motiv BACH-a.

Za Bacha pogosto pravijo, da je "matematični" skladatelj. Ta sklop variacij je dober primer glasbenega dela, v katerem Bach poskuša prikazati različne tehnike komponiranja. Za komponiranje zapletenih kanonov, kot je ta, je potrebno veliko spretnosti, da glasba hkrati dobro zveni. Opis glasbe morda zveni zelo zapleteno, vendar lahko v njej uživamo, ne da bi razumeli vse tehnike, ki so bile uporabljene pri njenem komponiranju. Vendar pa je vedno zanimivo videti, kako je Bach vse te zamisli povezal v celoto.