Les nuits d'été (Poletne noči), op. 7 — cikel pesmi Hectorja Berlioza

Les nuits d'été (Poletne noči), op. 7, je cikel pesmi francoskega skladatelja Hectorja Berlioza. Gre za priredbo šestih pesmi Théophila Gautiera. Berlioz je pesmi dokončal leta 1841. Sprva so bile namenjene le pevcu ob klavirski spremljavi. Pevec je bil lahko baritonist, kontrabasist ali mezzosopranist. Kasneje je Berlioz delo spremenil, glas je postal sopranski, spremljavo pa je priredil za orkester. Prva pesem, ki je bila orkestrirana, je bila L'Absence. To različico je napisal za pevko Marie Recio, ki je z njim odšla na koncertno turnejo po Nemčiji. Vseh šest pesmi je bilo v orkestrski različici objavljenih v 1856. Tako se delo danes skoraj vedno izvaja. Naslovi pesmi so:

• Villanelle — Vilanela: lahkotna in igriva pesem, pogosto odpira ciklus z vitko, spremljajočo orkestracijo, ki spominja na podeželsko pesem.
• Le spectre de la rose — Duh vrtnice: sanjska in nežna skladba, polna sugestivnih orkestralnih barv in občutka nostalgične lepote.
• Sur les lagunes — Na lagunah: melanholična, nočna pesem z valovito, skoraj orkestralno podobno spremljavo, ki ustvarja vtis vodne pokrajine in hrepenenja.
• L'Absence — Odsotnost: elegična in hrepenenja polna pesem, prva orkestrirana iz cikla; izrazito lirična, pogosto povezana z intimnim čustvenim izrazom.
• Au cimetière — Na pokopališču: temnejša, dramatična pesem z občasnimi orkestralnimi učinki, ki poudarjajo temačnost in spomin na minljivost.
• L'île inconnue — Neznani otok: bolj optimistična in živahna zaključna pesem z občutkom odkrivanja, ki ciklus zaključi z upanjem in radovednostjo.

O ozadju in glasbenih značilnostih

Cikel je nastal na besedila pesmi Théophila Gautiera, katerih teme so najbolj pogosto noč, ljubezen, izguba in sanje. Berlioz v teh skladbah združuje intimni, pesniški izraz z mojstrsko orkestracijo: tudi pri prvoosebnih, majhnih oblikah ohranja občutek barvnosti in dramatičnosti, značilen za njegovo opuso. Pesmi so pogosto skozikomponirane (ni strogo stanzačne ponovitve) in dopuščajo pevcem velik čustveni žaromet in pripovedno interpretacijo.

Orkestracija, izvedbe in prejme

Čeprav so pesmi prvotno napisane za glas in klavir, je orkestrska različica postala prevladujoča v koncertnem življenju — Berlioz je postopoma priredil pesmi za orkester in jih leta 1856 izdal kot enotno zbirko. Delo običajno traja približno 25–30 minut, odvisno od izvedbe in tempa. V različnih izvedbah ga izvajajo sopranistke, mezzosopranistke in moški glasovi; sodobna praksa dopušča fleksibilnost glede izbire zasedbe.

Pomen in vpliv

Les nuits d'été velja za enega najlepših ciklov solističnih pesmi v francoski literaturi 19. stoletja in je pomemben most med lirično francosko pesmijo in razvito orkestralno barvitostjo Romantike. Zaradi občutljivega obvladovanja orkestralnih barv in intimne vokalne linije je ciklus pogost v koncertnih programih in na ploščah — prejemal je številne cenjene posnetke in ostaja priljubljen repertoar tako pri pevcih kot pri dirigentih.

Nasvet za poslušalce

Pri poslušanju bodite pozorni na kontrast med intimnostjo vokala in bogastvom orkestralnih tekstur: Berlioz pogosto uporablja majhne motive v orkestru, da poudari notranje čustvene premike pevca. Besedila Gautierja so slikovita in simbolistična — poznavanje pomena posameznih pesmi poveča doživljanje cikla.

Vprašanja in odgovori

V: Kdo je napisal knjigo Les nuits d'été?

V: Kaj je Les nuits d'été?

V: Kdo je napisal pesmi, ki so priredba pesmi Les nuits d'été?

V: Kdaj je Berlioz dokončal skladbo Les nuits d'été?

V: Katere vrste glasov lahko pojejo pesmi v Les nuits d'été?

V: Kdaj je bilo vseh šest pesmi iz zbirke Les nuits d'été objavljenih v orkestralni različici?

V: Katera pesem je bila prva orkestrirana v Les nuits d'été?

Išči po črki