Irska parlamentarna stranka (znana tudi kot Home Rule League) je bila v 19. stoletju glavna politična sila, ki je zahtevala samoupravo za Irsko. Nastala je kot gibanje irskega parlamentarnega nacionalizma in si je prizadevala za prenos notranjepolitičnih pristojnosti z Združenega kraljestva na irske institucije. Njeni začetki segajo v delo Isaca Butta, ki je bil pobudnik in eden izmed ustanoviteljev gibanja; kasneje je gibanje preraslo v formalno stranko, katere najbolj znan vodja je postal Charles Stewart Parnell. Stranka je veljala za nacionalistična in za politično stranko z glavnim ciljem uveljavitve irske zakonodajne samostojnosti.

Zgodovina in razvoj

Organizacijsko se je gibanje začelo z različnimi združbami (npr. Home Government Association okoli leta 1870) in je leta 1873 prešlo v bolj stalno obliko kot Home Rule League. V prvih letih je stranka delovala predvsem prelarsko — njen cilj je bila zakonodajna reforma, ki bi Irskem dodelila avtonomijo pri notranjih zadevah, medtem ko bi ostala v osebni uniji pod britansko krono in bi ohranila skupne zunanjepolitične in vojaške povezave z Združenim kraljestvom. To pomeni, da cilj ni bil popoln odcep, temveč devolucija — irski parlament za domače zadeve ob zadržanju skupnih državnih okvirjev.

V zadnjih desetletjih 19. stoletja je gibanje prešlo v strogo organizirano parlamentarno stranko: z uvedbo discipline in taktik, kot je parlamentarno upočasnjevanje (obstructionism), ter z vzpostavitvijo učinkovitega volilnega organa. Pod vodstvom Parnella se je podpora povečala, stranka pa je pridobila pomemben delež irskih sedežev v britanskem parlamentu in je pogosto igrala ključno vlogo pri odločanju v Westminsterju.

Voditelji in pomembne osebnosti

  • Isaac Butt – začetnik gibanja in ustanovitelj, ki je polagal temelje z idejo parlamentarne domovinske pravice.
  • Charles Stewart Parnell – najbolj znan vodja, ki je konsolidiral stranko, izboljšal disciplino in organizacijo ter jo preoblikoval v močnejšo parlamentarnopravno silo.
  • Drugi pomembni člani in sodelavci so bili organizatorji in parlamentarci, ki so gibanje povezovali z zemljiškimi vprašanji in širšim nacionalnim gibanjem za pravice kmetov in etnično-politično avtonomijo.

Zakonodajni poskusi in posledice

V drugi polovici 19. in zgodnjem 20. stoletju so bili predloženi večkratni zakonodajni predlogi o domovinski pravici:

  • 1886: prvi predlog britanskega premierja Williama Gladstona (First Home Rule Bill) — britanskega premiera — ni bil sprejet v parlamentu.
  • 1893: drugi predlog je prešel spodnji dom, vendar ga je zavrgel zgornji dom (House of Lords).
  • 1912–1914: tretji predlog je bil sprejet v spodnjem domu, a je bila njegova uveljavitev zamaknjena in na koncu začasno ustavljena zaradi izbruha prve svetovne vojne.
  • 1920: zakon Government of Ireland Act je razdelil otok na dve upravni enoti (južni del, pozneje večinoma samostojna država, in severni del z domovinsko pravico) — ta rešitev je deloma uvajala dolgoročno delitev otoka.

Nadaljnji dogodki so pripeljali do irskega upora in vojne za neodvisnost (1919–1921), ki so končno vodili do podpisanja Anglo-irskega sporazuma in vzpostavitve neodvisne Irskih svobodne države. V šestih okrožjih Ulsterja, ki so ostala v Združenem kraljestvu, je bila ustvarjena Severna Irska z lastnim samoupravljanjem.

Metode, pomen in zapuščina

Stranka je delovala pretežno parlamentarnopravno — z izvoljenimi predstavniki v britanskem parlamentu je pritiskala za zakonodajne spremembe. Uporabljala je tudi povezave s širšim gibanjem (npr. vrtnarski in zemljiški protesti) ter lokalno politično organizacijo za mobilizacijo volivcev. Njena zapuščina je dvojna: po eni strani je pripomogla k uveljavitvi ideje o irski samoupravi kot legitimnem političnem cilju; po drugi strani je proces domovinske pravice razkril razlike med irskimi regijami (zlasti med Ulsterjem in preostalim delom otoka) in prispeval k dolgotrajnim političnim razmeram, katerih posledice so vidne še v 20. stoletju.

Povzetek: Irska parlamentarna stranka (Home Rule League) je bila osrednje gibanje za irsko samoupravo v pozni viktorijanski dobi. Ni želela enostranskega odcepa, ampak devolucijo oblasti v irske roke, in je z vztrajnim parlamentarizmom ter množično podporo oblikovala pot, ki je na koncu privedla do ustanovitve Irskega državnega reda in delne delitve otoka.