Protivirusna zdravila (antivirali): definicija, uporaba in primeri

Protivirusna zdravila so vrsta zdravil, ki se uporabljajo za zdravljenje virusnih okužb. Večina protivirusnih zdravil se uporablja za specifične virusne okužbe, medtem ko protivirusna zdravila s širokim spektrom delovanja delujejo proti širokemu spektru virusov. V nasprotju z večino antibiotikov protivirusna zdravila ne uničijo ciljnega patogena (nečesa, kar povzroča bolezen) temveč ustavijo njegov razvoj, razmnoževanje ali vstop v gostiteljsko celico.

Protivirusna zdravila so del večje skupine protimikrobnih zdravil, ki vključuje tudi antibiotike (imenovane tudi antibakterijska zdravila), zdravila proti glivicam in parazitom ter protivirusna zdravila na osnovi monoklonskih protiteles. Večina protivirusnih zdravil je zasnovana tako, da povzročijo čim manjšo škodo gostitelju in se lahko uporablja za zdravljenje okužb. Razlikujejo se od viricidov, ki niso zdravila, temveč kemične snovi ali postopki, ki deaktivirajo ali uničijo virusne delce v telesu ali zunaj njega. Naravna protivirusna zdravila izdelujejo nekatere rastline, kot sta evkaliptus in avstralski čajevec.

Kako delujejo protivirusna zdravila

Protivirusna zdravila zavirajo različne faze virusnega življenjskega cikla. Glavni mehanizmi delovanja vključujejo:

preprečevanje vstopa ali fuzije virusa z gostiteljsko celico (vhodni in fuzijski inhibitorji);
blokada sprostitve virusne genske informacije v celico ali njene translacije;
zaviranje virusnih encimov, kot so polimeraze (RNA- ali DNA-polimeraze), proteaze in integraze, ki so ključni za podvajanje virusa;
mutageneza, ki povzroči napake pri podvajanju virusnega genoma (pri nekaterih eksperimentalnih zdravilih);
uporaba monoklonskih protiteles, ki se vežejo na virusne proteine in preprečijo okužbo celic ali pospešijo odstranitev virusa s strani imunskega sistema.

Vrste protivirusnih zdravil

Antivirali za herpesviruse: npr. aciklovir (aciclovir), valaciklovir, famciklovir.
Zaviralci influence (navadno neuraminidazni zaviralci): oseltamivir, zanamivir.
Zdravila proti HIV: nukleozidni in nenukleozidni inhibitorji obratne transkriptaze, proteazni inhibitorji, integrazni inhibitorji in zaviralci vstopa; pogosto se uporabljajo v kombinacijah.
Zdravila proti hepatitisu B in C: tenofovir, entekavir (za HBV); sofosbuvir, ledipasvir, daclatasvir in drugi direktno delujoči antivirali za HCV.
Antivirali za SARS-CoV-2 in druge respiratorne viruse: remdesivir, molnupiravir, kombinacija nirmatrelvir/ritonavir (Paxlovid) ter različna monoklonska protitelesa (uporaba je odvisna od različice virusa in odobritve).
Monoklonska protitelesa: dirigirana proti specifičnim virusnim proteinom; pogosto uporabljena za preprečevanje ali zdravljenje hudih okužb pri posameznikih z večjim tveganjem.
Protivirusna zdravila s širokim spektrom: redkejša; ciljajo funkcije, ki so skupne več skupinam virusov.

Uporaba in primeri

Protivirusna zdravila se uporabljajo v različnih situacijah:

zdravljenje akutnih okužb (npr. oseltamivir pri gripi, aciklovir pri izbruhu herpesa);
kronično zdravljenje (npr. zdravila za HIV, hepatitis B, zdravljenje hepatitisa C z direktnimi protivirusnimi zdravili);
profilaksa ali poizkušena zaščita po izpostavitvi (npr. oseltamivir po bližnjem stiku z bolnikom z gripo, zidovudin ali antiretrovirusna profilaksa po izpostavitvi virusu HIV);
zdravljenje hospitaliziranih pacientov (intravenozni preparati, monoklonska protitelesa) pri hudih okužbah.

Primeri pogosto uporabljenih zdravil: aciklovir (herpes), oseltamivir (gripa), remdesivir in nirmatrelvir/ritonavir (pri nekaterih oblikah COVID-19), sofosbuvir (hepatitis C) ter številne kombinacije zdravil pri HIV. Izbor zdravila je odvisen od vrste virusa, stadija bolezni, resnosti in morebitnih sočasnih bolezni.

Neželeni učinki in odpornost

Neželeni učinki so odvisni od zdravila in lahko vključujejo prebavne motnje, glavobol, motnje ledvične ali jetrne funkcije, hematološke spremembe (npr. zmanjšana kostna prekrvavitev pri nekaterih zdravilih) in alergijske reakcije.
Nekatera zdravila (npr. intravenozni aciklovir) lahko povzročijo kristalno nefropatijo, če ni ustrezne hidracije; druga (npr. valganciklovir) lahko povzročijo supresijo kostnega mozga.
Odpornost: virusi lahko pridobijo mutacije, ki zmanjšajo učinkovitost zdravila. Zato se v praksi pogosto uporablja kombinirana terapija (npr. pri HIV), spremljanje odpornosti in prilagajanje terapije.

Varna uporaba in interakcije

Protivirusna zdravila lahko medsebojno in z drugimi zdravili reagirajo. Nekatera (npr. ritonavir) sprožijo močne interakcije z encimi jeter (CYP450), kar zahteva prilagoditev odmerkov drugih zdravil. Pomembno je upoštevati navodila zdravnika, poročati o vseh drugih zdravilih, prehranskih dopolnilih in alergijah ter slediti navodilom glede odmerjanja in trajanja zdravljenja.

Razlikovanje od drugih ukrepov

Protivirusna zdravila niso enaka antibiotikom; antibiotiki delujejo proti bakterijam in niso učinkoviti proti virusom.
Cepljenje (vakcinacija) je preventiva, ki spodbuja imunski sistem k zaščiti pred okužbo, medtem ko protivirusna zdravila običajno zdravijo ali zmanjšujejo težo že postale okužbe.
Virucidi so kemične ali fizikalne snovi/metode (npr. razkužila, visoka temperatura, UV), ki deaktivirajo ali uničijo virusne delce zunaj ali na površinah; to niso terapevtska zdravila za uporabo v telesu.

Naravna protivirusna sredstva in preventiva

Nekatere rastline in naravne snovi imajo protivirusne lastnosti v laboratorijskih preizkusih. Kot je omenjeno zgoraj, naravna protivirusna sredstva najdemo v rastlinah, kot sta evkaliptus in avstralski čajevec, vendar njihova učinkovitost in varnost za zdravljenje ljudi pogosto nista enakovredno potrjeni kot pri odobrenih zdravilih. Za preprečevanje virusnih okužb so poleg cepljenja pomembni tudi higiena, pranje rok, izogibanje bliskim stikom med epidemijami in upoštevanje zdravstvenih priporočil.

Za natančna priporočila glede uporabe, odmerjanja in tveganj se vedno posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je virus?

O: Virus je mikroskopski organizem, ki lahko okuži žive celice in povzroči bolezen.

V: Kako virusi izražajo parazitizem?

O: Virusi izražajo parazitizem tako, da jemljejo hrano gostiteljski celici in uporabljajo njene presnovne mehanizme za sintezo novih virusnih delcev.

V: Ali je možna virusna kemoterapija?

O: Sprva je veljalo, da virusna kemoterapija ni mogoča, saj bi zahtevala posege v celični metabolizem gostitelja. Vendar je napredek medicinske tehnologije omogočil, da je zdravljenje mogoče usmeriti na specifične viruse.

V: Kakšni so nekateri učinki virusov na njihove gostitelje?

O: Virusi lahko povzročijo številne simptome, odvisno od vrste virusa in imunskega sistema posameznika. Pogosti učinki so vročina, utrujenost, bolečine v mišicah, glavoboli, slabost, bruhanje in driska. V hujših primerih lahko povzročijo tudi odpoved organov ali smrt.

V: Kako se virus razmnožuje?

O: Virus se razmnožuje tako, da prevzame presnovne mehanizme gostiteljske celice in proizvaja več svojih kopij. Ta proces običajno povzroči poškodbo ali uničenje okužene celice, ko je proizvedenih dovolj kopij.

V: Ali so vsi virusi škodljivi?

O: Vsi virusi niso škodljivi; nekateri dejansko opravljajo koristne funkcije, na primer pomagajo rastlinam pri obrambi pred škodljivci ali pomagajo bakterijam pri razgradnji virov hrane v energetsko bogate molekule, ki jih lahko uporabijo drugi organizmi.