Zakonodaja dežele
Besedna zveza zakon dežele (latinsko lex terrae) je pravni izraz. Pomeni vse zakone, ki veljajo v državi ali regiji. Izraz je bil prvič uporabljen v Veliki listini svobode (Magna Carta). Uporabljen je bil za zakone kraljestva. To se je razlikovalo od rimskega prava ali civilnega prava. V Združenih državah Amerike je v ustavi zapisano, da je to "najvišji zakon države". To je enako kot pravičen sodni postopek, kot je utemeljen v ustavi.
Zgodovina
Čeprav je bil izraz prvič uporabljen v Veliki listini svobode (Magna Carta), je dejansko postal zakon dežele šele v času vladavine Edvarda I. Postal je tesno povezan z drugo besedno zvezo, ki je pomagala opredeliti pravo dežele, tj. z besedno zvezo "pošten postopek". V času vladavine Edvarda II. je zakon o svobodi podanikov iz leta 1354 določal:
| " | Nihče, ne glede na premoženje ali stanje, ne sme biti izgnan iz zemlje ali najema, ne sme biti prijet, zaprt, razdedinjen ali usmrčen, ne da bi bil priveden pred sodišče po pravici. | " |
V Angliji sta še naprej veljala zakon o deželi in zakon o svobodi podanikov (Liberty of Subjects act). Oba sta se uporabljala v kolonialnih listinah in običajnem pravu. Po razglasitvi neodvisnosti ameriških kolonij od Anglije leta 1776 sta postala del zakonodaje ZDA.
