Obrambni most

Zgodovina

Najstarejši obstoječi obokani most je morda mikenski most Arkadiko v Grčiji. Zgrajen je bil okoli leta 1300 pred našim štetjem. Kamniti obokani most se še vedno uporablja. Dobro ohranjen helenistični most Eleutherna ima trikotni korbelski lok. Most na Rodosu iz 4. stoletja pr. n. št. sloni na zgodnjem vuzoarnem loku.

Tako Etruščani kot stari Grki so poznali loke. Vendar so bili Rimljani prvi, ki so uporabljali loke za gradnjo mostov.

Rimski obokani mostovi so bili običajno polkrožni. Številni so bili tudi segmentni obokani mostovi (na primer most Alconétar), kar pomeni, da ima ukrivljen lok, ki je manjši od polkroga. Takšen segmentni lokovni most je omogočal, da je pod njim lahko tekla velika količina poplavne vode. To bi preprečilo, da bi most med poplavami odneslo. Tudi sam most bi bil lahko lažji. Na splošno so imeli rimski mostovi klinasto oblikovane primarne loka kamne (imenovane voussoirs) enake velikosti in oblike. Rimljani so gradili akvadukte z enim razponom in dolge akvadukte z več loki. Njihovi mostovi so imeli poplavne odprtine v stebrih.

V srednjeveški Evropi so graditelji mostov izboljšali rimske konstrukcije z uporabo ožjih stebrov. Na mostovih so uporabljali tanjše loke in nižja razmerja med razponom in višino mostu. Uvedeni so bili tudi gotski koničasti loki, ki so zmanjšali bočni pritisk. Zlasti v 14. stoletju je gradnja mostov dosegla nove razsežnosti. Razponi do 40 metrov (130 čevljev) so bili prej pri zidanih lokih neznani.

V 19. stoletju se je jeklo pocenilo in omogočilo še daljše mostove. Vezani lokovni mostovi so postali običajni, saj niso potrebovali tako velikih in dragih temeljev. V poznem 20. stoletju so bili nekateri zgrajeni v dolžini več kot 500 metrov.

Enostavni kompresijski mostovi

Prednosti preprostih materialov

Kamen, opeka in drugi podobni materiali so močni pri stiskanju. So precej močni v strižnem razmerju. Vendar pa ne vzdržijo velike sile pri raztezanju. Zato so zidani obokani mostovi zasnovani tako, da so stalno pod pritiskom. Vsak lok je zgrajen nad začasnim okvirjem iz lažnih konstrukcij, imenovanim centriranje. Pri prvih mostovih s kompresijskim lokom je nosilni kamen na sredini mostu prenašal težo preostalega dela mostu. Večja kot je bila teža na mostu, močnejša je bila njegova konstrukcija. Pri zidanih obokanih mostovih se nad lokom uporablja polnilo (običajno zgoščeno ruševje), da bi se povečala mrtva teža mostu. S tem se prepreči tudi nastanek napetosti v obroču loka, ko se obremenitve premikajo po mostu. Uporabljal se je tudi nearmiran beton. Pri uporabi zidovja (klesanega kamna) so koti čelnih površin odrezani tako, da so strižne sile čim manjše. Pri naključnem zidanju (nerazrezani in nepripravljeni kamni) so ti zlepljeni skupaj. Preden se odstranijo lažni elementi, se malta strdi.

Zaporedje gradnje

• Če so loki postavljeni v strugi vodotoka (na pomolih ali bregovih), se voda preusmeri. Tako se lahko gramoz najprej izkoplje in nadomesti z dobro podlago (iz močnega materiala). Na njih se postavijo ali dvignejo temeljni stebri do višine predvidene osnove lokov. To je točka, znana kot vzmetenje.
• Običajno se iz lesa zgradi fasadni okvir (v britanski angleščini: arch frame). Vsak lok večobločnega mostu ustvarja pritisk na sosednje loke. Zato je treba vse loke mostu dvigniti hkrati ali pa uporabiti zelo široke stebre. Tlaki končnih lokov se v zemljo prenesejo z znatnimi (navpičnimi) podstavki na stenah kanjona.
• Več lokov je (ali en sam lok) zgrajenih nad centriranjem. Ko je zgrajen vsak osnovni lok, se Loki se stabilizirajo (ali pa se lok stabilizira) z zidom. Ti so lahko položeni v vodoravnih tekočih slojih (plasteh). Lahko tvorijo dve zunanji steni, znani kot spandreli, ki sta nato zapolnjeni z ustreznim sipkim materialom in drobirjem.
• Cesta je asfaltirana, parapetni zidovi pa usmerjajo promet do mostu.

Potek del na rimskem mostu v Limiri: takoj po dokončanju spodnjega rebra loka je bilo lažno delo prestavljeno na drugo odprtino

Galerija