Februarska revolucija 1848 v Franciji: konec Ludvika Filipa in nova republika
Februarska revolucija v Franciji leta 1848 je končala vladavino kralja Ludvika Filipa in privedla do ustanovitve Druge francoske republike (1848–1852). Revolucija je bila odziv na gospodarsko krizo, široko brezposelnost, nezadovoljstvo z omejenimi političnimi svoboščinami in s kraljevo konservativno politiko, ki je omejevala volilno pravico na premožnejše sloje.
Provisionalna vlada, ustanovljena takoj po izbruhu nemirov, je med drugim uvedla načelo "pravice do dela" (droit au travail) in odločila za ustanovitev "nacionalnih delavnic" za brezposelne (ateliers nationaux). Hkrati je bila v Luksemburški palači ustanovljena tako imenovana Luxembourg komisija pod predsedstvom Louisa Blanca, ki je obravnavala socialna in delavska vprašanja ter pripravila predloge za organizacijo dela in socialne pomoči. Napetosti med liberalnimi orleanisti ter radikalnimi republikanci in socialisti so v naslednjih mesecih rasle in vodile do krvavega vstajniškega upora v junijskih dneh.
Potek in ključni dogodki
- 22.–24. februar 1848: množični protesti v Parizu, povezani z opustošenimi bančnimi prireditvami (t. i. "banquet" kampanja) in nenadnim širjenjem demonstracij. 24. februarja je Ludvik Filip abdiciral in pobegnil v Anglijo.
- konec februarja 1848: oblikovanje prehodne (preliminarne) republikanske vlade, v kateri so sodelovali med drugimi Alphonse de Lamartine, Louis Blanc, Alexandre Ledru-Rollin in François Arago; vlada je razglasila republikanske principe in sprejela ukrepe za socialno pomoč.
- marec–april 1848: razglasitev splošne (moške) volilne pravice ter sklic volitev za ustavodajno skupščino (konstitutivna skupščina se je sestala po aprilske volitvah).
- april 1848: ustanovitev nacionalnih delavnic, ki so najprej pomenile simbolično zavezo k reševanju brezposelnosti, a so se zaradi slabega upravljanja in pomanjkanja sredstev hitro izkazale za neučinkovite in obremenjujoče za javne finance.
- 23.–26. junij 1848: tako imenovani junijski dnevi — množični delavski upor po zaprtju delavnic in obračunu med radicali ter liberalnimi oblastmi. Upor je bil močno zatrt s strani generalnega poveljnika Louis-Eugène Cavaignaca, kar je razkrilo novo politično pregrado med republikanskimi silami.
Posledice in pomen
- Revolucija je kratkoročno uvedla pomembne socialne in politične novosti: pravičnost pri volitvah (splošna moška volilna pravica), začasne socialne ukrepe in večje politično politično udejstvovanje širokih slojev.
- Vendar so gospodarske težave, notranje razkole med republikanci in rigidna reakcija oblasti oslabele nove reforme. Zatrtje nacionalnih delavnic in krvava represija v juniju so oslabili položaj radikalnih republikancev in delavskega gibanja.
- Dolgoročno je Februarska revolucija navdihnila druge evropske revolucije iz leta 1848 — znane kot "pomlad narodov" — in pokazala, kako hitro lahko socialne in politične napetosti prerastejo v množične izbruhe. Hkrati pa je razkrila tudi omejitve vladajočih elit pri reševanju družbenih problemov brez širših institucionalnih sprememb.
- Dogodki leta 1848 so postavili oder za vzpon Ludvika-Napoleona Bonaparta: konec republike je prišel z njegovim državnim udarom 2. decembra 1851 in razglasitvijo Drugega francoskega cesarstva leta 1852.
Pomembne osebnosti
- Louis-Philippe — zadnji kralj iz dinastije Bourbon-Orléans, odstavljen februarja 1848.
- Louis Blanc — vodilna osebnost delavskega gibanja in predsednik Luxembourg komisije; zagovarjal državno posredovanje pri zaposlovanju.
- Alphonse de Lamartine — republikanski politik in umirjena figura v prehodni vladi, vplivna pri razglasitvi republike.
- Alexandre Ledru-Rollin — radikalni republikanski vodja, zagovornik demokratičnih reform.
- Louis-Eugène Cavaignac — general, ki je z nasiljem zatrl junijski upor in za kratek čas obvladoval izvršilno oblast.
Februarska revolucija 1848 je tako pomenila hiter in dramatičen prelom v francoski zgodovini: zrušila je konzervativno monarhijo, sprožila val pričakovanj po družbeni pravičnosti in univerzalni udeležbi pri oblasti, a obenem pokazala, kako krhke so zmage brez stabilnih in trajnih institucij. Napetosti med liberalizmom in socialnimi zahtevami so ostale odprte in so vplivale na francosko politiko še v naslednjih desetletjih.
Ludvik Filip I., zadnji francoski kralj
Konec revolucije v Franciji
Obdobje revolucije v Franciji se je končalo, ko je Ludvik Napoleon razpustil narodno skupščino, ne da bi imel za to ustavno pravico, in postal edini vladar Francije. Leta 1852 je ponovno vzpostavil cesarstvo in prevzel naslov cesarja Napoleona III.
Revolucija 1848 v literaturi
- Karl Marx je v eseju Osemnajsti brumaire Ludvika Bonaparta (1852) opisal revolucijo iz leta 1848 kot razredni boj.
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je bila februarska revolucija v Franciji leta 1848?
O: Februarska revolucija v Franciji leta 1848 je privedla do ustanovitve Druge francoske republike (1848-1852) in končala vladavino kralja Ludvika Filipa.
V: Kakšno načelo je uvedla revolucija?
O: Revolucija je uvedla načelo "pravice do dela" (droit au travail).
V: Kaj se je revolucija odločila uvesti za brezposelne?
O: Revolucija se je odločila za ustanovitev "nacionalnih delavnic" za brezposelne.
V: Kakšen industrijski parlament je bil ustanovljen pod predsedstvom Louisa Blanca?
O: V Luksemburški palači je bil pod predsedstvom Louisa Blanca ustanovljen nekakšen industrijski parlament.
V: Kaj je povzročilo vstajo v junijskih dneh?
O: Napetosti med liberalnimi orleanisti ter radikalnimi republikanci in socialisti so nekaj mesecev pozneje povzročile vstajo v junijskih dneh.
V: Kaj je revolucija spodbudila v drugih državah?
O: Revolucija je navdihnila druge evropske revolucije iz leta 1848.
V: Kdaj je obstajala francoska druga republika?
O: Druga francoska republika je obstajala od leta 1848 do leta 1852.
