Laetoli je paleontološko najdišče v Tanzaniji, znano predvsem po ohranjenih odtisih homininov v vulkanskem pepelu. Najdišče leži približno 45 km južno od soteske Olduvai. Leta 1978 sta ga izkopala arheologa Louis in Mary Leakey, odkritje pa je pritegnilo veliko pozornosti kot zelo prepričljiv dokaz zgodnjega dvopedalizma.
Geologija in datiranje
Odtisi so vdelani v zgostek vulkanskega pepela (tuf), ki se je kmalu po odtiskanju utrdil in zaščitil sledi pred erozijo. Datiranje plasti, ki vsebuje odtise, temelji predvsem na radiometričnih metodah (npr. kalij-argon), kar je dalo starost okoli 3,6 milijona let. Zaradi takšne starosti so to dolgo veljali za najstarejši neposredni dokaz homininove hoje na dveh nogah; kasnejša odkritja, kot so fosili Ardipithecus ramidus, so pokazala, da so se znaki bipedalizma morda pojavili še prej v evoluciji.
Opis odtisov in interpretacija
Odtisi iz Laetolija prikazujejo tipične značilnosti dvonožne hoje: jasno viden petni odtis, sleduječa razporeditev prstov brez opaznega nasprotiščnega (opponibilnega) palca in sled, ki nakazuje adduciran (priprt) palec stopala. Analize so upoštevale dolžino in širino koraka, dolžino stopinje, kot pristanka stopala ter vzorec hoje. Rezultati so pokazali, da je bila hoja homininov iz Laetolija bolj podobna človeški kot opičji, z vzorcem koraka in porazdelitvijo teže, ki ustreza učinkovitějši dvonožni hoji.
Večina raziskovalcev meni, da so odtise naredili trije posamezniki, ki so verjetno pripadali vrsti Australopithecus afarensis. Ta povezava temelji na primerjavah z rekonstrukcijami skeletov, vključno z ohranjenimi okostji iz istega časovnega obdobja (npr. najdbe iz območja Hadar) ter na morfoloških značilnostih stopal in hoje. Vendar ostaja nekaj razprav glede natančne taksonomske pripadnosti in števila ter spola osebkov.
Pomen za razumevanje človeške evolucije
Odtisi iz Laetolija so pomembni, ker kažejo, da se je bipedalizem pri homininih razvil pred velikim povečanjem volumna možganov. A. afarensis je bil vsaj obvezno dvonožen in je imel možgane primerljive velikosti sodobnim šimpanzom in gorilam. To pomeni, da so se različne telesne lastnosti razvijale z različnimi hitrostmi — fenomen, ki ga opisujemo kot mozaično evolucijo. Bipedalizem je verjetno prednostno prilagodil življenju v bolj odprtih habitatih, kot so gozdovi in savane, čeprav natančen življenjski prostor ostaja predmet razprav.
Razprave in odprta vprašanja
Ključna vprašanja vključujejo natančno identiteto avtorjev odtisov (ali so to res trije odrasli, ali tudi mlajši osebki), stopnjo spolnega dimorfizma v vrstah in kako preprosto lahko rezultate primerjamo s kasnejšimi rodu Homo. Nekateri znanstveniki poudarjajo, da imajo rekonstruirane hoje določene razlike v primerjavi s sodobnimi ljudmi (npr. stopalna loka ali meritev težišča), kar kaže na prilagojeno, a ne povsem identično dvonožnost.
Druge najdbe in varstvo najdišča
Poleg odtisov so v Laetoliju odkriti tudi drugi fosilni ostanki živali ter različni arheološki in geološki materiali v plasteh različnih starosti. V nekaterih delih območja so bile najdene tudi kamninske tehnologije iz mlajših plasti, vključno z artefakti, ki so jih v literaturi včasih povezujo s postopki priprave orodij (npr. ročne sekire), a je pomembno ločevati časovne plasti — najdene artefakte ne gre neposredno povezovati z odtisi iz plasti, starih 3,6 milijona let.
Zaščita odtisov je bila pomemben izziv: po odkopu so bili nekateri originalni odtisi za varstvo ponovno pokopani, izdelane pa so bile natančne kopije (odlitki), ki so na ogled v muzejih. Laetoli ostaja ključno mesto za razumevanje zgodnjih faz človeškega gibanja in evolucije.
