Februarska revolucija v Franciji leta 1848 je končala vladavino kralja Ludvika Filipa in privedla do ustanovitve Druge francoske republike (1848–1852). Revolucija je bila odziv na gospodarsko krizo, široko brezposelnost, nezadovoljstvo z omejenimi političnimi svoboščinami in s kraljevo konservativno politiko, ki je omejevala volilno pravico na premožnejše sloje.

Provisionalna vlada, ustanovljena takoj po izbruhu nemirov, je med drugim uvedla načelo "pravice do dela" (droit au travail) in odločila za ustanovitev "nacionalnih delavnic" za brezposelne (ateliers nationaux). Hkrati je bila v Luksemburški palači ustanovljena tako imenovana Luxembourg komisija pod predsedstvom Louisa Blanca, ki je obravnavala socialna in delavska vprašanja ter pripravila predloge za organizacijo dela in socialne pomoči. Napetosti med liberalnimi orleanisti ter radikalnimi republikanci in socialisti so v naslednjih mesecih rasle in vodile do krvavega vstajniškega upora v junijskih dneh.

Potek in ključni dogodki

  • 22.–24. februar 1848: množični protesti v Parizu, povezani z opustošenimi bančnimi prireditvami (t. i. "banquet" kampanja) in nenadnim širjenjem demonstracij. 24. februarja je Ludvik Filip abdiciral in pobegnil v Anglijo.
  • konec februarja 1848: oblikovanje prehodne (preliminarne) republikanske vlade, v kateri so sodelovali med drugimi Alphonse de Lamartine, Louis Blanc, Alexandre Ledru-Rollin in François Arago; vlada je razglasila republikanske principe in sprejela ukrepe za socialno pomoč.
  • marec–april 1848: razglasitev splošne (moške) volilne pravice ter sklic volitev za ustavodajno skupščino (konstitutivna skupščina se je sestala po aprilske volitvah).
  • april 1848: ustanovitev nacionalnih delavnic, ki so najprej pomenile simbolično zavezo k reševanju brezposelnosti, a so se zaradi slabega upravljanja in pomanjkanja sredstev hitro izkazale za neučinkovite in obremenjujoče za javne finance.
  • 23.–26. junij 1848: tako imenovani junijski dnevi — množični delavski upor po zaprtju delavnic in obračunu med radicali ter liberalnimi oblastmi. Upor je bil močno zatrt s strani generalnega poveljnika Louis-Eugène Cavaignaca, kar je razkrilo novo politično pregrado med republikanskimi silami.

Posledice in pomen

  • Revolucija je kratkoročno uvedla pomembne socialne in politične novosti: pravičnost pri volitvah (splošna moška volilna pravica), začasne socialne ukrepe in večje politično politično udejstvovanje širokih slojev.
  • Vendar so gospodarske težave, notranje razkole med republikanci in rigidna reakcija oblasti oslabele nove reforme. Zatrtje nacionalnih delavnic in krvava represija v juniju so oslabili položaj radikalnih republikancev in delavskega gibanja.
  • Dolgoročno je Februarska revolucija navdihnila druge evropske revolucije iz leta 1848 — znane kot "pomlad narodov" — in pokazala, kako hitro lahko socialne in politične napetosti prerastejo v množične izbruhe. Hkrati pa je razkrila tudi omejitve vladajočih elit pri reševanju družbenih problemov brez širših institucionalnih sprememb.
  • Dogodki leta 1848 so postavili oder za vzpon Ludvika-Napoleona Bonaparta: konec republike je prišel z njegovim državnim udarom 2. decembra 1851 in razglasitvijo Drugega francoskega cesarstva leta 1852.

Pomembne osebnosti

  • Louis-Philippe — zadnji kralj iz dinastije Bourbon-Orléans, odstavljen februarja 1848.
  • Louis Blanc — vodilna osebnost delavskega gibanja in predsednik Luxembourg komisije; zagovarjal državno posredovanje pri zaposlovanju.
  • Alphonse de Lamartine — republikanski politik in umirjena figura v prehodni vladi, vplivna pri razglasitvi republike.
  • Alexandre Ledru-Rollin — radikalni republikanski vodja, zagovornik demokratičnih reform.
  • Louis-Eugène Cavaignac — general, ki je z nasiljem zatrl junijski upor in za kratek čas obvladoval izvršilno oblast.

Februarska revolucija 1848 je tako pomenila hiter in dramatičen prelom v francoski zgodovini: zrušila je konzervativno monarhijo, sprožila val pričakovanj po družbeni pravičnosti in univerzalni udeležbi pri oblasti, a obenem pokazala, kako krhke so zmage brez stabilnih in trajnih institucij. Napetosti med liberalizmom in socialnimi zahtevami so ostale odprte in so vplivale na francosko politiko še v naslednjih desetletjih.