Barva (ali obarvanost) živali nastane zaradi svetlobe, ki se odbija od površine živali ali prodira v tkiva in se jo ob prisotnosti posebnih snovi absorbira. Živali barve proizvajajo s pomočjo pigmentov, posebnih celic, kot so kromatofor, nanostruktur, ki ustvarjajo strukturne barve, ter z bioluminiscenco. Pigmenti vključujejo melanine (temne tone), karotenoide (rumeni do rdeči toni), porfirine in druge kemične skupine; strukturno barvo pa dajejo nanometrske strukture, ki lomijo in interferirajo s svetlobo (pogosto pri metuljih, pticah in morskih živalih).

Ker je vid za mnoge živali ključen in ga plenilci pogosto uporabljajo za iskanje plena na razdalje, mora obarvanost služiti eni ali več funkcij. Te funkcije — iskanje plena, izogibanje plenilcem, pridobivanje partnerjev ali termoregulacija — so pomembne za preživetje in razmnoževanje. Zato obarvanost oblikuje naravni izbor, ki nagrajuje oblike in barvne vzorce, ki povečajo verjetnost preživetja in razmnoževanja potomcev.

Nekatere glavne funkcije barve so:

  1. Kamuflaža: omogoča živali, da ostane neopazna v okolju. Oblike kamuflaže vključujejo barvo, ki se ujema z ozadjem, disruptivno obarvanje (razbijanje kontur telesa), in countershading (temnejša hrbtna in svetlejša trebušna stran), ki zmanjšujejo tridimenzionalen videz živali. Primeri: listaste krastače, kamuflažne ribe, jelenjad z zimsko poletno obarvitvijo.
  2. Signaliziranje drugim živalim:
    1. Opozorilno obarvanje (aposematizem): žive, kontrastne barve signalizirajo strupenost ali neprijetnost in odvrnejo plenilce (npr. strupene žabe, nekateri kukci).
    2. Mimikrija: ena vrsta posnema opozorilno obarvanje druge, nevarne vrste (Batesova mimikrija) ali dve strupeni vrsti ojačujeta signal (Müllerjeva mimikrija).
    3. Spolni izbor: izrazite barve in vzorci privabljajo partnerje (npr. rep pavja, barvne peruti pri pticah, vzorci pri ribah). Barve lahko signalizirajo zdravje in genetsko kakovost.
    4. Druge oblike signalizacije: barva se uporablja za komunikacijo v družbenih skupinah, označevanje teritorija ali prepoznavanje sorodnikov.
  3. Preusmeritev in zmeda:
    1. Obramba pred preplahom: določen delež telesa lahko pokaže nenaden barvni preblisk (deimatičen prikaz), da prestraši plenilca, kar daje živalim čas za pobeg. Primer so nekateri metulji in školjke z notranjimi vzorci.
    2. Osuplost in zmeda: močni kontrasti ali ponavljajoči se vzorci (npr. zebrine črte) lahko zameglijo hitrost ali smer gibanja in otežijo plenilcu zajem.
    3. Redirekcija napada: očesne pege ali prevladujoči vzorci na robu telesa usmerijo napad stran od vitalnih organov (ocne pege pri metuljih, pticah in ribah).
  4. Fizična zaščita in termoregulacija: Barva lahko vpliva na absorpcijo sončne energije — temni toni segrevajo hitreje, svetli pa odbijajo toploto. Poleg tega imajo ljudje v tropskem podnebju temnejše kožne pigmente, ki bolje ščitijo pred UV-škodo in zmanjšujejo tveganje za kožni rak ter druge poškodbe, povezane z močno sončno svetlobo.
  5. Naključna obarvanost: Pri rastlinah je pogost pojav zaradi prisotnosti klorofila (zelena barva listov) in drugih pigmentov. Pri živalih so popolnoma naključne barve redke; primer je rdeča barva krvi zaradi hemoglobina (hem), ki je potrebna za prenos kisika. Ko se rdeča ali druga barva pojavi kot zunanja lastnost, je pogosto rezultat selekcije (npr. rdeče ustnice pri ljudeh ali rdeče prsi pri pticah zaradi spolnega izbora).

Najpogostejši evolucijski pritisk, ki oblikuje obarvanost, deluje v odnosih med plenilci in plenom. Prilagoditve proti plenilcem se pojavljajo v vseh svetovnih biomih in v skoraj vseh taksonomskih skupinah; preživetveni uspeh posameznikov z boljšimi barvnimi strategijami vodi v več potomcev in širjenje teh lastnosti.

Barva živali je v biologiji predmet dolgotrajnega raziskovanja in opazovanj. V skladu s teorijo naravnega izbora, ki jo je opisal Charles Darwin, so se lastnosti, kot je obarvanost, razvile tako, da dodelijo posameznikom razmnoževalno ali preživetveno prednost. Na primer, osebki z nekoliko učinkovitejšo kamuflažo kot drugi člani iste vrste bodo v povprečju pustili več potomcev, zato se takšne lastnosti postopoma utrdijo v populaciji.

Mehanizmi, s katerimi se barve spreminjajo skozi življenje ali generacije, vključujejo gensko osnovo pigmentacije, regulacijo pigmentnih celic (npr. premiki kromatoforov pri lignjih in hobotnicah), pridobivanje pigmentov iz hrane (npr. karotenoidi pri pticah in ribah) ter epigenetske in razvojne spremembe, ki vplivajo na izražanje barv. Raziskave tudi izpostavljajo vlogo habitatne heterogenosti, vedenjskih strategij (npr. nočna aktivnost) in družbenih pritiskov pri oblikovanju barvnih vzorcev.

Primeri iz narave dajejo jasen vpogled: strupene dendrobatidne žabe uporabljajo izrazit aposematični vzorec; metulji uporabljajo strukturne barve in očesne pege za zmedenost plenilcev; mnoge ribe imajo sezonske ali spolno odvisne barvne spremembe, ki olajšajo parjenje; cephalopodi pa s hitrim spreminjanjem barv in teksture kože izvajajo izjemno učinkovito kamuflažo in komunikacijo.

Skupaj obarvanost živalim služi kot večnamensko orodje: od prikrivanja in obrambe, prek komunikacije in privabljanja partnerjev, do prilagajanja fizičnim pogojem okolja. Razumevanje mehanizmov in funkcij obarvanosti prispeva k širšem spoznanju ekologije, evolucije in vedenja živalskih vrst.