Dualizem: definicija in filozofija ločitve uma in telesa
Dualizem je ideja ali teorija, da je nekaj (predmet, ideja ali celoten svet) razdeljeno na dva deli. Ta dela sta ločena drug od drugega in stvari ni mogoče razdeliti na noben drug način. Idejo ali teorijo, da nečesa ni mogoče razdeliti na nikakršne dele, imenujemo monizem. Ideja, da je nekaj mogoče razdeliti na več delov, se imenuje pluralizem.
V filozofiji obstaja več vrst dualizma.
- V filozofiji uma dualizem pomeni, da sta um in telo dve zelo različni stvari. Nič, kar je del telesa, ne more biti del uma in nič, kar je del uma, ne more biti del telesa. Ljudem je takšen dualizem všeč, ker menijo, da je um preveč pomemben ali čuden, da bi bil del telesa. Nasprotna ideja je, da sta um in telo ista stvar ali da je um le druga beseda za možgane. (Glej tudi RenéDescartes)
- V epistemologiji dualizem pomeni, da obstaja ovira med osebo in svetom okoli nje. Ta ovira razdeli svet na dvoje, na "sebe" in "svet". Vsaka oseba lahko vidi, sliši, okusi, vonja in se dotika sveta, vendar ga ne more neposredno spoznati. Tako na primer ne more vedeti, da so stvari sestavljene iz številnih atomov. To pomeni, da bi se v svetu lahko zgodilo nekaj, za kar ne bi vedeli, ker tega ne bi mogli videti, slišati, okusiti, vonjati ali se dotakniti. Nedualistična ideja je, da je človek le še en del sveta in da ni nobene ovire. Lahko bi na primer rekli, da če nekdo nečesa ne vidi, ne sliši, ne okusi, ne dotakne ali ne vonja, potem to nanj ne vpliva.
Dualizem je tudi zdravorazumska ideja. Na primer, dualizem je, če rečemo, da je neka stvar vroča ali hladna, dobra ali slaba, moja ali tuja, brez upoštevanja možnih vmesnih stanj.
Razširjena razlaga in primeri
Ontološki dualizem trdi, da obstajata dve osnovni vrsti stvari oziroma substanc: na primer fizično (telo, možgani, materialne stvari) in nefizično (um, duša, zavest). Najbolj znan zagovornik te oblike je substancialni dualizem, kakor ga je utemeljil RenéDescartes — po Descartesu sta um in telo dve ločeni substanci, ki pa lahko medsebojno delujeta.
Funkcijski in lastnostni dualizem (property dualism) ne govori nujno o dveh ločenih substancah, temveč o tem, da imajo nekatere fizične sisteme (npr. možgani) tudi nefizične lastnosti — na primer kvalitativne izkušnje ali 'kvalije' (kako je nekaj videti ali čutiti). Po tej zamisli so ti fenomeni resnično različni od čistega fizičnega opisa.
Glavna vprašanja v filozofiji uma
- Problem vzročnosti: Kako lahko nekaj nefizičnega (um, zavest) vpliva na fizično telo, če so zakoni fizike popolnoma dovolj za razlago vseh fizičnih učinkov?
- Problem kvalij: Ali lahko fizični opisi možganov pojasnijo subjektivno izkušnjo — na primer, kako je biti v bolečini ali videti rdečo barvo?
- Problem identitete: Ali je um enak možganom (identitetna teorija) ali je nekaj ločenega, kar 'nastanjuje' možgane?
Argumenti za in proti dualizmu
Argumenti, ki jih običajno navajajo za dualizem:
- Introspektivni/izkustveni argumenti: zavest se zdi notranje dostopna in kvalitativna na način, ki ga fizični opisi ne ulovijo.
- Argument iz identitete: mnogi trdno čutimo, da smo 'več kot' naše telo — obstaja intuitivna ločnica med 'jaz' in fizičnim telesom.
- Religiozni in moralni razmisleki: določne verske tradicije podpirajo idejo duše, ki preživi smrt telesa.
Glavni nasprotniki dualizma navajajo:
- Napredek nevroznanosti: vse več duševnih stanj lahko korelira z možganskimi procesi, kar krepi stališče, da so duševni pojavi fizični.
- Princip zaprtosti fizikalnega sveta: če so fizični povzročitelji popolnoma zadostni, ni mesta za nefizične vzroke brez kršenja znanstvenih zakonov.
- Metodološka ekonomija: zasedba teorij (Occamova brivnica) predlaga, da ne uvajamo novih entitet brez nujnosti.
Zgodovinski in sodobni pristopi
Dualizem ima dolgo zgodovino: od starogrške filozofije (Platonove delitve telesa in duše) do srednjeveških teologov in moderne razprav pri Descartesu. V 20. stoletju so nekateri filozofi (npr. Gilbert Ryle) kritizirali klasični substancialni dualizem kot 'mit o dvojnem stanu' in promovirali vedenjski ali fizičnofilozofski pristop. V sodobni filozofiji uma prevladuje spekter fizikalističnih razlag, vendar ostajajo produktivne debate in obrambe različic dualizma, zlasti glede zavesti in kvalij.
Epistemološki dualizem in vsakdanja predpostavka
V epistemologiji, kot je opisano v začetnem besedilu, dualizem pomeni ločnico med subjektom in svetom: do njega pridemo preko čutov in kognitivnih procesov, nikoli neposredno. To ima posledice za skepticizem (na primer: kako lahko vemo, da naše zaznave ustrezajo resničnosti) in za problem drugih umov (kako vemo, da imajo drugi subjektivna doživetja podobna našim?).
V vsakdanjem jeziku pa se pojmi dualizma pogosto uporabljajo tudi neradikalno — kot ločevanje na nasprotujoče se kategorije: dobro/slabo, vroče/hladno itd. To je poenostavljena oblika razmišljanja, ki ne upošteva kontinuuma ali kompleksnosti vmesnih stanj.
Praktične in etične posledice
Stališče glede dualizma vpliva na vprašanja o samostojnosti, odgovornosti in zdravljenju. Če je um nekaj ločenega od možganov, so lahko etični in pravni sklepi o odgovornosti drugačni kot v primeru, ko so duševna stanja neposredno odvisna od fizičnih možganskih stanj. V medicini in psihiatriji pa praktično zdravljenje pogosto ne potrebuje metafizičnega sklepanja — deluje na temelju dokazov o vzrokih in učinkih.
Kaj je danes pomembno vedeti
Sodobna filozofija uma je pluralna: nekateri branijo različice dualizma (zlasti glede nepojasnjenih vidikov zavesti), drugi zagovarjajo celovit fizikalizem ali reduktivne razlage. Če vas tema zanima, je dobro spoznati glavne argumente obeh strani, prebrati zgodovinske vire (npr. Descartes) in sodobne prispevke s področja nevroznanosti ter filozofije zavesti. Razprava o dualizmu ostaja ena osrednjih in najbolj spodbudnih v filozofiji, saj povezuje teorijo z neposrednimi izkušnjami, znanstvenimi odkritji in etičnimi implikacijami.
René Descartes je dualizem opisal takole: Čutila zajamejo dražljaje, ki nato prispejo do epifizne žleze v možganih. Od tam delujejo na um
Diteizem
V teologiji se dualizem lahko nanaša tudi na duoteizem, bitheizem ali ditheizem. To je nauk ali prepričanje, da obstajata dve neodvisni božanski bitji ali večni načeli, eno dobro in drugo zlo. Primeri diteizma so zoroastrizem, vikka in marcionizem. Čeprav Sveto pismo omenja Satana, to ni diteizem, saj ta ni enak Bogu, ampak je le angel. (Glej Judovo pismo, 6. vrstica). Diteizem ni isto kot dualizem, vendar sta si podobna. Diteizem implicira (vsaj) dva bogova, medtem ko moralni dualizem ne implicira nikakršnega -teizma (vere v boga).
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je dualizem?
O: Dualizem je ideja ali teorija, da je nekaj (predmet, ideja ali celoten svet) razdeljeno na dva dela. Ta dela sta ločena drug od drugega in ju ni mogoče razdeliti na noben drug način.
V: Kaj je monizem?
O: Monizem je ideja ali teorija, da nečesa ni mogoče razdeliti na noben del.
V: Kaj je pluralizem?
O: Pluralizem je ideja, da je nekaj mogoče razdeliti na več delov.
V: Kako je dualizem povezan s filozofijo uma?
O: V filozofiji uma dualizem pomeni, da sta um in telo dve zelo različni stvari; noben del telesa ne more biti del uma in obratno. Ljudem je takšen dualizem všeč, ker menijo, da je um preveč pomemben ali čuden, da bi bil del telesa.
V: Kako je dualizem povezan z epistemologijo?
O: V epistemologiji dualizem pomeni, da obstaja pregrada med osebo in njenim okoljem; ta pregrada deli resničnost na "mene" in "svet". Vsaka oseba lahko vidi, sliši, okusi, vonja in se dotika svojega okolja, vendar ga ne more neposredno spoznati.
V: Kaj nedualistično razmišljanje kaže na naš odnos z okoljem?
O: Nedualistično razmišljanje nakazuje, da je oseba le še en del svojega okolja in da med njima ni ovire; če nekdo nečesa ne vidi, ne sliši, ne okusi, ne dotakne ali ne voha, potem to nanj ne vpliva.
V: Kako lahko dualistično razmišljanje uporabljamo v vsakdanjem življenju?
O: Dualistično razmišljanje lahko uporabljamo v vsakdanjem življenju tako, da rečemo stvari, kot so "ta stvar je vroča ali hladna", "ta stvar je dobra ali slaba" itd., ne da bi dopuščali vmesna stanja.
