Emma Goldman (27. junij 1869 - 14. maj 1940) je bila ena najbolj znanih anarhistk poznega 19. stoletja ter zgodnjih in srednjih let 20. stoletja.
Zgodnje življenje
Emma Goldman se je rodila leta 1869 v mestu Kovno (današnji Kaunas, Litva), ki je takrat spadal v Rusko cesarstvo. Rada je poudarjala svoj judovski izvor in izkušnje z revščino ter versko in etnično diskriminacijo, kar je oblikovalo njeno politično zavedanje. V ZDA je prispela kot najstnica (leta 1885) in se kmalu zaposlila v tekstilnih tovarnah, kjer je spoznala življenjske razmere delavskega razreda ter se začela zanimati za radikalna socialna gibanja.
Politične ideje in aktivizem
Goldmanova je bila znana kot izjemno prepričljiva govornica in publicistka. Zavzemala se je za anarhizem kot ideologijo, ki nasprotuje avtoriteti in državni prisili ter zagovarja svobodno združevanje, neposredno akcijo in samoupravljanje. Poleg splošne kritike kapitalizma je bila glasna zagovornica:
- pravic delavcev in sindikalnega organiziranja,
- svobode govora in združevanja,
- pravice do kontracepcije in spolne svobode (»free love«),
- enakopravnosti spolov in ženske emancipacije.
Dejavnost v ZDA
V Združenih državah je predavala, organizirala srečanja in pisala. Leta 1906 je soustanovila revijo Mother Earth, ki je postala pomembno glasilo ameriškega anarhističnega gibanja, objavljala eseje, literaturo in poročila o delavskih bojih. Bila je pogosto aretirana zaradi svojih javnih nastopov in stališč ter večkrat preganjana s strani oblasti, zlasti v obdobju rastoče represije med in po prvi svetovni vojni.
Odnos do nasilja in odnos z drugimi aktivisti
Emma Goldman je imela zapletene in intenzivne odnose z drugimi anarhističnimi aktivisti, med njimi z Aleksandrom Berkmanom, s katerim sta bili dolgoletni sodelavki in prijatelji. Čeprav so nekateri v anarhističnem gibanju podpirali »propagando dejanja« (t.j. posamezne atentate), je bila Goldmanova po eni strani kritična do odrejenih oblik političnega nasilja, po drugi strani pa je branila pravico do uporabe neposrednih akcij kot orodja boja proti zatiranju. Znjene besede in stališča so pogosto sprožala nasprotja in nesporazume.
Deportacija in življenje v izgnanstvu
Med časom »Red Scare« (po prvi svetovni vojni) so ameriške oblasti leta 1919 izgnale več deset tujih radikalov, med njimi tudi Emma Goldman. Na ladbi, ki so jo mediji označili kot »Sovjetski arka/Buford«, je bila deportirana v Rusijo. Sprva je upala, da bo boljševistična revolucija uresničila ideje socialne pravičnosti, a je kmalu izrazila razočaranje nad avtoritarnimi praksami nove oblasti. O svojih izkušnjah v Rusiji je pisala v eseju in člankih, pozneje zbranih pod naslovom My Disillusionment in Russia. Po odhodu iz Sovjetske zveze je živela in potovala po Evropi ter aktivno podpirala anarhistična gibanja v različnih državah; pomagala je tudi španskim anarhistom med špansko državljansko vojno.
Pisateljska in publicistična dejavnost
Goldmanova je bila plodovita pisateljica. Med njenimi najbolj znanimi deli so Anarchism and Other Essays (1910) in avtobiografija Living My Life (dve knjigi, objavljeni pozneje). V svojih delih je kombinirala politično analizo, osebne spomine in moralne argumente za svobodo posameznika in kolektivov.
Osebno življenje
Emma Goldman je živela razgibano osebno življenje, imela je dolgotrajne odnose in sodelovanja z različnimi posamezniki (med njimi Aleksander Berkman in Ben Reitman). Njeno javno in zasebno življenje sta bila tesno prepletena z njenim aktivizmom; osebne izkušnje je pogosto uporabljala kot izhodišče za politične razprave o odnosih, poroki, materinstvu in svobodi.
Smrt in zapuščina
Emma Goldman je umrla 14. maja 1940 v Torontu, Kanada. Njena zapuščina je vidna v poznejših feminističnih, anarhističnih in socialnih gibanjih: ostaja simbol poguma, svobodomiselnosti in neomajne kritike avtoritete. Njene knjige, članki in pogovorni nastopi še naprej vplivajo na teorijo in prakso radikalne politike ter na debate o svobodi govora, pravicah delavcev in spolni svobodi.
Pomembno za branje: Če vas zanima njeno delo, so kot vstopne točke primerna Anarchism and Other Essays ter avtobiografsko Living My Life, prav tako pa zbirke njenih esejev o Rusiji in dopisujoča gradiva iz revije Mother Earth.