V matematiki je injekcijska funkcija f : A → B taka funkcija, da nima dveh različnih elementov domene, ki bi imela isto vrednost v kodomini. Ekvivalentni načini zapisa definicije so:
- Za vsak par a1, a2 ∈ A velja: če f(a1) = f(a2), potem a1 = a2.
- Za vsak element b v kodni domeni B obstaja največ en element a v domeni A, tako da je f(a) = b.
Razlaga in pomen
Injektivnost pomeni, da funkcija razlikuje vse različne vhodne vrednosti: če sta dva vnosa različna, imata tudi različni izhodi. Injektivna funkcija je zato "ena na ena" z vidika preimage—vsaki vrednosti v sliki funkcije pripada natanko en ali pa noben element iz domene.
Zgodovina izraza
Izraz injekcija ter povezana izraza surjekcija in bijekcija je uvedel Nicholas Bourbaki. V tridesetih letih 20. stoletja je skupaj s skupino drugih matematikov objavil vrsto knjig o sodobni napredni matematiki.
Opombe glede terminologije
Injektivno funkcijo pogosto imenujemo funkcija 1-1. Vendar je izraz korespondenca 1-1 običajno uporabljen za bijekcijo (torej funkcijo, ki je istočasno injekcija in surjekcija). Zaradi tega pride do zmede — bodite pozorni na celoten kontekst, ko naletite na izraz "1-1".
Lastnosti injektivnih funkcij
- Leva-inverznost: Funkcija f je injektivna natanko tedaj, ko obstaja funkcija g: B → A takšna, da je g ∘ f = idA (to pomeni g(f(a)) = a za vse a ∈ A). Takšno g se imenuje leva inverzna funkcija.
- Sestavljanje: Če sta f: A → B in g: B → C injektivni, potem je tudi g ∘ f injektivna. Nasprotno, če je g ∘ f injektivna, potem je f injektivna (torej injektivnost kompozita implicira injektivnost prvega člena).
- Restrikcija: Omejitev injektivne funkcije na katerikoli podmnožici domene je še vedno injektivna.
- Kardinalnost: Če obstaja injekcija iz množice A v množico B, zapišemo |A| ≤ |B|. V kombinaciji s kontravarjantno injekcijo (injekcija B → A) vodi Cantor–Schroeder–Bernsteinov izrek do obstoja bijekcije med A in B.
- Horizontalni test (za realne funkcije): Če graf funkcije y = f(x) v ravnini sekajo vodoravne črte največ enkrat, je funkcija injektivna. To je uporaben vizualni test za funkcije R → R.
Kako preveriti injektivnost
- Uporabite definicijo: pokažite, da iz f(x1) = f(x2) sledi x1 = x2.
- Pri realnih zveznih funkcijah je koristen horizontalni test.
- Za elementarne analitične funkcije uporabite monotoničnost: strogo naraščajoča ali strogo padajoča funkcija na intervalu je injektivna.
- Pri preslikavah med končnimi množicami preverite, ali so slike vseh različnih elementov različne (ali primerjajte število elementov).
Primeri
- Injektivno: f: R → R, f(x) = 2x. Če 2x1 = 2x2, sledi x1 = x2.
- Ne-injektivno: f: R → R, f(x) = x^2. Imata x = 1 in x = −1 isti obraz: f(1) = f(−1) = 1. Če omejimo domeno na [0, ∞), postane injektivna.
- Injektivno (na celih številih): f: Z → Z, f(n) = n + 1. Vsako celo število ima natanko en preimage.
- Ne-injektivno (modularna preslikava): f: Z → Z_n, f(k) = k mod n ni injektivna, ker mnogi različni k dajo isto ostanek.
- Primer med končnimi množicami: f: {1,2,3} → {a,b,c,d} z f(1)=a, f(2)=b, f(3)=c je injektivna (vendar ne surjektivna).
Kratek dokaz: injektivnost ⇒ obstoj leve inverzne
Naj bo f: A → B injektivna. Za vsak b ∈ B definiramo g(b) ∈ A tako:
- če obstaja a s f(a) = b, potem iz injektivnosti vemo, da je ta a enoličen — izberemo ga in postavimo g(b) = a;
- če takšnega a ni (tj. b ni v sliki f), izberemo poljuben fiksni element a0 ∈ A in postavimo g(b) = a0.
Po konstrukciji velja za vse a ∈ A, g(f(a)) = a, torej g ∘ f = idA.
Povezava z drugimi tipom preslikav
Injekcija je ena od treh osnovnih vrst preslikav, skupaj z surjekcijo (na) in bijekcijo (ena-na-ena in na). Bijekcija je hkrati injektivna in surjektivna ter ima povsem obrnljivo funkcijo (obratno preslikavo) definirano na celotni kodomini.
Če želite, lahko članek razširim z dodatnimi primeri, slikami grafa funkcij ali z nalogami za vajo (s ključem odgovorov).





