Tajvan: zgodovina in politični razvoj od 16. stoletja do danes

Tajvan (brez otoka Pescadores) je otok v vzhodni Aziji. Njegovi prvi prebivalci so bili povezani z oceanskimi ljudmi, med katerimi je bilo malo Kitajcev. Po prihodu Nizozemcev v 16. stoletju se je veliko Kitajcev preselilo na Tajvan na delo. Le malo Evropejcev se je preselilo na Tajvan, domačini pa so se poročali s Kitajci ali se odselili z zahodne strani otoka. Ko se je na Kitajskem začela dinastija Čing, se je na Tajvanu skril podpornik stare dinastije Ming. Sčasoma so Čingovi prišli na Tajvan, ga premagali in Tajvan priključili Kitajski.

Tajvan je ostal kitajsko ozemlje večino časa dinastije Qing, dokler ga leta 1895 ni zavzela Japonska. Tajvan je bil petdeset let, do konca druge svetovne vojne, japonska kolonija. Kratek čas je bil pod nadzorom Kitajske prek vlade Guomindanga, vendar je ta vlada izgubila državljansko vojno in se preselila na Tajvan. Vladavina Guomindanga danes velja za sporno. Nekateri kritizirajo njeno ravnanje s prebivalci Tajvana, drugi pa se osredotočajo na pozitivne politične in gospodarske spremembe, ki jih je uvedla.

V osemdesetih letih je vlada postala bolj demokratična. To je bilo tudi sporno, saj je različnim političnim strankam omogočilo tekmovanje. Vpliv je pridobila Demokratična napredna stranka. V tem času se je Tajvan uradno imenoval Republika Kitajska, vendar je deloval neodvisno od Kitajske. Ljudska republika Kitajska zahteva, da mora Tajvan postati del Kitajske, medtem ko večina Tajvancev danes razpravlja o ustreznem političnem statusu. Zaradi teh stališč se politika Tajvana zapleta.

Zgodovinski pregled (16. stoletje–19. stoletje)

Pred prihodom Evropejcev je otok naseljevalo več avtohtonih ljudstev (austronesijskih jezikovnih skupin) z lastnimi kulturami in gospodarstvi. V 17. stoletju so na obale prišli Evropejci; poleg Nizozemcev so se v istem obdobju pojavljali tudi Španci v severnem delu otoka. Nizozemci so vzpostavili trgovske in kolonialne postojanke, kar je povečalo priseljevanje kitajskih delavcev in kmetov iz bližnjih provinc.

Pomembni dogodki v zgodnji zgodovini:

1624–1662: Nizozemska prisotnost in trgovina; Španci so imeli manjši vpliv na severu.
1662: Zheng Chenggong (znan kot Koxinga), podpornik dinastije Ming, je izrinil Nizozemce in ustanovil kraljestvo Tungning, ki je obstajalo kot uporišče za nasprotnike dinastije Čing.
1683: Qingova oblast je Tajvan dokončno pridružila dinastiji Čing.

V obdobju Qingove vladavine je Tajvan postopoma dobival več priseljencev s kitajske celinske obale, predvsem iz provinc Fujian in Guangdong. V 19. stoletju so pritoki in ekonomija povzročili razširitev naselij; ob koncu stoletja pa sta zunanji pritisk in vojne prisilili cesarstvo, da preuredi svoj položaj na otoku.

Japonska oblast (1895–1945)

Po porazu Čingov v vojni z Japonsko je bil Tajvan po sporazumu iz Shimonosekija (1895) predan Japonski. Japonska oblast je otok modernizirala—zgradila je prometno in industrijsko infrastrukturo, uvedla zdravstvene in izobraževalne sisteme ter spodbujala gospodarsko rast. Hkrati so bile prisotne tudi politike asimilacije, vojaške represije in kršenje človekovih pravic, kar je pustilo mešane občutke med prebivalstvom.

Po drugi svetovni vojni in prihod Guomindanga (1945–1949)

Po japonski kapitulaciji leta 1945 je Tajvan prevzela vlada Guomindanga (KMT), ki je upravljala v imenu Republike Kitajske. Z začetnimi obeti pa so sledili konflikti zaradi upravljanja, korupcije in pomanjkanja prilagoditve na lokalne razmere. Leta 1947 je izbruhnil Dogodek 28. februarja (2-28), ko je protivladno nasilje in naslednja represija povzročila veliko število žrtev in globoke politične travme, kar je utrdilo razhajanja med prebivalci otoka in centralno vlado.

Guomindang na Tajvanu, izredne razmere in gospodarski vzpon (1949–1987)

Po porazu v državljanski vojni s komunistično stranjo na celini je sejo vodstva KMT leta 1949 preselilo na Tajvan in tam ustanovilo začasno centralno oblast Republike Kitajske. Sledila je podaljšana obdobje vojne ureditve in izrednih pooblastil (martial law), ki je trajalo do 1987. V tem času je oblast izvajala ostre ukrepe proti političnim nasprotnikom (t. i. »Bela groza«), vendar je hkrati izvedla tudi korenite gospodarske reforme:

zemeljska reforma in zmanjšanje kmeta–prietiških razmer,
industrialna politika in usmeritev k izvozno usmerjenim industrijam,
izobraževalne in infrastrukturne naložbe, ki so spodbudile gospodarsko rast—»tajvansko gospodarsko čudo«.

Demokratizacija in politični razvoj (od 1987 naprej)

Pod vodstvom Chiang Ching-kuo in kasneje Lee Teng-huija so se začele postopne politične reforme. Leta 1987 je bila razglašena odprava izrednega stanja, kar je sprožilo val liberalizacije in oblikovanje novih političnih strank. Demokratična napredna stranka (DPP) je postala glavni politični tekmec KMT in simbol gibanja za večjo avtonomijo ter demokratične pravice.

Pomembne prelomnice:

1996: Prve neposredne predsedniške volitve na Tajvanu.
2000: Zmago je dosegel kandidat DPP, s tem je po dolgih desetletjih prišlo do mirne menjave oblasti.
V 21. stoletju je oblast večkrat menjavala med KMT in DPP; politika je pogosto osredotočena na odnos s Kitajsko, gospodarsko politiko in identiteto tajvanskega prebivalstva.

Mednarodni položaj in razmerje s Kitajsko

Oficilalni položaj Tajvana je kompleksen: uradno se država imenuje Republika Kitajska, vendar je njena mednarodna priznanja omejena zaradi pritiskov Ljudske republike Kitajske, ki trdi premisljiv princip enake Kitajske. Večina držav ne vzdržuje uradnih diplomatskih odnosov z Republiko Kitajsko, kljub temu pa Tajvan ohranja široko neformalno gospodarsko, kulturno in varnostno sodelovanje z mnogimi državami, predvsem z ZDA, Japonsko in državami v regiji.

Sodobne značilnosti in izzivi

Tajvan je danes močna tehnološka in industrijska sila, znan po vodilnem položaju v polprevodniški industriji (npr. proizvodnja polprevodnikov in podjetja, ki poganjajo globalne dobavne verige). Hkrati se sooča z več izzivi:

Varnostno in geopolitično tveganje: naraščajoči pritiski in vojaške vaje s strani Kitajske ter negotovost v primeru morebitnega spopada.
Mednarodna izolacija: omejena formalna diplomatska priznanja in težave pri sodelovanju v nekaterih mednarodnih organizacijah.
Družbeni izzivi: demografske spremembe (staranje prebivalstva), energetska politika, gospodarska prestrukturiranja in socialne neenakosti.
Notranja politika: trajne razprave o narodnem identitetu in o tem, ali naj Tajvan formalno razglasi neodvisnost, ostane status quo ali išče boljše odnose s Kitajsko.

Zaključek

Tajvan ima bogato zgodovino, v kateri so se prepletali avtohtone kulture, kitajski priseljenci, evropske kolonialne sile, japonska modernizacija in 20. stoletje, zaznamovano z vojnami in političnimi preobrati. Danes je Tajvan demokratična družba z močno gospodarstvom in aktivno civilno sfero, obenem pa ostaja osrednji element regionalne in globalne varnostne ter politične dinamike. Njegova prihodnost bo odvisna od notranjih političnih odločitev, sposobnosti reševanja družbenih izzivov in razvoja odnosov s svetovnimi silami.

Prazgodovinski Tajvan

Prvotni prebivalci, ki so se preselili na Tajvan, se lahko imenujejo aborigini. Imajo veliko podobnosti z drugimi družbami, ki se imenujejo avstronezijske. Kitajski zgodovinarji so Tajvan večkrat omenjali že v obdobju treh kraljestev, čeprav je veljal za deželo barbarov.

Pred približno 50000 leti je bila na Tajvanu stara kamena doba. Takrat so ljudje udarjali s kamni drug ob drugega in tako izdelovali orodja. Najbolj znana kultura tajvanske stare kamene dobe je kultura Changping. Spomenik kulture Changping je spomenik z osmimi luknjami bogov v okrožju Taitung.

Pred približno 5000 leti je bila "nova kamena doba". Ljudje v novi kameni dobi so ostrali kamne za izdelavo orodij. Novo kameno dobo lahko razdelimo na tri dele. Najbolj znane kulture so kultura Tapenken, kultura Beinan in kultura Yuanshan. Spomenik kulture Tapenken je spomenik Tapenken (znan tudi kot T.P.K.) v Tajpeju, spomenik kulture Beinan je Puyuma Relics v okrožju Taitung, spomenik kulture Yuanshan pa je spomenik Yuanshan v mestu Taipei.

Pred približno 2000 leti je bila "doba kovin". V kovinski dobi so ljudje uporabljali kovino za izdelavo orodij in začeli trgovati. Najbolj znana kultura v kovinski dobi je kultura trinajstih obeskov. Njen spomenik je Spomenik trinajstih obeskov v okrožju Taipei.

Nizozemski Tajvan

V 17. stoletju so nadzor nad Tajvanom prevzeli Nizozemci. V tem času je bil Tajvan nizozemska kolonija, ki je spodbujala Kitajce, da se preselijo tja. Do takrat je na Tajvanu živelo le malo Kitajcev. Ko se je na Tajvan priselilo več Kitajcev, je prišlo do spora z domorodci. Aborigini so se poročili s Kitajci ali pa so se odselili z zahodnega dela Tajvana. V času nizozemskega nadzora je severni Tajvan za kratek čas obvladovala tudi Španija, vendar so jo Nizozemci leta 1642 odstranili.

Francoski zemljevid iz 18. stoletja

Dinastija Qing

Leta 1644 je na Kitajskem začela vladati dinastija Čing, dvorjan dinastije Ming Koxinga pa je pristal na Tajvanu, odstranil Nizozemce in zavladal Tajvanu. Ta je postal kraj, kjer se je upiral dinastiji Qing. To obdobje se imenuje "obdobje Ming Ženga" ali kraljestvo Tungning, kraljestvo Yanping. Leto pozneje je dinastija Qing ukinila kraljestvo Tungning. Dinastija Qing je Tajvanu vladala 212 let do leta 1895.

Japonsko pravilo

Japonska se je za Tajvan prvič zanimala v sedemdesetih letih 19. stoletja. Leta 1871 je preizkusila moč nadzora dinastije Qing. Aborigini na jugu Tajvana so ubili nekaj ribičev iz Okinave, ki so razbili ladjo, in Japonska je zahtevala odškodnino. Okinava je skrivaj plačevala davek tako Kitajski kot Japonski. V teh razmerah je Japonska trdila, da je Okinava del Japonske in da mora zaščititi svoje prebivalce. Do vojne ni prišlo, vendar je Kitajska izjavila, da ne more nadzorovati barbarskih ljudi. Japonska je ta izgovor uporabila, ko je po porazu Kitajske v prvi kitajsko-japonski vojni zahtevala Tajvan. Tajvanci so se brez podpore Kitajske uprli in ustanovili Republiko Formozo, ki je trajala približno eno leto. Japonska je zatrla tajvanski odpor, vendar se je s tem začel tajvanski nacionalizem.

Rudnik bakra Kinkaseki pod japonsko vladavino

Guomindangovo pravilo

Leta 1945 je Republika Kitajska zmagala v drugi kitajsko-japonski vojni. Zavezniki so se dogovorili, da si bodo razdelili ozemlje japonskega cesarstva, Tajvan pa bo vrnjen pod kitajski nadzor. V tem času je prišlo do kitajske državljanske vojne, v kateri je leta 1949 Guomindang izgubil in pobegnil na Tajvan. Ta stranka je Tajvanu vladala do začetka demokratičnih reform v osemdesetih letih 20. stoletja.

Vprašanja in odgovori

V: Kakšna je zgodovina Tajvana?

O: Tajvan ima dolgo in zapleteno zgodovino. Prvotno so ga naseljevali avstronezijci z majhnim številom Kitajcev. Po prihodu Nizozemcev v 16. stoletju se je na Tajvan zaradi dela preselilo več Kitajcev. V času dinastije Qing ga je leta 1895 zavzela Japonska in postal je kolonija za petdeset let do druge svetovne vojne. Kratek čas je bil pod nadzorom Kitajske prek vlade Guomindanga, vendar je ta vlada izgubila državljansko vojno in se preselila na Tajvan. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je vlada postala bolj demokratična in omogočila tekmovanje različnih političnih strank. Trenutno se Tajvan uradno imenuje Republika Kitajska, vendar deluje neodvisno od Kitajske, medtem ko večina Tajvancev razpravlja o njegovem ustreznem političnem statusu za današnji čas.

V: Kdo so bili prvi ljudje, ki so živeli na Tajvanu?

O: Prvi ljudje, ki so živeli na Tajvanu (če odštejemo Peskadorje), so bili Avstronezijci in v majhnem številu Kitajci.

V: Kako je Japonska pridobila nadzor nad Tajvanom?

O: V času dinastije Qing je Japonska leta 1895 prevzela nadzor nad Tajvanom in ga za petdeset let, do konca druge svetovne vojne, spremenila v kolonijo.

V: Kaj se je zgodilo po drugi svetovni vojni?

O: Po koncu druge svetovne vojne je bil Tajvan kratek čas pod nadzorom Kitajske prek vlade Guomindanga, nato pa so izgubili državljansko vojno in se sami preselili na Tajvan.

V: Kdaj je demokracija prišla na Tajvan?

O: Demokracija je na Tajvan prišla v osemdesetih letih 20. stoletja, ko je bilo različnim političnim strankam dovoljeno, da se med seboj borijo za vpliv v politiki.

V: Kako Kitajska trenutno gleda na svoje odnose s Tajvanom?

O: Ljudska republika Kitajska trenutno zahteva, da Tajvan postane del njene države, medtem ko večina Tajvancev razpravlja o tem, kakšen bi bil primeren politični status za današnje razmere med obema državama.

V: Katere so kritike na račun ravnanja Guomindanga z ljudmi, ki so živeli v Taiwainu, v času njegove vladavine?

O: Nekateri kritizirajo, da je Guomindang med svojo vladavino z ljudmi, ki živijo v Tajvanu, ravnal zatiralsko ali nepravično; drugi pa se osredotočajo na pozitivne spremembe, kot sta gospodarska rast ali politična stabilnost, ki so bile posledica njegove vladavine.