Mark Porcij Katon (latinsko: M-PORCIVS-M-F-CATO) (234 pr. n. št., Tuskulum-149 pr. n. št.) je bil rimski državnik, imenovan Cenzor (Censorius), Sapiens, Priscus ali Starejši (Major), da bi ga razlikovali od Katona Mlajšega (njegovega pravnuka).
Izhajal je iz starodavne plebejske družine, ki je bila znana po vojaški službi, ne pa tudi po opravljanju višjih civilnih funkcij. Po vzoru svojih latinskih prednikov se je ukvarjal s kmetijstvom, ki se mu je posvečal, kadar ni opravljal vojaške službe. Ker pa je pritegnil pozornost Lucija Valerija Flacca, so ga pripeljali v Rim, kjer je zaporedoma opravljal funkcije Cursus Honorum: Tribune (214 pr. n. št.), kvestor (204 pr. n. št.), edil (199 pr. n. št.), pretor (198 pr. n. št.), konzul (195 pr. n. št.) skupaj s svojim starim zaščitnikom in nazadnje cenzor (184 pr. n. št.).
Na koncu življenja je spodbujal Rimljane, naj začnejo tretjo punsko vojno, da bi uničili Kartagino.
Življenjepis in politična pot
Mark Porcij Katon se je rodil v Tuskulumu kot član vplivne plebejske rodbine Porcijev. Svojo kariero je začel s vojaško službo v času druga punske vojne, kjer je pridobil izkušnje in ugled, ki so mu odprle pot v javne funkcije. Njegov vzpon je bil povezan z zaščitniško vlogo Lucija Valerija Flacca, po katerem je napredoval po Cursus Honorum in dosegel najvišje rimske prestole – konsulat in cenzuro.
Stališča, delo kot cenzor in javna dejanja
Katon je bil znan kot neomajni zagovornik tradicionalnih rimskih vrednot: gospodarnosti, skromnosti in disciplini. Kot cenzor je izvajal temeljite popravke volilnih in javnih seznamov, odstranil imenovane senatore in javne uslužbence iz list zaradi razuzdanosti ali nepravilnosti ter si prizadeval omejiti razkošje in vpliv tujih (predvsem grških) navad v Rimu. Njegova politika je bila izrazito konservativna in moralizatorska — Katon je nastopal proti razmah razkošja, korupciji in razraščanju tujih običajev, ker je verjel, da ogrožajo državo.
Vpliv na vojno proti Kartagini
Kljub temu da je umrl leta 149 pr. n. št., še pred končnim uničenjem Kartagine, je Katon vztrajno pozival k vojni z njo. Njegova najznamenitejša formulacija, ki je v zgodovini dobila legendarni prizvok, je bila kratka in odločna: Ceterum censeo Carthaginem esse delendam ("Poleg tega meni, da je Kartagina treba uničiti"). To dolgoletno in ponavljajoče se prepričanje je vplivalo na rimsko javno mnenje in politične odločitve, ki so vodile v tretjo punsko vojno (149–146 pr. n. št.).
Knjižna zapuščina
Katon je bil tudi pisec. Med njegovimi deli izstopata De Agri Cultura (O gospodarjenju/zemljoradstvu), praktičen priročnik o kmetijstvu in podeželskem življenju, ki velja za eno najstarejših ohranjenih latinskih proznih besedil, in Origines, zgodovinsko delo, kjer je opisoval rimsko zgodovino in ustanove (ohranili so se le odlomi). Pisal je tudi govore in kratke satire; njegova dela so pomemben vir za razumevanje rimskih običajev in politične misli v 2. stoletju pr. n. št.
Ocenjevanje in zapuščina
Katonova osebnost je v rimskih virih predstavljena kot trdna, pogosto tog pogledno in brez popuščanja. Za njegovimi dejanji so stali močna državnopravna načela in prepričanje, da mora država ohraniti kreposti svojih državljanov. Njegovo ime in podoba so preživele v delih Plutarha in Cicerona, ki sta ga primerjala z antičnimi vzorci in ga obravnavala kot simbol strogosti in državne odgovornosti. Njegov vpliv so čutili tudi kasnejši rimskopolitični in moralni misleci, prav tako pa je postal simbol odporu proti razkošju in tujim vplivom.
Družina
Katon je bil prednik znanih potomcev iz rodbine Porcijev; kot omenjeno zgoraj, je njegov najbolj znan potomček Katona Mlajši (Cato the Younger), ki je v poznejših stoletjih postal simbol republikanskih vrednot in odpor proti Juliju Cezarju.
Skupaj Katon Starejši ostaja ena najpomembnejših osebnosti rimske zgodovine iz obdobja, ko se je Rim preoblikoval iz sredozemske sili v imperij, njegov primer pa osvetljuje napetost med tradicijo in novimi tokovi v rimski družbi.
