Seznam esencialnih zdravil WHO: pomen, dostopnost in globalni izzivi

Odkrijte pomen Seznama esencialnih zdravil WHO, izzive dostopnosti in patentne ovire ter globalna prizadevanja za cenovno dostopna zdravila in pravičen zdravstveni dostop.

Seznam esencialnih zdravil je seznam zdravil, ki ga je sestavila Svetovna zdravstvena organizacija. Seznam vsebuje vrsto zdravil, ki pokrivajo osnovne potrebe družbe. Zdravila s seznama morajo biti lahko dostopna in cenovno ugodna. Seznam je bil prvič objavljen leta 1977 in ga Svetovna zdravstvena organizacija pregledajo vsaki dve leti. Leta 2003 se je k prizadevanjem pridružilo 156 držav. Od leta 2016 je na seznamu več kot 300 različnih zdravil in cepiv. Približno 95 odstotkov zdravil in snovi na seznamu ni zaščitenih s patenti, kar pomeni, da je mogoče generična zdravila, ki uporabljajo navedeno snov, zlahka proizvesti.

Vsebina in merila za vključitev

Seznam esencialnih zdravil ne vsebuje vseh razpoložljivih zdravil, temveč tiste, ki so pomembna za javno zdravje. Pri izbiri WHO upošteva:

• učinkovitost in varnost zdravila;
• razmerje med koristjo in tveganjem v kontekstu javnega zdravja;
• dostopnost in stroškovno učinkovitost;
• potrebe držav z omejenimi viri.

Seznam navadno ločimo na osnovni (core) seznam, ki vsebuje nujne in najpomembnejše položke za osnovno zdravstveno oskrbo, ter komplementarni (complementary) seznam, kamor sodijo zdravila, ki zahtevajo posebne diagnostične in spremljevalne kapacitete.

Dostopnost in glavne ovire

Čeprav je namen seznama zagotoviti dostop do ključnih zdravil, se sooča z več praktičnimi izzivi:

• Gospodarska dostopnost: številni ljudje v državah v razvoju si ne morejo privoščiti zdravljenja; pomanjkanje kupne moči zmanjšuje zanimanje farmacevtskih podjetij za razvoj zdravil za te trge.
• Patenti in visoka cena: nekatera nova zdravila, zlasti za kronične bolezni in raka, so patentirana in draga; primeri zdravil, povezanih z zdravljenjem aidsa, so pogosto citirani, čeprav so antiretrovirusna zdravila v mnogih primerih že postala cenovno dostopnejša po uvedbi generičnih različic.
• Dobavna veriga in oskrba: pomanjkanje zanesljivih oskrbovalnih verig, skladiščenja in distribucije vodi do izpada zalog (stockouts) tudi za zdravila na seznamu.
• Kakovost in regulacija: pomanjkanje nacionalnega nadzora kakovosti lahko omogoči kroženje neučinkovitih ali nezaželenih izdelkov.

Primeri bolezni in specifične težave

Za nekatere bolezni so značilne posebne ovire, ki zmanjšujejo dostop do esencialnih zdravil. Primera sta malarija in tuberkuloza, ki prizadenejo predvsem prebivalce revnejših regij. Zdravila za te bolezni morajo biti ne le učinkovita, temveč tudi poceni, stabilna pri visokih temperaturah in primerna za enostavno uporabo. Pri hudih okužbah ali novih zdravilih (npr. določenih onkoloških zdravilih) pa so ovire pogosto patenti in visoke cene.

Kolikšen delež ljudi nima dostopa

Po podatkih študije Svetovne banke približno tretjina svetovnega prebivalstva nima zanesljivega dostopa do esencialnih zdravil. Razloge za to predstavljajo kombinacija finančnih, logističnih, regulatornih in političnih dejavnikov.

Politike in rešitve za izboljšanje dostopa

Obstaja več pristopov, s katerimi države in mednarodne organizacije poskušajo izboljšati dostop do esencialnih zdravil:

• Uporaba generičnih zdravil: proizvodnja in odobritev generičnih zdravil znatno znižata ceno zdravljenja, kadar je izvorni patent potekel.
• Mehanizmi za pogajanja o cenah: skupinski javni razpisi in združeno naročanje (pooled procurement) lahko znižajo stroške.
• TRIPS izjeme in prisilne licence: države lahko uporabijo pravne mehanizme za razširitev dostopa do pomembnih zdravil v izrednih razmerah.
• WHO prequalification in nacionalna regulacija: spodbujanje proizvodov, ki izpolnjujejo mednarodne standarde kakovosti.
• Financiranje in univerzalna zdravstvena oskrba (UHC): vključevanje esencialnih zdravil v kritje zdravstvenih zavarovalnic ali javnih programov zmanjšuje izdatke iz lastnega žepa.
• Programi glede cepiv in partnerstev: mednarodne pobude (npr. programi za cepljenje in sodelovanje z organizacijami, kot je Gavi) pomagajo povečati dostop do življenjsko pomembnih cepiv.

Vloga nacionalnih seznamov zdravil

WHO-jev seznam je smernica; države pa morajo prilagoditi seznam lokalnim potrebam, epidemiologiji in razpoložljivemu proračunu. Nacionalni seznami esencialnih zdravil pomagajo oblikovati javne politike, zdravila za javne razpise in programe financiranja ter olajšajo načrtovanje oskrbe in nabave.

Zaključek

Seznam esencialnih zdravil predstavlja temeljno orodje za izboljšanje javnega zdravja in usmerjanje virov. Njegova učinkovitost pa je odvisna od izvajanja na nacionalni ravni, finančne dostopnosti ter zanesljivih dobavnih verig. Reševanje globalnih izzivov — od cen in patentov do kakovosti in logistike — zahteva sodelovanje med vladami, proizvajalci, mednarodnimi organizacijami in civilno družbo, da bi čim več ljudem zagotovili enak dostop do nujnih zdravil.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšen je seznam esencialnih zdravil?

V: Kdaj je bil seznam esencialnih zdravil prvič objavljen?

V: Kako pogosto se seznam esencialnih zdravil pregleduje?

V: Koliko držav se je pridružilo prizadevanjem za pripravo seznama osnovnih zdravil?

V: Koliko zdravil in cepiv je od leta 2016 na seznamu esencialnih zdravil?

V: Katera je glavna težava seznama esencialnih zdravil v zvezi z boleznimi v državah v razvoju?

V: Kaj je glavna težava seznama osnovnih zdravil v zvezi z nekaterimi patentiranimi zdravili?

Išči po črki