Ludvik Filip I. — francoski kralj Julijske monarhije (1830–1848)

Ludvik Filip I., francoski kralj Julijske monarhije (1830–1848): vzpon iz izgnanstva, podpora kolonializmu v Alžiriji, upori 1848 in beg v Anglijo — zgodba moči in padca.

Ludvik Filip I. (6. oktober 1773 – 26. avgust 1850) je bil francoski kralj, ki je vladal v obdobju, znanem kot julijska monarhija (1830–1848). Bil je član dinastije Orléans in na prestol je prišel po revolucionarnih dogodkih leta 1830. Njegova vladavina je predstavljala prehodno obdobje med absolutno monarhijo in modernejšimi oblikami predstavniške oblasti, z močnim poudarkom na interesih mestne in industrijske srednje razreda.

Zgodnje življenje in izgnanstvo

Ludvik Filip se je rodil v vplivni družini dvornih princov. Po začetkih francoske revolucije so bili usodi njegove rodbine in države tesno povezani z usodo starega režima: po usmrtitvi Ludvika XVI. in Marije Antoanete je Francija postala republika. Ludvik Filip je bil eden izmed številnih članov kraljevskih družin, ki so se znašli v negotovosti tega obdobja in je v izgnanstvu je preživel daljši čas, živel pa je v različnih državah, med drugim v Združenem kraljestvu in v Združenih državah Amerike. V času Restavracije (po padcu Napoleona) je ostal izrazit predstavnik liberalnih in ustavnih stališč v odnosu do obnove starega režima.

Vzpon na prestol in julijska monarhija

Po abdikaciji francoskega kralja Karla X. leta 1830 je bil Ludvik Filip izbran za kralja oziroma je prevzel krono kot »kralj Francozov«, kar je simboliziralo drugačen odnos do suverenosti — poudarek na narodnosti in ustavnosti. Njegovo obdobje vladavine (opisano tudi z izrazom vladavina 1830–1848) je bilo zaznamovano z idejo »kralja meščanov« (roi bourgeois) — vladarja, ki je stavil na gospodarski razvoj in interes srednjega razreda, hkrati pa je ohranjal konservativne politične strukture.

Notranja politika in gospodarski razvoj

• Ustavna ureditev: Ludvik Filip je ohranil ustavno monarhijo s sistemom omejenega volilnega telesa (census suffrage), kar je dejansko pomenilo, da so volilne pravice imeli predvsem premožnejši državljani.
• Gospodarstvo in industrija: Njegova politika je spodbujala industrijski razvoj, trgovino, banke in gradnjo ž z infrastrukturo, kot so železnice, kar je prispevalo k gospodarski rasti, a hkrati tudi k socialnim napetostim med delavstvom.
• Cenzura in omejitve: Sčasoma so spletne napetosti in nezadovoljstvo s pomanjkanjem politične širine ter ostre policijske reakcije povzročile rast nasprotovanja režimu.

Zunanja politika in kolonializem

Ludvik Filip je dejavno iskals in utrjeval prijateljske vezi z Veliko Britanijo in je podprl širitev francoskih interesov v kolonijah. Aktivno je podpiral kolonializem, zlasti zavzetje in kolonizacijo Alžirije, kjer so se francoske sile z veliko angažiranostjo vpletale v daljše vojaške in upravne postopke. Njegova zunanja politika je mirovala pri večjih evropskih spopadih, hkrati pa je podpirala francoske gospodarske in strateške interese zunaj Evrope.

Kriza oblasti in konec vladavine

V času njegove vladavine so se kopičile družbene napetosti: nezadovoljstvo delavstva, omejena volilna pravica, gospodarske težave in stroga represija proti protestom so ustvarili eksplozivno mešanico. Kmalu so spopadi med demonstranti in državnim aparatom postali pogostejši, vse skupaj pa je doseglo vrhunec v februarju 1848, ko so streli na demonstrante in množični protesti sprožili francosko revolucijo leta 1848, po kateri je Ludvik Filip odstopil in pobegnil v Anglijo. Nasledstvo je bilo dodatno zapleteno zaradi družinskih tragedij: njegov najstarejši sin in dedič je (Ferdinand-Philippe) je umrl pred očetom, kar je oslabilo možnosti za mirno dinastično nasledstvo. S povojem dogodkov leta 1848 se je francosko kraljestvo kot politična forma dokončno končalo in narod je vstopil v obdobje Druge republike.

Osebno življenje in smrt

Ludvik Filip je po izgonu živel v Angliji, kjer je preživel zadnja leta svojega življenja. Umrl je 26. avgusta 1850 v izgnanstvu. Njegova vladavina je pustila mešan spomin: z ene strani stabilizacijo in gospodarski razvoj ter okrepitev srednjega razreda, z druge pa omejeno politično participacijo in represivne ukrepe, ki so na koncu privedli do njegovega padca.

Zapustina

Legat Ludvika Filipa je dvojne narave: bil je pomemben za razvoj modernih gospodarskih vezi in infrastrukture v Franciji, hkrati pa je njegovo obdobje pokazalo omejitve »meščanske« monarhije, ki ni uspela zadovoljiti zahtev širših slojev družbe po političnem sodelovanju. Njegov padec je bil del širšega vala revolucij v Evropi leta 1848, ki je preoblikoval politično krajino kontinenta.

Zgodnje življenje

Rodil se je v Palais Royal v Parizu in dobil ime Louis Philippe d'Orléans, Louis Philippe v čast svojega očeta. Njegova starša sta bila vojvoda in vojvodinja Orleanska. Bil je eden od najvišjih članov francoskega kraljevega dvora. Rodil se je kot princ po rodu, kar mu je dajalo pravico, da so ga naslavljali z Njegovo presvetlo visokostjo. Od rojstva je imel naziv vojvoda iz Valoisa, enega od očetovih pomožnih nazivov. Bil je najstarejši od štirih otrok, ki so se rodili vojvodi in vojvodinji. Bil je član hiše Orleanske, ki je bila kadetska veja vladajoče hiše Burbonov. Obe veji sta bili neposredni potomki Ludvika XIV. in sta si pogosto konkurirali.

Za njegovo izobraževanje je skrbela gospa de Genlis, ki je bila pozneje ljubica njegovega očeta. Prav ona je mlademu princu privzgojila precej liberalen odnos. Ko je leta 1785 umrl dedek Ludvika Filipa, je njegov oče postal vojvoda orleanski, Ludvik Filip pa je svojega očeta nasledil kot vojvoda chartrski.

Njegovi starši so imeli napet zakon, vojvoda je bil znan po številnih zunajzakonskih aferah, njegova žena pa je mirno sprejemala njegovo nezvestobo. Bila je znana verna ženska, ki je uživala v opazovanju odraščanja svojih otrok. Louis Philippe je bil najstarejši od štirih otrok, ki so se jima rodili. Louis Philippe si je bil zelo blizu s svojim bratom, mlajšim vojvodo Montpensierskim.

Leta 1792 se je pridružil francoski vojski in se boril v Avstriji. Toda aprila 1793 je dezertiral. V Francijo se ni mogel vrniti, zato se je zaposlil kot učitelj v Švici. Nato se je preselil na Švedsko. Nato je živel v Združenih državah Amerike, nazadnje pa se je preselil v Anglijo.

Po Napoleonovi abdikaciji leta 1814 se je Ludvik Filip vrnil v Francijo. Kralj Ludvik XVIII. mu je vrnil posestva v Orleansu.

Poroka

Leta 1808 je zaprosil princeso Elizabeto, hčerko kralja Jurija III. iz Združenega kraljestva. Zaradi njegovega katolištva in nasprotovanja njene matere, kraljice Charlotte, je princesa ponudbo nerada zavrnila.

Leta 1809 se je Ludvik Filip poročil s princeso Marijo Amalijo Neapeljsko in Sicilijansko, hčerko neapeljskega kralja Ferdinanda IV. in Marije Karoline Avstrijske. Imela sta deset otrok. Marija Amalija je bila tudi nečakinja pokojne kraljice Marije Antoanete.

Umrl je 26. avgusta 1850 v Claremontu, Surrey, Anglija.

Vojvoda in vojvodinja Chartresa z enfantom Ludvikom Filipom (kopija izvirnika iz leta 1776, 1837).

Naslovi in slogi

• 6. oktober 1773 - 18. november 1785 Njegova presvetla visokost vojvoda Valois.
• 18. november 1785 - 6. november 1793 Njegova presvetla visokost vojvoda Chartrski.
• 6. november 1793 - 21. september 1824 Njegova presvetla visokost vojvoda Orleanski.
• 21. september 1824 - 9. avgust 1830 Njegova kraljeva visokost vojvoda Orleanski.
• 9. avgust 1830 - 24. februar 1848 Njegovo veličanstvo kralj [francoski]
• 24. februar 1848 - 26. avgust 1850 Njegovo veličanstvo kralj Louis Philippe.

Znaki julijske monarhije (1831-48).

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je bil Ludvik Filip I.?

V: Zakaj je Francija postala republika?

V: Kako dolgo je bil Ludvik Filip v izgnanstvu, preden je postal kralj?

V: Kako je bilo znano vladanje Ludvika Filipa?

V: Kaj je Ludvik Filip med svojo vladavino spodbujal?

V: Zakaj je Ludvik Filip pobegnil v Anglijo kot "gospod Smith"?

V: Kaj se je zgodilo s francoskim kraljestvom po smrti Ludvika Filipa?

Išči po črki