Londonski filharmonični orkester (London Philharmonic Orchestra): zgodovina
Odkrijte zgodovino Londonskega filharmoničnega orkestra (LPO): ustanovitev 1932, Beecham, ikonični koncerti, vojna preizkušnje in razvoj do danes.
Londonski filharmonični orkester (LPO) je eden vodilnih simfoničnih orkestrov v Združenem kraljestvu in ima sedež v Kraljevi festivalski dvorani v Londonu. Orkester je znan po širokem repertoarju — od klasične simfonične literature do sodobnih del in opernih projektov — ter po bogati zgodovini nastopov, gostovanj in studijskih posnetkov.
Ustanovitev in zgodnja leta
Orkester je leta 1932 ustanovil sir Thomas Beecham, prvi koncert pa je imel 7. oktobra 1932 v Queen's Hallu v Londonu. Takratni dirigent je bil Malcolm Sargent. Že v letu 1932 je orkester pritegnil mlade virtuoze; med prvimi koncerti je nastopil šestnajstletni Yehudi Menuhin je, ki je novembra 1932 odigral koncertni program, vključno z Elgarjevim violinskim koncertom, katerega izvedbo je vodil sam skladatelj.
Trideseta leta in vloga pri opernih predstavah
V tridesetih letih, ko je Beecham vodil tudi Kraljevo operno hišo, je LPO sodeloval pri opernih produkcijah in s tem pridobil izkušnje na opernem terenu. Beecham je z orkestrom tudi posnel številne plošče in gramofonske zapise, s čimer je orkester utrdil svoj ugled v studijskih produkcijah.
Druga svetovna vojna in samoupravno upravljanje
Leta 1939 so glavni sponzorji prenehali financirati orkester, zato je LPO postal samoupravno telo. To je pomenilo, da so glasbeniki sami sodelovali pri odločanju o financah, sestavi orkestra, repertuarju in drugih zadevah — podobno kot pri Londonskem simfoničnem orkestru. Med drugo svetovno vojno je orkester igral po različnih krajih po državi in izvedel številne koncerte na mestih, kamor bi sicer dostop do žive glasbe bil otežen, s čimer je prispeval k državljanskemu moralu.
Ob bombardiranju je bil Queen's Hall maja 1941 uničen, pri čemer je bilo izgubljenih ali poškodovanih veliko instrumentov. Kljub temu so javne in zasebne donacije omogočile nakup novih instrumentov in nadaljevanje dela orkestra.
Po vojni in nadaljnji razvoj
Po vojni se je sir Thomas Beecham na osemnajst mesecev vrnil k LPO, a je nato odšel in ustanovil nov orkester, Kraljevo filharmonijo. LPO je po tem obdobju nadaljeval delo z vrsto gostujočih dirigentov, dokler ni bil imenovan Eduard van Beinum. Ko je van Beinum zbolel, je vodenje prevzel sir Adrian Boult, ki je ostal na čelu do leta 1956 in je kasneje (leta 1965) postal častni predsednik orkestra.
V poznih petdesetih letih je orkester doživel finančne težave in je moral prekiniti redne plače; glasbeniki so bili plačani po principu »plačilo za izvedbo«. Leta 1958 je LPO za glavnega dirigenta imenoval Williama Steinberga, ki je orkestru pomagal dvigniti umetniške standarde in stabilizirati zasedbo.
Rezidenčnost, poznejši dirigenti in posnetki
Leta 1964 je LPO postal poletni rezidenčni orkester Glyndebourne Festival Opera, kar ostaja ena od pomembnih trajnih povezav orkestra z operno produkcijo. Leta 1967 je bil za glavnega dirigenta imenovan Bernard Haitink, ki je z orkestrom sodeloval dvanajst let; njegovemu obdobju je sledil sir Georg Solti.
Orkester je skozi desetletja posnel številne plošče in zvočne zapise za radijske in filmske produkcije, sodeloval pa je tudi z mnogimi znamenitimi dirigenti in solisti, s čimer je utrdil svoj mednarodni renome.
Vodstvo in vloga danes
Glavni dirigent je zdaj Vladimir Jurowski. Pod umetniškim vodstvom glavnih dirigentov je LPO razširil svoj koncertni in snemalni repertoar, poglobil sodelovanje z opernimi hišami ter ohranjal pomembno vlogo v kulturnem življenju Londona in širše. Orkester redno nastopa v Kraljevi festivalski dvorani, izvaja gostovanja doma in v tujini ter sodeluje pri izobraževalnih in skupnostnih projektih.
Pomembni dirigenti (izbor)
- sir Thomas Beecham (ustanovitelj)
- Malcolm Sargent (prvi nastopi)
- Eduard van Beinum (glavni dirigent po vojni)
- sir Adrian Boult (glavni dirigent in kasneje predsednik)
- William Steinberg (1958–)
- Bernard Haitink
- sir Georg Solti
- Vladimir Jurowski (trenutni glavni dirigent)
LPO še naprej igra pomembno vlogo v britanskem glasbenem prostoru: poleg rednih koncertov v Londonu orkester sodeluje s sodobnimi skladatelji, izvaja izobraževalne programe in ohranja tradicijo odlične orkestralne igre ter bogato zapuščino snemanj in turnej.
Glavni vodniki
- Sir Thomas Beecham (1932-1939)
- Eduard van Beinum (1947-1950)
- Sir Adrian Boult (1950-1957)
- William Steinberg (1958-1960)
- Sir John Pritchard (1962-1966)
- Bernard Haitink (1967-1979)
- Sir Georg Solti (1979-1983)
- Klaus Tennstedt (1983-1990)
- Franz Welser-Möst (1990-1996)
- Kurt Masur (2000-2007)
- Vladimir Jurowski (od leta 2007)
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je Londonski filharmonični orkester?
O: Londonski filharmonični orkester (LPO) je eden glavnih orkestrov Združenega kraljestva s sedežem v Kraljevi festivalski dvorani v Londonu.
V: Kdaj je bil ustanovljen?
O: Orkester je leta 1932 ustanovil sir Thomas Beecham, svoj prvi koncert pa je imel 7. oktobra 1932 v Kraljevi dvorani v Londonu.
V: Kdo je dirigiral na prvih koncertih?
O: Na enem od prvih koncertov orkestra novembra 1932 je bil pomočnik dirigenta Malcolm Sargent, Elgar pa je sam dirigiral violinski koncert, ki ga je izvedel šestnajstletni Yehudi Menuhin.
V: Kako je orkester postal samoupraven?
O: Leta 1939 so sponzorji prenehali dajati denar orkestru, zato je postal samoupravno telo, kar pomeni, da so se igralci sami organizirali, odločali o plačah, članih in glasbi, ki jo bodo igrali.
V: Kaj se je zgodilo med drugo svetovno vojno?
O: Med drugo svetovno vojno so igrali glasbo za ljudi, ki je sicer ne bi slišali. Veliko instrumentov je bilo uničenih, ko so bombardirali Queen's Hall, vendar so ljudje darovali denar za nove.
V: Kdo se je vrnil po drugi svetovni vojni?
O: Po drugi svetovni vojni se je Beecham za osemnajst mesecev vrnil v LPO, nato pa odšel in ustanovil nov orkester Royal Philharmonic.
V: Katere druge vloge je od takrat prevzel LPO? O: Od takrat je imel LPO več gostujočih dirigentov, dokler ni bil imenovan Eduard van Beinum, ki mu je sledil sir Adrian Boult, ki je ostal do leta 1956 in leta 1965 postal predsednik. Leta 1964 je postal tudi stalni orkester Glyndebourne Festival Opera, kar nadaljuje še danes z Vladimirjem Jurowskim kot glavnim dirigentom od leta 1967.
Iskati