Konferenca v Konstantinoplu

Udeleženci

Velike sile so na konferenci zastopali:

• Združeno kraljestvo Velike Britanije in Irske:

Lord Salisbury in sir Henry Elliot;

• Rusko cesarstvo:

grof Nikolaj Ignatjev (zgodovinski zapis Nicolai Ignatieff);

• Kraljevina Francija:

grof Jean-Baptiste de Chaudordy in grof François de Bourgoing;

• Nemško cesarstvo:

Baron Karl von Werther;

• Avstro-Ogrska:

Baron Heinrich von Calice in grof Ferenc Zichy;

• Kraljevina Italija:

grof Luigi (Lodovico) Corti.

Od teh so bili lord Salisbury, grof de Chaudordy in baron von Calice pooblaščeni veleposlaniki na konferenci, grof Ignatjev, sir Henry Elliot, grof de Bourgoing, baron von Werther, grof Zichy in grof Corti pa rezidenčni veleposlaniki svojih držav v Konstantinoplu.

Generalni konzul ZDA v Konstantinoplu Eugene Schuyler je prav tako aktivno sodeloval pri pripravi sklepov konference.

Osmansko cesarstvo so na konferenci zastopali:

Mithat Paša, Saffet Paša in Edhem Paša.

Mithat Paša je bil veliki vezir (prvi minister), Saffet Paša pa zunanji minister Turčije. Čeprav so turški predstavniki sodelovali na plenarnih zasedanjih konference, niso bili povabljeni na predhodna delovna zasedanja, na katerih so se velesile pogajale o sporazumu.

Lord Salisbury in grof Ignatjev sta imela pri tem vodilno vlogo. Ignatjev je skušal razbliniti britanske pomisleke, da je domnevna vloga Rusije kot zaščitnice pravoslavnih Slovanov le krinka za njeno težnjo po zavzetju Bosporja in Konstantinopla ter s tem - kot se je bal ministrski predsednik Disraeli - potencialno ogrožanje pomembnih sredozemskih poti do britanske Indije. Salisbury pa je v konferenci videl obetavno priložnost za oblikovanje celovitega dogovora z Rusijo glede njunih nasprotujočih si ozemeljskih ambicij v Srednji Aziji.

Bolgarija v skladu s konstantinopelsko konferenco

Odločitve

Bosna

Konferenca je predvidela ustanovitev avtonomne pokrajine, ki bi vključevala Bosno in večji del Hercegovine, južni del slednje pa bi bil prepuščen Črni gori.

Bolgarija

Velike sile so se dogovorile o znatni bolgarski avtonomiji v obliki dveh novih osmanskih provinc (vilajetov), ustanovljenih v ta namen: vzhodne s prestolnico Tarnovo in zahodne s prestolnico Sofijo.

Na konferenci je bilo ugotovljeno, da so bolgarska etnična ozemlja v Otomanskem cesarstvu konec 19. stoletja obsegala delto Donave na severovzhodu, Kastorijo na jugozahodu, Kirklareli in Edirne na jugovzhodu ter Niš na severozahodu. Ta ozemlja naj bi bila vključena v dve bolgarski avtonomni pokrajini, kot sledi:

• Vzhodnobolgarska avtonomna pokrajina, ki vključuje osmanske sandžake - upravne enote druge stopnje - Tarnovo, Ruse, Tulca, Varna, Sliven, Plovdiv (razen kaz - upravnih enot tretje stopnje - Ardino in Smoljan) ter del Edirnskega sandžaka, vključno s kazami Kirklareli, Svilengrad in Elhovo.
• Zahodna bolgarska avtonomna pokrajina, ki vključuje sandžake Sofija, Vidin, Niš, Skopje, Bitola (razen kaz Debar in Korçë), kaz Gotse Delchev, Melnik in Sidirokastro v sandžaku Serres ter kaz Strumica, Veles, Tikveš in Kastoria.

Velike sile so za predlagane avtonomne pokrajine podrobno pripravile ustavne, zakonodajne, izvršilne, obrambne in izvršilne ureditve, kantonalni upravni sistem, obdavčitev, mednarodni nadzor itd.

Lord Salisbury


Grof Ignatieff

Zaključek

Dogovorjene odločitve šestih velesil so bile 23. decembra 1876 uradno predane osmanski vladi, s čimer so bili zavrnjeni uvodni turški predlogi, da bi bilo poslanstvo konference lahko odpravljeno z novo osmansko ustavo, ki jo je istega dne potrdil sultan Abdul Hamid II. Na naslednjih plenarnih zasedanjih konference je Turčija predložila ugovore in alternativne predloge reform, ki so jih velike sile zavrnile, poskusi premostitve vrzeli pa niso bili uspešni. Nazadnje je 18. januarja 1877 veliki vezir Mitat Paša napovedal, da Turčija dokončno zavrača odločitve konference.

Zapuščina

Ker osmanski vladi ni uspelo uresničiti sklepov konstantinopelske konference, se je v letih 1877-1878 začela rusko-turška vojna, ki je Turčiji - v nasprotju s krimsko vojno v letih 1853-1856 - odvzela podporo Zahoda.

Vrh Tsarigrad v gorovju Imeon na otoku Smith na Južnih Šetlandskih otokih na Antarktiki je poimenovan po konferenci ("Tsarigrad" je staro bolgarsko ime za Konstantinopel).

Sorodne strani

• Rusko-turška vojna (1877-1878)

Zahodna bolgarska avtonomna pokrajina


Vzhodna bolgarska avtonomna pokrajina