Mednarodna konvencija ZN o pravicah delavcev migrantov in njihovih družin

Konvencija ZN o pravicah delavcev migrantov in njihovih družin — zaščita pravic, boj proti izkoriščanju in trgovanju z ljudmi. Preberite več.

Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov je pogodba Združenih narodov, sprejeta 18. decembra 1990, ki varuje pravice vseh delavcev migrantov in njihovih družinskih članov. Konvencija je stopila v veljavo leta 2003 in je del širšega okvira mednarodnegapravačlovekovih pravic, pri čemer preambula posebej izpostavi relevantne konvencije Mednarodne organizacije dela o vprašanjih dela migrantov in nesvobodnega dela.

Kaj konvencija zagotavlja

Konvencija uveljavlja obsežen nabor pravic in zaščit za migrante in njihove družine, ne glede na njihov migracijski ali status državljanstva. Med ključnimi določili so:

• prepoved diskriminacije in zahteva po enakem varstvu pred zakonom;
• osnovne državljanske in politične pravice (npr. pravica do življenja, svobode, poštenega postopka);
• gospodarske, socialne in kulturne pravice (dostop do dela, pošteno plačilo, socialna varnost, zdravje in izobraževanje otrok);
• pravica do družinskega življenja in zaščita enot družin migrantov;
• varstvo pred izkoriščanjem, prisilnim delom in trgovino z ljudmi ter obveznost držav, da take grožnje preprečijo in preganjajo;
• pravica do pravne pomoči, dostopa do sodstva in do konzularne pomoči za tujce.

Nadzor in izvajanje

Konvencija vzpostavlja tudi nadzorni mehanizem v okviru Odbora, ki spremlja izvajanje zavez držav pogodbenic, pregleduje poročila držav in daje priporočila ter splošne komentarje za razlago vsebine pravic iz konvencije. Države pogodbenice so dolžne sprejeti potrebne ukrepe v zakonodaji in praksi, da zagotovijo uresničevanje teh pravic v praksi.

Ratifikacije in politični kontekst

Kljub obsežni vsebini in humanitarnemu cilju je bila konvencija do decembra 2019 ratificirana le s strani 55 držav. Večina teh držav je v Severni Afriki in Južni Ameriki. Konvencije niso ratificirale številne države, ki so pomembne kot prejemnice migrantov, zlasti v Zahodni Evropi in Severni Ameriki. Med pomembnejšimi državami, ki je niso ratificirale, so Avstralija, več arabskih držav Perzijskega zaliva, Indija in Južna Afrika.

Razlogi za omejeno ratifikacijo so kompleksni in vključujejo pomisleke glede nacionalne suverenosti nad migracijsko politiko, strah pred možnostjo širših pravic za ne-državljane, varstvene in gospodarske pomisleke ter politične občutljivosti povezanih z nadzorom meja in trgom dela.

Izzivi in priporočila

Glavni izzivi pri uresničevanju pravic iz konvencije so v praksi pogosto nezadostna dostopnost do informacij in pravne pomoči za migrante, težave pri izvajanju zakonov v razmerah neformalne zaposlitve ter pomanjkljivo sodelovanje med državami izvora in gostiteljicami. Za izboljšanje položaja delavcev migrantov in njihovih družin so smiselna naslednja dejanja:

• spodbujanje ratifikacij in uskladitev domače zakonodaje s standardi konvencije;
• izboljšanje dostopa migrantov do pravne pomoči, zdravstvenih storitev in socialne varnosti;
• krepitev ukrepov proti izkoriščanju in trgovini z ljudmi ter učinkovito preganjanje kršitev;
• mednarodno sodelovanje in izmenjava dobrih praks med državami izvora, tranzita in destincije;
• vključevanje civilne družbe in sindikatov v spremljanje izvajanja in zaščito pravic migrantov.

Na to konvencijo opozarja preambula Konvencije o pravicah invalidov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Mednarodna konvencija o varstvu pravic vseh delavcev migrantov in članov njihovih družin?

V: Kaj je cilj te konvencije?

V: Koliko držav je ratificiralo to konvencijo?

V: Ali je ta konvencija omenjena tudi drugje?

V: Kdaj je ta konvencija začela veljati?

Išči po črki