V ekologiji je biom večja regionalna skupina značilnih rastlinskih in živalskih združb, ki so najbolje prilagojene fizičnemu naravnemu okolju, zemljepisni širini, nadmorski višini in reliefu regije.

Biome sestavljajo ekoregije ali združbe v stabilnem ustaljenem stanju in vsa pripadajoča prehodna, motena ali degradirana vegetacija, živalstvo in tla, pogosto pa jih je mogoče prepoznati po tipu klimaksne vegetacije.

Biotska raznovrstnost, značilna za vsak biom, zlasti raznolikost živalskih vrst in subdominantnih rastlinskih oblik, je odvisna od abiotskih dejavnikov in produktivnosti biomase prevladujoče vegetacije. Kopenski biomi z večjo neto primarno produktivnostjo, razpoložljivostjo vlage in temperaturo navadno podpirajo večje število vrst in bolj zapletene prehranske mreže.

Osnovna delitev biomov

Temeljna klasifikacija biomov je v:

  1. kopenski (terestrični) biomi
  2. vodni (akvatični) biomi

Kaj določa razporeditev biomov?

Razširjenost in značilnosti biomov so določeni predvsem z abiotskimi dejavniki:

  • Podnebje (temperatura, letne ter sezonske padavine).
  • Nadmorska višina in zemljepisna širina, ki vplivata na količino svetlobe in dolžino vegetacijske sezone.
  • Tla – sestava, zračnost, kislost in razpoložljiva hranila.
  • Relief in vodni režim (vključno z dostopnostjo podtalnice in površinskimi vodami).
Ti dejavniki skupaj vplivajo na primarno produktivnost (sposobnost rastlin pridelati organsko maso) in s tem na število in raznolikost živalskih vrst v biomu.

Glavni tipi kopenskih biomov

Biomi imajo pogosto lokalna imena. Na primer, zmerni travnati ali grmičasti biom je v osrednji Aziji znan kot stepa, v južni Afriki kot savana ali veld, v Severni Ameriki kot prerija, v Južni Ameriki kot pampa in v Avstraliji kot puščava ali grmičevje.

  • Troposke deževne gozdove – visoka letna padavina, stalno toplo, izjemna biotska raznovrstnost; tipične so multiple slojevite strukture rastlinstva in bogate živalske skupnosti.
  • Savan – izmenjava sušnih in deževnih obdobij, travnata površina z razpršenimi drevesi; značilne so velike rastlinojede živali in plenilci.
  • Temperatni listnati in mešani gozdovi – izrazite letne sezone, zimsko olistenje ali zimzelenost v različnih regijah.
  • Borealni gozdovi (tajga) – prevladujejo iglavci, hladna klima, kratka rastna sezona.
  • Travniki in prerie – zmerne padavine, glavni produkti so travnine; pomembni za kmetijstvo in pašo.
  • Puščave in polpuščave – nizke padavine, ekstremne temperature; rastline in živali imajo posebne prilagoditve za varčevanje z vodo.
  • Tundra – hladna, zmrzovalna tla (permafrost), nizka rastlina in majhne živalske populacije; kratka vegetacijska sezona.
  • Mediterranski biom – vroče, suho poletje in blaga deževna zima; značilni so grmičevja in odporne rastline.

Glavni tipi vodnih biomov

Vodni biomi delimo glede na slanost, globino, pretok vode in povezanost z obalo:

  • Sladkovodni biomi – ribniki, jezera, reke, potoki in mokrišča; pomembni za pitno vodo, poplavno regulacijo in habitate za številne vrste.
  • Obalni in morski biomi – plitva priobalna območja, estuariji in plime; izjemno produktivni in pogosto mesta hranjenja ter razmnoževanja rib in ptic.
  • Oceanski (pelagični) biom – odprti ocean z velikimi vodnimi stolpci, produktivnost je odvisna od nutritivnih vnosov in konvektivnih procesov.
  • Koralni grebeni – visoka biotska raznovrstnost, občutljivi na temperaturne spremembe in onesnaževanje.
  • Mokrišča, slatine in mangrove – ključna za zadrževanje poplav, filtracijo voda in kot vzorčne postaje za preskrbo življenja ptic ter rib.

Adaptacije in produktivnost

Organizmi v posameznih biomih imajo posebne prilagoditve (npr. suhozdržeče listje v puščavah, debela maščobna plast pri arktičnih sesalcih, koreninske mreže trav v prerijah). Produktivnost biomov (npr. neto primarna produkcija) je največja v toplih, vlažnih območjih kot so tropski gozdovi in priobalne alge/koralni sistemi; najmanjša je v puščavah in tundri.

Vloga eko-regij in klimaksne vegetacije

Biomi sestavljajo ekoregije — manjše enote z značilnimi tlemi, podnebjem in vrsto vegetacije. Pogosto je mogoče prepoznati biomes po tipu klimaksne vegetacije, ki predstavlja končno stabilno stanje v odsotnosti večjih motenj.

Človeški vpliv in varstvo

Človekove dejavnosti (kmetijstvo, urbanizacija, krčenje gozdov, ribištvo, onesnaževanje in podnebne spremembe) močno spreminjajo strukturo in funkcijo biomov. Včasih je lahko celoten biom namenjen varstvu, zlasti v okviru akcijskega načrta za

biotsko raznovrstnost posamezne države — to vključuje zaščito velikih območij, obnavljanje degradiranih habitatov, upravljanje invazivnih vrst in povezovanje koridorjev med zaščitenimi območji, da se ohrani genska izmenjava.

Zaključek

Biomi so uporabna kategorija za razumevanje, kako podnebje, tla, voda in relief oblikujejo velike ekosistemske enote z značilno rastlinsko in živalsko sestavo. Razumevanje biomov je ključno za načrtovanje varstva, trajnostno rabo naravnih virov in napovedovanje odziva ekosistemov na podnebne ter druge globalne spremembe.