Guqin

Zgodovina

Legenda pravi, da je zgodovina qina dolga približno 5.000 let in da so pri njegovem nastanku sodelovali legendarni ljudje iz kitajske prazgodovine: Fuxi, Shennong in Huang Di (Rumeni cesar). Omenja se v kitajskih spisih izpred skoraj 3 000 let, sorodni instrumenti pa so bili najdeni v grobnicah izpred približno 2 500 let. Kitajsko izročilo pravi, da je imel qin prvotno pet strun, nato pa sta mu bili okoli leta 1.000 pred našim štetjem dodani dve, tako da jih je bilo sedem.

Na podlagi podrobnega opisa v pesniškem eseju "Qin Fu" 【琴賦】 avtorja Xi Kan / Ji Kang (223-262) je bila oblika qina, ki jo prepoznamo danes, najverjetneje oblikovana v času pozne dinastije Han (206 pred našim štetjem - 220 našega štetja). Najstarejši ohranjeni qin v tej sodobni obliki, ki se je ohranil na Japonskem in Kitajskem, je datiran v dinastijo Tang (618-907). Veliko jih je še vedno primernih za igranje, morda najbolj znan pa je tisti z imenom "Jiuxiao Huanpei" 《九霄環佩》, ki naj bi ga izdelal slavni izdelovalec qinov Lei Wei (雷威) iz konca dinastije Tang. Hranijo ga v Muzeju Prepovedanega mesta v Pekingu.

Robert Temple meni, da je qin pomembno prispeval k prvemu razumevanju glasbenega tona pri Kitajcih. Dejal je, da se je "kitajsko razumevanje narave zvoka kot vibracije močno povečalo s preučevanjem proizvajanja barve zvoka na strunah ch'in". To razumevanje barve, nadtonov in višjih harmonskih tonov je Kitajce pripeljalo do odkritja enake temperacije v glasbi.

Leta 1977 je bil posnetek skladbe Liu Shui (Tekoča voda v izvedbi Guana Pinghuja, enega najboljših igralcev qina 20. stoletja) izbran za zlato ploščo Voyager, pozlačeno ploščo z glasbo z vsega sveta, ki jo je v vesolje poslala NASA z vesoljskima ploviloma Voyager 1 in Voyager 2. To je najdaljša glasbena skladba na plošči. Leta 2003 je Unesco glasbo guqin razglasil za eno od mojstrovin ustne in nesnovne dediščine človeštva.

Šole, društva in igralci

Zgodovinske šole in društva

Zaradi geografskih razlik na Kitajskem so se skozi stoletja razvile številne šole qin, znane kot qin pai (琴派). Takšne šole so običajno nastale na območjih, kjer je bila dejavnost qina največja.

Glavne šole so:

• Guangling (廣陵); Yushan (虞山 znan tudi kot Qinchuan (琴川) ali Shu (熟)) v Changshu 常熟
• Shu (蜀 ali Chuan (川)) v Sečuanu 四川
• Fanchuan (泛川)
• Songjiang (松江)
• Jinling (金陵)
• Zhucheng (諸城)
• Mei'an (梅庵 / 楳盦)
• Min (閩) in Fujian 福建
• Pucheng (浦城)
• Jiuyi (九嶷)
• Zhe (浙)
• Shaoxing (紹興)
• Wu (吳)
• Shan'nan (山南)

Večina šol in skupin qin ima sedež na Kitajskem. V 20. stoletju so se nekatera društva začela ustanavljati tudi v drugih državah. Študij qina je bil v davnih časih sprva omejen na Kitajsko. Danes imajo tudi države, kot je Japonska, svoje male tradicije qina. Pred kratkim je bilo ustanovljeno tokijsko društvo Qin. Japonska je v preteklosti izdala zbirko qinpu (zbirka tabel qin), znano kot Toukou Kinpu ali Donggao Qinpu 【東臯琴譜】.

Igralci

Skozi stoletja je bilo veliko igralcev. To glasbilo je bilo priljubljeno med učenjaki, zato so ga igrali številni umetniki. Z nekaterimi melodijami so povezani tudi nekateri znani igralci, kot sta Konfucij in Qu Yuan.

Zgodovinski:

• Konfucij 孔子: Konfucij: filozof, 551-479 pr. n. št., povezan z deli Kongzi Duyi 《孔子讀易》, Weibian Sanjue 《韋編三絕》 in Youlan 《幽蘭》.
• Bo Ya 伯牙: V obdobju pomladi in jeseni je bil povezan s skladbo Gao Shan 《高山》 in Liu Shui 《流水》.
• Zhuangzi 莊子: Zhuang Zhou Mengdie 《莊周蒙蝶》 in Shenhua Yin 《神化引》.
• Qu Yuan 屈原: Yu Quan: pesnik iz obdobja vojskujočih se držav, povezan z delom Li Sao 《離騷》.
• Cai Yong и”Ўй‚•: Гдёї: glasbenik iz dinastije Han, avtor knjige Qin Cao 【琴操】.
• Cai Wenji 蔡文姬: Hujia Shiba-pai 《胡笳十八拍》 itd.
• Sima Xiangru 司馬相如: Simu Simu Sira Sira: Han pesnik, 179-117 pr. n. št.
• Ji Kang 嵇康: 幼: modrec iz bambusovega gaja, glasbenik in pesnik, pisatelj Qin Fu 【琴賦】.
• Li Bai 李白: 701-762.
• Bai Juyi 白居易: Tang pesnik, 772-846.
• Song Huizong 宋徽宗: Tang 『萬琴堂』 ("dvorana 10.000 Qin") v svoji palači.
• Guo Chuwang 郭楚望:

V klasičnih knjigah, kot so Qin Shi, Qinshi Bu in Qinshi Xu, so biografije več sto igralcev.

Slavna slika "Ting Qin Tu" ( 聽琴圖, Poslušanje Qin), ki jo Song cesar Huizong (1082-1135)

Tehnika igranja

Lepota melodij qin ne izvira le iz samih melodij, temveč tudi iz variacij, ki jih lahko igralec uporabi pri posameznih tonih in njihovih kombinacijah. Bogate tone qina lahko razvrstimo v tri izrazito različne "zvoke". Prvi je san yin 〔散音〕, kar pomeni "razpršeni zvoki". To je pomenilo, da je treba preprosto potegniti zahtevano struno, da bi zvenela odprta nota. Drugi je fan yin 〔泛音〕 ali "plavajoči zvoki". To so harmonski zvoki, igralec pa se z enim ali več prsti leve roke preprosto rahlo dotakne strune na mestu, označenem z belimi pikami hui, jo podrgne in nato dvigne, s čimer ustvari jasen in čist zvonek. Tretji je jin 〔按音 / 案音 / 實音 / 走音〕 ali "ustavljeni zvoki". Ta predstavlja večino večine skladb qin in od igralca zahteva, da s prstom ali palcem leve roke pritisne na struno, dokler se ta ne dotakne površinske deske, nato pa jo odtrga. Nato lahko roka zdrsne navzgor in navzdol ter tako spremeni višino tona.

Pri brenkanju strun ni treba imeti umetnih nohtov na prstih. Pogosto pustimo nohte dolge in jih postrižemo v zaobljeno obliko. Dolžina je subjektivna in je odvisna od želja igralca, vendar je običajno približno 3-4 mm od konice prsta. Če je prekratka, bo konica prsta utišala zvok, ko se dotakne strune, potem ko jo je noht že odtrgal. Če je predolga, lahko prsti otežijo igranje. Na splošno so nohti desne roke dolgi, nohti leve roke pa kratki, da lahko brez težav pritisnejo na strune.

Obstaja osem osnovnih prstnih tehnik desne roke: pi 〈劈〉 (palec iztrga navzven), tuo 〈托〉 (palec iztrga navznoter), mo 〈抹〉 (kazalec noter), tiao 〈挑〉 (kazalec ven), gou 〈勾〉 (sredina noter), ti 〈剔〉 (sredina ven), da 〈打〉 (prstan noter) in zhai 〈摘〉 (prstek ven); mali prst se ne uporablja. Iz teh osmih osnovnih prstov se s kombinacijami ustvari še veliko drugih. Cuo 〈撮〉 je puljenje dveh strun hkrati, lun 〈輪〉 je puljenje strune z obročkom, sredincem in kazalcem ven v hitrem zaporedju, tehnika suo 〈鎖〉 vključuje puljenje strune večkrat v ustaljenem ritmu, bo 〈撥〉 pokrči prste in brenkne dve struni hkrati, gun fu 〈滾拂〉 je ustvarjanje zaporedja zvokov z neprekinjenim tekom po strunah gor in dol s kazalcem in sredincem. To je le nekaj izmed njih.

Tehnike leve roke se začnejo s preprostim pritiskanjem na struno (večinoma s palcem med mesom in nohtom ter prstanom), drsenjem navzgor ali navzdol do naslednje note (shang 〈上〉 in xia 〈下〉), do vibriranja z zibanjem roke (yin 〈吟〉 in nao 〈猱〉, obstaja kar 15 in več različnih oblik vibrata), puljenje strune s palcem, medtem ko prstanec zaustavi struno v spodnjem položaju (qiaqi 〈掐起 / 搯起〉), udarjanje po struni s palcem (yan 〈掩 / 罨〉), do zahtevnejših tehnik, kot je pritisk na več strun hkrati.

Tehnike, ki jih izvajata obe roki skupaj, je težje doseči, na primer qia cuo san sheng 〈掐撮三聲〉 (kombinacija udarjanja z udarci kladivca, nato podiranje dveh strun, nato ponovitev), do bolj vznemirljivih oblik, kot je pritiskanje na vseh sedem strun z levo, nato brenkanje po vseh strunah z desno, nato se leva roka hitro premika po qinu, kar ustvari valovit zvok, kot bi vedro vode vrgli v globok bazen vode (to tehniko uporablja Liu Shui v stilu Shu za kopiranje zvoka vode).

Da bi obvladali qin, je treba obvladati več kot 50 različnih tehnik. Tudi najpogosteje uporabljene (kot je tiao) je brez ustreznih navodil učitelja težko obvladati.

Tabelatura in notni zapis

Pisna glasba qin ni neposredno navajala, katere note se igrajo, tako kot številna zunanja glasbila; namesto tega je bila napisana v obliki tabel, ki so podrobno opisovale uglaševanje, položaje prstov in tehniko puljenja, tako da je bila sestavljena iz metode in opisa igranja skladbe po korakih. V nekaterih tablaturah so note označene s sistemom zapisa gongche ali pa je ritem označen s pikami.

Najstarejši primer sodobne stenografske tabelature je ohranjen iz približno 12. stoletja našega štetja. Zgodnejša oblika glasbenega zapisa iz obdobja Tang je ohranjena v enem samem rokopisu iz 7. stoletja našega štetja, imenovanem Jieshi Diao: You Lan 《碣石調幽蘭》 (Osamljena orhideja, v načinu kamnite tablice). Zapisana je v dolgi pisavi, imenovani wenzi pu 〔文字譜〕 (dobesedno "pisni zapis"), ki vse podrobnosti navaja z uporabo običajnih pisanih kitajskih znakov. Kasneje v dinastiji Tang so Cao Rou (曹柔) in drugi poenostavili zapis in uporabili le pomembne elemente znakov (kot so številka strune, tehnika puljenja, številka hui in kateri prst za ustavitev strune) ter jih združili v en znakovni zapis. To je pomenilo, da namesto dveh vrstic zapisanega besedila za opis nekaj not lahko en sam znak predstavlja eno noto, včasih pa kar devet. Ta oblika zapisa se je imenovala jianzi pu 〔減字譜〕 (dobesedno "zmanjšan zapis") in je pomenila velik korak naprej pri zapisovanju partitur qin. Bil je tako uspešen, da se je od dinastije Ming (1368-1644) dalje pojavilo veliko zbirk qinpu 〔琴譜〕 (tabelatur qin), najbolj znana in uporabna pa je bila "Shenqi Mipu" (Skrivnostna in čudovita tabulatura), ki jo je sestavil Zhu Quan (朱勸), 17. sin ustanovitelja dinastije Ming. V šestdesetih letih 20. stoletja je Zha Fuxi odkril več kot 130 qinpu, ki vsebujejo dobrih 3360 zapisanih glasbenih del. Številni qinpu, sestavljeni pred dinastijo Ming, so zdaj izgubljeni, številne skladbe pa so ostale neprevedene več sto let.

Obstoječi qinpu običajno izvirajo iz zasebnih zbirk ali javnih knjižnic po vsej Kitajski itd. Tisti, ki so na voljo za javni nakup, so fotografske kopije, natisnjene in vezane v tradicionalnem kitajskem knjigoveškem postopku. Sodobnejši qinpu so običajno vezani na običajen zahodni način na sodoben papir. Format uporablja notacijo qin z notacijo štabov in/ali notacijo jianpu.

Repertoar

Skladbe Qin so običajno dolge od tri do osem minut, najdaljša je "Guangling San" 《廣陵散》, ki je dolga 22 minut. Druge znane skladbe vključujejo "Liu Shui" 《流水》 (Tekoča voda), "Yangguan San Die" 《陽關三疊》 (Trije refreni na temo Yang Pass), "Meihua San Nong" 《梅花三弄》 (Tri variacije na temo cvetoče slive), "Xiao Xiang Shui Yun" 《瀟湘水雲》 (Meglice in oblaki nad rekama Xiao in Xiang) in "Pingsha Luo Yan" 《平沙落雁》 (Divje gosi se spuščajo na peščeni breg). Povprečen igralec zna na splošno po spominu zaigrati približno deset skladb, ki jih poskuša igrati zelo dobro, novih skladb pa se nauči, ko se mu zahoče. Igralci se večinoma učijo priljubljene in dobro preučene različice, pri čemer se pogosto sklicujejo na posnetke. Poleg tega, da se zelo dobro naučijo igrati uveljavljene ali starodavne skladbe, lahko visoko usposobljeni igralci qina tudi komponirajo ali improvizirajo, čeprav mora biti igralec zelo dober in izredno dobro poznati instrument, da je pri tem uspešen.

Dapu 〔打譜〕 je pretvorba stare tabelature v obliko za igranje. To se lahko uporablja tako za ustvarjanje nove glasbe kot tudi za rekonstrukcijo starih melodij. Ker tabelatura qin ne navaja vrednosti not, tempa ali ritma, jih mora igralec določiti sam. Običajno se igralci qin naučijo ritma skladbe s pomočjo učitelja. Sedita drug proti drugemu, učenec pa posnema učitelja. Tabelaturo učitelj pogleda le, če ni prepričan, kako naj zaigra določen del. Zaradi tega jih tradicionalni qinpu ne navaja. Če nekdo ni imel učitelja, je moral ritem odigrati sam. Vendar bi bilo napačno reči, da glasba qin nima ritma ali melodije. Do 20. stoletja so poskušali nadomestiti stenografski zapis, vendar doslej niso bili uspešni; od 20. stoletja dalje je glasba qin običajno natisnjena s štafetnim zapisom nad tabulaturo qin. Ker je tabelatura qin tako uporabna, logična, enostavna in najhitrejši način (ko izvajalec zna brati zapis) učenja skladbe, je za igralca qina neprecenljiva in je ni mogoče v celoti nadomestiti. Obstajata dva pogleda na to, kako najbolje uporabiti dapu: prvi je, da ga uporabimo za ustvarjanje nove glasbe, drugi pa, da ga uporabimo za rekonstrukcijo načina igranja izvirne glasbe.

Gradnja

Po izročilu je imel qin prvotno pet strun, ki so predstavljale pet elementov: kovino, les, vodo, ogenj in zemljo. Kasneje, v dinastiji Zhou, je Zhou Wen Wang 周文王 dodal šesto struno, da bi žaloval za svojim sinom Bo Yihoujem 伯邑考. Njegov naslednik Zhou Wu Wang 周武王 je dodal sedmo struno, da bi svoje vojake spodbudil k boju s Šangi. Trinajst hui 『徽』 na površini predstavlja 13 mesecev v letu (dodatni trinajsti je "prestopni mesec" v luninem koledarju). Površinska plošča je okrogla in predstavlja nebo, spodnja plošča pa je ravna in predstavlja zemljo. Celotna dolžina qina (po kitajskih merah) je 3 čevlje in 6,5 palca, kar predstavlja 365 dni v letu (čeprav je to le standard, saj so qini lahko krajši ali daljši, odvisno od merskega standarda obdobja ali želje izdelovalca). Vsak del qina ima svoj pomen, nekateri so bolj očitni, na primer "zmajev bazen" 『龍池』 in "feniksov ribnik" 『鳳沼』.

Zvočna komora qina je izdelana iz dveh lesenih desk, običajno iz različnih vrst lesa. Rahlo zaobljena zgornja plošča (zvočna plošča) je običajno izdelana iz lesa tong 『桐』, kitajskega dežnika ali kitajske pavlovnije. Spodnja plošča je izdelana iz lesa zi mu 『梓木』 katalpe (Catalpa ovata) ali, v zadnjem času, nan mu 『楠木』 kafre (Machilus nanmu). Les mora biti dobro staran, kar pomeni, da je treba odstraniti sokove in vlago (iz lesa zgornje plošče). Če sokovi ostanejo, zvok ne bo čist, z izhlapevanjem vlage pa se bo les ukrivljal in razpokal. Nekateri izdelovalci za izdelavo cinsov uporabljajo star ali starodaven les, saj je večina soka in vlage sčasoma naravno odstranjena (za izdelavo sodobnih cinsov se pogosto uporablja star les shan mu 『杉木』, kitajska cunninghamia ali japonska kriptomerija). Nekateri se potrudijo, da pridobijo izjemno star les, na primer les iz grobnih struktur ali krst dinastije Han. Čeprav je tak les zelo suh, ni nujno najboljši, saj je lahko okužen z lesnim črvom ali slabe kakovosti ali vrste. Številni sodobni čini, izdelani iz novega lesa tong (kot so tisti, ki jih je izdelal Zeng Chengwei), so lahko boljše kakovosti od starinskih činov.

V spodnji plošči sta dve zvočni odprtini, saj se pri tehniki igranja na qin uporablja celotna površina zgornje plošče, ki je ukrivljena/izbočena. Notranjost zgornje plošče je do neke mere izdolbena. V notranjosti qina so zvočni blažilniki "nayin" 『納音』 ter zvočna stebrička "tian chu" 『天柱』 in "di chu" 『地柱』, ki povezujejo spodnjo in zgornjo ploščo. Deske so povezane z bambusovimi žeblji. Na površine qina se nato nanese lak 『漆』 iz kitajskega drevesa laka (Rhus vernicifera), pomešan z različnimi vrstami prahu, najpogosteje "lujiao shuang" 『鹿角霜』, ostanki jelenjega roga po odstranitvi lepila. Pogosto se namesto prahu iz jelenjega roga uporablja keramični prah, vendar kakovost ni tako dobra. Ko se lak posuši (qin potrebuje več plasti), se površina polira z oljnimi kamni. Na glavi instrumenta je "yue shan" 『岳山』 ali most, na drugem koncu pa je "long yin" 『龍齦』. (zmajeve dlesni) ali matica. Na njem je 13 okroglih perlitnih vložkov, ki označujejo harmonske položaje in referenčno točko za položaj not, imenovano hui 『徽』. ("insignije").

Strune

Do kulturne revolucije so bile strune guqina vedno izdelane iz različno debele zvite svile 『絲』, od takrat pa večina igralcev uporablja sodobne jeklene strune z najlonsko ploščato navitjem 『鋼絲』. Deloma je bilo to posledica pomanjkanja visokokakovostnih svilenih strun, deloma pa večje vzdržljivosti in glasnejšega tona novejših strun.

Svilene vrvice so narejene tako, da se zbere določeno število pramenov svilene niti, nato pa se tesno zvijejo skupaj. Zvito vrvico strun nato ovijejo okoli okvirja in jo potopijo v posodo s tekočim naravnim lepilom, ki poveže niti med seboj. Nitice se odstranijo in posušijo, nato pa se razrežejo na ustrezno dolžino. Zgornje debelejše strune (tj. strune od ena do štiri) se dodatno ovijejo s tanko svileno nitjo, ki se ovije okoli jedra, da postane bolj gladka.

Pred kratkim se je na Kitajskem ponovno začela proizvodnja zelo kakovostnih svilenih strun in vse več igralcev jih začenja uporabljati. Čeprav večina sodobnih igralcev uporablja kovinske strune, ovite v najlon, nekateri trdijo, da kovinske strune, ovite v najlon, ne morejo nadomestiti svilenih strun zaradi prefinjenega tona. Poleg tega lahko kovinske strune, ovite v najlon, poškodujejo les starih qinov. Številni tradicionalisti menijo, da je zvok prstov leve roke, ki drsijo po strunah, značilna lastnost glasbe qin. Sodobne kovinske strune, ovite v najlon, so bile v preteklosti zelo gladke, zdaj pa so nekoliko spremenjene, da bi ujele te drsne zvoke.

Uglaševanje

Za nanizanje vrvice qin je bilo treba na enem koncu vrvice zavezati metuljev vozel (shengtou jie 『蠅頭結』) in vrvico potisniti skozi zvito vrvico (rongkou 『絨剅』), ki gre v luknje na glavi qina, nato pa na dnu skozi nastavitvene zatiče (zhen 『軫』). Struna se vleče čez mostiček (yueshan 『岳山』), čez površinsko ploščo, čez matico (longyin 『龍齦』 zmajske dlesni) do zadnjega dela qina, kjer se konec ovije okoli dveh nog (fengzu 『鳳足』 "noge feniksa" ali yanzu 『雁足』 "noge gosi"). Nato se strune natančno uglasijo s pomočjo uglaševalnih zatičev. Najpogostejše uglaševanje "zheng diao" 〈正調〉 je pentatonika: 1245612 v tradicionalnem kitajskem številskem sistemu ali jianpu 〔簡譜〕. Danes se to na splošno razlaga kot C D F G A c d, vendar je to treba razumeti kot do re fa so la do re, saj qin v preteklosti ni bil uglašen na absolutno višino. Pravzaprav lahko isto uglasitev obravnavamo tudi kot 5612356, ko tretjo struno igramo kot do. Tako je treba, razen ob spremljavi drugih instrumentov, natančno določiti le razmerja višin med sedmimi strunami. Druge uglasitve dosežemo z nastavljanjem napetosti strun s pomočjo uglaševalnih zatičev na koncu glave. Tako manjiao diao 〈慢角調〉 (zrahljana tretja struna) daje 1235612, ruibin diao 〈蕤賔調〉 (dvignjena peta struna) pa 1245712, kar se transponira v 2356123.

Kontekst predvajanja

Guqin se skoraj vedno uporablja kot solo instrument, saj ga zaradi tišine tona ni mogoče slišati čez zvoke večine drugih instrumentov ali ansambla. Lahko pa ga igramo skupaj s xiao (bambusovo pihalno flavto), z drugimi qini ali pa ga igramo med petjem. V starih časih so se (dolge citre s premičnimi mostički in 25 strunami, podobne japonskemu koto) pogosto uporabljale v duetu s qinom.

Da bi instrument lahko spremljal qin, mora biti njegov zvok blag in ne sme preglasiti qina. Zato se v ta namen običajno uporablja xiao v tonu F, znan kot qin xiao, ki je ožji od navadnega xiao. Če pojemo pesmi qin (kar je danes redko), ne smemo peti v opernem ali ljudskem slogu, kot je to običajno na Kitajskem, temveč zelo nizko in globoko; razpon, v katerem pojemo, pa ne sme presegati oktave in pol. Slog petja je podoben tistemu, ki se uporablja za recitiranje poezije Tang. Če želimo uživati v pesmih qin, se moramo naučiti navaditi na nenavaden slog, v katerem lahko nekateri igralci pojejo svoje pesmi.

Tradicionalno se je qin igral v mirnem studiu ali sobi, sam ali z nekaj prijatelji, ali pa na prostem v krajih izjemnih naravnih lepot. Danes mnogi igralci qina nastopajo na koncertih v velikih koncertnih dvoranah in skoraj vedno po potrebi uporabljajo elektronske sprejemnike ali mikrofone za ojačanje zvoka. Številni igralci qina se udeležujejo yaji (『雅集』 dobesedno "elegantna srečanja"), na katerih se lahko več igralcev qina, ljubiteljev glasbe ali kdor koli, ki ga zanima kitajska kultura, pogovarja in igra qin.