Nemogoči predmet definicija in primeri optičnih iluzij
Nemogoči predmet je vrsta optične iluzije. Nemogoče predmete imenujemo tudi neodločljivi liki. Pri tej vrsti iluzije oseba gleda dvodimenzionalno sliko. Vidni center v možganih večino svojega dela opravlja podzavestno in samodejno. Sliko interpretira kot tridimenzionalni predmet.
Gledalec običajno kmalu po pogledu na figuro ugotovi, da je takšen predmet nemogoč. Vendar pa lahko vtis o tridimenzionalni figuri ostane, tudi če gledalec ve, da je v resnici nemogoča.
Nekatere od teh številk so bolj subtilne. V teh primerih ni takoj očitno, da so nemogoče. Gledalec si mora pozorno ogledati geometrijo predmeta, da ugotovi, da je res nemogoč.
Nemogoči predmeti zanimajo psihologe, matematike in umetnike.
Kaj pomeni "nemogoč predmet"?
Nemogoči predmet je dvodimenzionalna upodobitev ali risba, ki jo naš vidni sistem avtomatično interpretira kot trirazsežni predmet, vendar vsebuje notranje protislovja, ki onemogočajo, da bi bil takšen predmet dejansko izvedljiv v prostoru. Takšne slike izkoriščajo načela perspektive, senčenja in prekrivanja, da ustvarijo prepričljiv vtis globine, hkrati pa postopoma razkrijejo neskladne povezave med robovi, ploskvami ali spoji.
Najznamenitejši primeri
- Penroseov trikotnik (Penrose triangle) – trikotnik, ki se zdi, da ima neprekinjeno podporo, čeprav takšna konstrukcija v tridimenzionalnem prostoru ni mogoča. Razvila sta ga Roger Penrose in njegova žena leta 1950, pred tem pa je bil idejni korak prisoten tudi pri Oscarju Reutersvärdu.
- Penroseove stopnice (Penrose stairs) – stopnišče, ki se zdi, da se nenehno vzpenja (ali spušča) v krogu in tvori večno zanko; znan primer, ki ga je populariziral M. C. Escher v grafiki "Ascending and Descending".
- Dela M. C. Escherja – niz litografij in risb, kot so "Relativity" in "Waterfall", ki umetniško raziskujejo paradoksne prostorske situacije in nemogoče arhitekturne strukture.
Zakaj možgani "preberejo" 2D kot 3D?
Vizualni sistem uporablja avtomatične heuristike (pravila za hitro odločanje): predpostavlja kontinuiteto robov, konsistentno osvetlitev in tipične odnose med objekti (npr. T-spoji za zastiranje). Te predpostavke so v vsakdanjih situacijah zelo uporabne, a jih izkoriščajo tudi avtorji nemogočih figur. Psihološki in nevroznanstveni modeli (npr. Bayesova interpretacija zaznave) razlagajo, da možgani izračunavajo najbolj verjetno trodimenzionalno razlago za dvodimenzionalne signale; pri nemogočih predmetih pa ta "najbolj verjetna" razlaga vodi v protislovje.
Vrste nemogočih predmetov
- Lokalno nemogoči elementi – neujemanja so prisotna le na majhnih delih slike (npr. sporen spoj med dvema deloma).
- Globalno nemogoči objekti – celotna struktura je protislovna (npr. Penroseov trikotnik), kar naredi celoten predmet nerealen v 3D prostoru.
Kako prepoznati nemogoč predmet
Če želite preveriti, ali je slika nemogoča, poskusite naslednje korake:
- Sledite robu objekta od ene točke naprej in opazujte, ali se površine in robovi realistično nadaljujejo.
- Poiščite mesta, kjer se spreminjajo perspektivne sledi ali kjer se spoji med deli ne ujemajo (šibke točke so pogosto manj opazne).
- Pretvarjajte sliko v poenostavljeno geometrijo in preverite konsistentnost globinskih nivojev.
- Predstavljajte si, da predmet zavrtite ali ga razstavite – če niso možne nobene tridimenzionalne konfiguracije, je predmet nemogoč.
Uporaba in pomen
Nemogoči predmeti niso le zabavni vizualni triki. Uporabljajo se v:
- raziskavah zaznave in kognicije za razumevanje, kako možgani rekonstruirajo prostor,
- izobraževanju in privabljanju pozornosti k geometriji ter logičnemu razmišljanju,
- umetnosti in oblikovanju, kjer služijo kot estetski motivi ali provokativni elementi,
- pop kulturi in oglaševanju za ustvarjanje privlačnih in sporočilno močnih podob.
Kratek zgodovinski pregled
Temeljne motive nemogočih figur so zgodaj raziskovali posamezni umetniki in risarji v 19. in začetku 20. stoletja. Oscar Reutersvärd velja za enega prvih avtorjev, ki je načrtno risal nemogoče figure v 30. letih 20. stoletja. Roger Penrose je v 50. letih formaliziral nekatere ideje in skupaj z Escherjevim delom pomenljivo vplival na prepoznavnost takih iluzij v širši javnosti.
Nemogoči predmeti so zato hkrati predmet znanstvenega zanimanja in umetniškega navdiha — zanimanje pa sega od psihologov in matematike do umetnikov, ki raziskujejo meje med zaznavanjem in resničnostjo.
Dve znani nerešljivi figuri, Penroseov trikotnik in hudičeva vilica
Če kocko gledamo pod določenim kotom, se zdi, da nasprotuje zakonom geometrije.
Zgodovina
Švedski umetnik Oscar Reutersvärd je bil prvi, ki je narisal številne nemogoče predmete. Imenujejo ga "oče nemogočih figur". Leta 1934 je narisal Penroseov trikotnik, nekaj let pred Penroseovimi. Reutersvärd ga je narisal tako, da so stranice trikotnika razdeljene na kocke.
Leta 1956 sta britanski psihiater Lionel Penrose in njegov sin, matematik Roger Penrose, v revijo British Journal of Psychology poslala kratek članek z naslovom Nemogoči predmeti: posebna vrsta vizualne iluzije. To sta ponazorila s Penroseovim trikotnikom in Penroseovimi stopnicami. Članek se je skliceval na Escherja, katerega delo je spodbudilo njuno zanimanje za to temo, ne pa tudi na Reutersvarda, ki ga nista poznala. Članek je bil objavljen šele leta 1958.
Nizozemski umetnik M. C. Escher je od tridesetih let prejšnjega stoletja dalje ustvaril številne risbe s paradoksi perspektive. Leta 1957 je ustvaril svojo prvo risbo z resnično nemogočim predmetom: Kocka s čarobnimi trakovi. Izdelal je še veliko drugih risb z nemogočimi predmeti, pri čemer je včasih celotna risba predstavljala nedoločljiv lik. S svojim delom je veliko pripomogel k temu, da je javnost opozoril na nemogoče predmete. Z nemogočimi figurami eksperimentirajo tudi nekateri umetniki tistega časa, na primer Jos de Mey, Shigeo Fukuda, Sandro del Prete, István Orosz (Utisz), Guido Moretti, Tamás F. Farkas in Mathieu Hamaekers.
V leposlovju
- V epizodi Star Trek: Naslednja generacija "Jaz, Borg" je bil izdelan načrt za uničenje celotne rase Borgov - zlonamernih kibernetičnih nezemljanov, katerih misli so bile medsebojno povezane - tako, da so enemu od njih pokazali sliko zelo zapletenega nemogočega predmeta. Ta slika bi se prenašala nazaj v borgov roj, pri čemer bi se njegova zavest preobremenila z vedno večjimi poskusi, da bi razumela sliko. Ta načrt je bil zavrnjen kot genocid, zato njegovi potencialni rezultati niso bili nikoli vidni.
- V računalniški igri Diablo II je regija "Arcane Sanctuary" temeljila na nemogočih risbah.
- V miniseriji Alana Moora iz leta 1963 nastopa lik Hipernaut, ki živi na vesoljski postaji v obliki nemogočega predmeta.
- V videoigri Eternal Darkness: Xel'lotath, Sigil of Xel'lotath, je nemogoč artefakt, ki spominja na ukrivljenega angela.
- V epizodi The Simpsons "Treehouse of Horror VIII" lahko na dvorišču profesorja Frinka vidimo blivet (ali hudičevo vilico). V filmu The Simpsons Movie Homer med propadom pade po miljah nemogoče neskončne Hiše stopnic.
- Videoigra Echochrome za PSP in PS3 prikazuje lutko, ki mora premagati vrsto nemogočih predmetov.
- Scenografija vrhunskega prizora v gradu kralja škratov v fantazijskem filmu Labirint iz leta 1986, ki ga je režiral Jim Henson, temelji na "Relativnosti" M. C. Escherja ter vključuje nemogoče stopnice in perspektive.
- V igri Pokemon Platinum je območje, polno takšnih nemogočih stvari.
Sorodne strani
- Optična iluzija
- Neckerjeva kocka
- Paradoks
- Nadrealizem
- Uganka
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je nemogoč predmet?
O: Nemogoči predmet je vrsta optične iluzije, pri kateri človek gleda dvodimenzionalno sliko in si jo razlaga kot tridimenzionalni predmet, čeprav je to v resnici nemogoče.
V: Katera so druga imena za nemogoče predmete?
O: Nemogoče predmete imenujemo tudi neodločljivi liki.
V: Kako možgani interpretirajo nemogoče predmete?
O: Center za vid v možganih večino svojega dela opravi podzavestno in samodejno, tako da si figuro razlaga kot tridimenzionalni predmet.
V: Kaj se zgodi, ko gledalec gleda nemogoči predmet?
O: Gledalec običajno ve, da je takšen predmet nemogoč, kmalu po tem, ko si ga ogleda. Vendar lahko vtis tridimenzionalne figure ostane tudi takrat, ko gledalec ve, da je v resnici nemogoča.
V: Ali so vsi nemogoči predmeti takoj očitni?
O: Ne, nekateri nemogoči predmeti so bolj subtilni in ni takoj očitno, da so nemogoči. Gledalec si mora natančno ogledati geometrijo predmeta, da ugotovi, da je ta res nemogoč.
V: Koga zanimajo nemogoči predmeti?
O: Nemogoči predmeti zanimajo psihologe, matematike in umetnike.
V: Kakšen je pomen nemogočih predmetov?
O: Raziskovanje nemogočih predmetov nam lahko pomaga razumeti, kako naši možgani obdelujejo vizualne informacije, in je lahko navdih za umetniške stvaritve in matematična odkritja.
