Carmen Amaya (2. november 1913 – 19. november 1963) je bila plesalka in pevka flamenka ciganskega porekla, rojena v slumu Somorrostro v Barceloni v Španiji. Izhajala je iz revne družine, kjer so se glasba in ples prenašali iz roda v rod, kar je močno vplivalo na njen zgodnji začetek in izjemno zvezo z družbenim okoljem flamenka.
Velja za eno najpomembnejših osebnosti flamenka 20. stoletja; pogosto jo imenujejo "največja španska ciganska plesalka svoje generacije" in "najbolj izjemna osebnost vseh časov na področju flamenka". Njena karizma, energija in tehnična izurjenost so ji odprla vrata od lokalnih barov do svetovnih odrov in filmskega platna.
Življenje in zgodnja leta
Začela je plesati že pri štirih letih. Ob očetovi spremljavi na kitari je nastopala v barih in lokalih ob obali Barcelone, kjer se je že kot deklica izkazala s polnim čustvenim izrazom in izjemnim ritmičnim občutkom. Njena zgodnja izpostavljenost trdemu vsakdanjemu življenju in romski tradiciji je oblikovala njen osebni slog in pristop k flamenku.
Kariera in mednarodno priznanje
Leta 1929 je debitirala v Parizu, kar je pomenilo začetek njene mednarodne kariere. Zaradi političnih razmer v Španiji in zaradi priložnosti je leta 1936 odšla v Ameriko, kjer je nastopala in posnela nekaj filmov, ki so bili komercialno uspešni oziroma so ji dali dodatno prepoznavnost. Med njenimi filmskimi nastopi so navedeni naslovi, kot sta priredba zgodbe o Romeu in Juliji v filmu Los Tarantos in kratki film Danzas Gitanas (Ciganski plesi).
Sodelovanje s Sabicasom in zvočne zapise
Pomembno glasbeno partnerstvo je vzpostavila s španskim kitaristom Sabicasom (Agustín Castellón Campos), ki jo je opazil že, ko je bila še otrok. Sabicas je kasneje povedal: "Videl sem jo plesati in zdelo se mi je kot nekaj nadnaravnega ... Nikoli nisem videl nikogar, ki bi plesal tako kot ona. Ne vem, kako ji je to uspelo, preprosto ne vem!". Sabicas jo je spremljal več let in z njo posnel med drugim albuma Queen of the Gypsies (1959) in Flamenco!, kar je pripomoglo k dokumentiranju njenega umetniškega sloga za širšo publiko.
Slog in tehnična posebnost
Ena od najbolj opaznih značilnosti njene pojave je bila obleka med nastopi: pogosto je plesala v hlačah in ne v večplastnem krilu, ki je tradicionalno za plesalke flamenka. Teorije razlagajo ta izbor z več razlogi — med njimi tudi praktičnost oziroma svoboda giba, saj je imela izjemno nogo in ozko povezana, močno zapateado (ritmično tolčenje s stopali), ki ji je omogočala kompleksne in hitre korake, običajno značilne za moške plesalce flamenka. V zgodnjih oblikah flamenka ženske niso izvajale toliko zapletene stopne tehnike kot moški, zato je bila Amayina kombinacija moči in ženskega izraza nenavadna in presenetljiva.
Njen slog so nekateri opisovali kot repetitiven, ker je pogosto izvajala iste plesne formule; o tem je zapisal tudi Antonio Ruiz Soler: "Carmen je bila čudovita plesalka, vendar omejena". p100 Kljub takšnim kritikam je njena energija, moč in magnetizem odrskega nastopa pustila globok vtis pri občinstvu in plesnih kritiki.
Filmsko delo, nastopi in priznanja
Amaya je nastopala v različnih filmskih in odrskih projektih, kar ji je zagotovilo širše mednarodno občinstvo. Zaradi svoje slave je prejela tudi povabila na visoka protokolarna srečanja: Franklin Roosevelt jo je povabil v Belo hišo leta 1944, kasneje pa jo je gostil tudi Harry S. Truman (1953). Takšna povabila kažejo na njen status kulturnega ambasadorja flamenka v tistem obdobju.
Osebno življenje, smrt in pokop
O njenem zasebnem življenju je znanih manj podrobnosti, saj je veliko informacij prežeto z legendami in anekdotami. Carmen Amaya je umrla 19. novembra 1963. Pokopana je v pokopališču na barcelonskem griču Montjuïc, v območju, v originalnem besedilu navedeno kot "cerkvi Cementiri del Sud-Oest na barcelonskem griču Montjuïc". Njena smrt je odprla val žalovanja v svetu flamenka in med ljubitelji plesa po vsem svetu.
Dediščina
Carmen Amaya je še vedno ena najbolj vplivnih figur v zgodovini flamenka. Njeno ime se pogosto pojavlja v razpravah o evoluciji ženskega plesu v flamenku, o povezovanju romske tradicije z odrskim profesionalizmom in o vpeljevanju energičnega, moškega nogometnega sloga v ženski plesni izraz. Njena zapuščina živi v zvočnih posnetkih, filmih in številnih plesnih pripovedih: nove generacije plesalk in plesalcev se nanjo sklicujejo kot na predhodnico, ki je pomagalo popularizirati in spreminjati podobo flamenka v 20. stoletju.
Čeprav so o njej ohranjene tudi kritične ocene njenih tehničnih omejitev, je njen vpliv na publiko, njen karakterističen slog in sposobnost povezati čustvo s tehniko naredil iz Carmen Amaye neizbrisno ikono flamenka.
