Licence Creative Commons so skupek standardiziranih pogojev, s katerimi avtorji svojim delom podelijo določena dovoljenja za uporabo — ne gre za zamenjavo avtorskih pravic, temveč za način, kako avtorji širši javnosti dovolijo kopiranje, deljenje ali predelave njihovih vsebin. Prve Creative Commons licence so bile objavljene 16. decembra 2002. Izdala jih je ameriška neprofitna korporacija Creative Commons. Pod temi licencami lahko vsakdo javno objavi svoje stvaritve in natančno določi, kaj smejo drugi z njimi narediti.

Osnovni licenčni elementi

Creative Commons uporablja štiri osnovne elemente (pogoje), ki jih je mogoče med seboj kombinirati. Kratek pregled:

  • Pripis (BY): drugi morajo vedno navesti avtorja (priznanje zaslug), ko delo uporabijo, delijo ali predelajo.
  • Nekomercialni (NC): delo se sme uporabljati le v nekomercialne namene — z njim se ne sme neposredno zaslužiti.
  • Brez izvedenih del (ND): delo se sme deliti samo v izvirni obliki; prepovedane so predelave ali adaptacije.
  • Delite enako (SA): če nekdo ustvari izpeljavo iz dela, mora to izpeljavo izdajati pod isto (ali združljivo) licenco — princip, podoben copyleft.

Običajne kombinacije licenc

Na podlagi teh elementov so nastale standardne CC licence, ki jih pogosto srečujemo:

  • CC BY — dovoljuje vse oblike uporabe, če je vedno naveden avtor.
  • CC BY-SA — dovoljuje spreminjanje in komercialno uporabo, če so izpeljave licencirane enako (ShareAlike).
  • CC BY-ND — dovoljuje komercialno uporabo, vendar brez spreminjanja dela.
  • CC BY-NC — dovoljuje spreminjanje, a le za nekomercialno rabo.
  • CC BY-NC-SA — dovoljuje nekomercialne izpeljave, ki morajo biti licencirane enako.
  • CC BY-NC-ND — najbolj omejevalna standardna CC licenca: samo deljenje, brez predelav in za nekomercialno rabo.

Poleg teh standardnih licenc obstaja še CC0 (oddaja v javno domeno) in Public Domain Mark, ki označujeta dela brez avtorskih omejitev. Creative Commons je skozi leta izdal več različic teh licenc (zadnje različice vključujejo mednarodno prilagodljivost — npr. 4.0).

Kako pravilno pripisati avtorja

Pri uporabi dela pod CC licenco morate navesti vsaj:

  • ime avtorja (ali psevdonim),
  • naslov dela,
  • vir (če je na voljo) — povezavo do izvorne strani,
  • točno licenco (npr. CC BY 4.0) in, če je možno, povezavo do besedila licence.

Enostaven primer pripisa: "Avtor: Ime Priimek — Naslov dela — vir (povezava) — licenca: CC BY 4.0". Pripis naj bo razumljiv in dostopen tam, kjer je delo javno objavljeno (npr. v opisu slike, v nogi strani ali v metapodatkih).

Pomembne opombe in nasveti

  • CC licence ne ukinjajo avtorskih pravic: avtor še vedno ohrani temeljne pravice, toda z jasnimi pogoji dovoli določene uporabe.
  • Previdnost pri NC in ND: oznaka "nekomercialno" je v praksi lahko nejasna (kaj je komercialna uporaba?), zato je pri dvomih bolje poiskati dodatno dovoljenje. "Brez izvedenih del" omejuje možnost predelav in uporabe v mashupih ali izobraževalnih prilagoditvah.
  • Združljivost licenc: nekatere kombinacije licenc med različnimi avtorji niso združljive (npr. delo z ND ne sme biti vključen v izpeljavo, licenca SA povzroči, da morajo izpeljave uporabljati isto licenco itd.).
  • Pravno besedilo in preprosto razloženo: Creative Commons vsaka licenca vsebuje "human-readable" (preprosto razloženo) različico in polno pravno besedilo. Pri resnih pravnih odločitvah se lahko posvetujete s pravnikom.

Kdaj izbrati katero licenco?

  • Če želite največjo širjenje in ponovno uporabo: CC BY.
  • Če želite, da ostanejo vse izpeljave odprte pod enakimi pogoji: CC BY-SA.
  • Če ne želite, da kdo spremeni vaše delo: CC BY-ND.
  • Če želite dovoliti le nekomercialno uporabo: izberite eno od različic z NC.
  • Če želite, da delo postane javno dobro brez avtorskih omejitev: CC0.

Creative Commons licence so praktično orodje za avtorje in skupnosti — omogočajo jasno komunikacijo, kaj sme javnost početi z vsebinami. Pred izbiro licence premislite, kako želite, da vaše delo uporablja svet, in izberite pogoje, ki to najbolje odražajo.