Lucifer (Satan): pomen, etimologija in omembe v Svetem pismu

Lucifer je v zahodni tradiciji pogosto imenovan drugo ime za Satana. Ta navezava izhaja predvsem iz posebne razlage odloma iz knjige Izaija v Svetem pismu, kjer je hebrejska beseda הילל (Hêlēl) in njena grška/latinska prevoda razumljena kot »jutranja zvezda« ali »prinašalec svetlobe«. Lucifer je latinsko ime; sestavljeno je iz dveh delov, lux/lucis (svetloba) in ferre (prinašati). V latinski vulgati najdemo to besedo dvakrat: enkrat kot prevod grške besede "Φωσφόρος" (Phosphoros) v 2 Pt 1,19 in enkrat v Izaiju 14,12 kot prevod hebrejske besede "הילל". (Hêlēl).

Etymologija in starodavna raba

V latinščini je beseda lucifer prvotno splošni izraz za »tisto, kar prinaša svetlobo«, torej za jutranjo zvezdo (planet Venera) ali za osebo/božanstvo, povezano z zoro in zlatimi žarki jutra. V klasični rimski literaturi se izraz uporablja v nevtralnem ali celo pozitivnem pomenu (npr. v poeziji kot simbol zore ali novega dne).

Omenitve v Svetem pismu in prevodi

• Hebrejski izrek v Izaiju (poglavje 14, verz 12) v hebrejskem izvirniku govori o »הילל בן שחר« (Helel ben Shachar), kar dobesedno pomeni »sijajnik/bleščavnik, sin zore« ali »jutranja zvezda, sin svita«. V kontekstu je del satire ali posmeha nad padcem vladarja (pogosto razumljenega kot kralj Babilona) in ne nujno neposredna omemba nadnaravne bitnosti.
• Grška beseda Φωσφόρος (Phosphoros) pomeni »tisti, ki prinaša svetlobo« in se pojavi v Novi zavezi (npr. 2 Pt 1,19 v grškem besedilu), ter ima enak slovnični pomen kot latinski »lucifer«.
• Vulgatni prevod (sveta latinska različica Biblije, prevod sv. Hieronima) je hebrejski izraz prevedel kot Lucifer, kar je močno vplivalo na kasnejše krščanske interpretacije in tradicijo.

Razlage in zgodovina interpretacij

V zgodnjem krščanstvu so nekateri cerkveni avtorji (npr. nekateri Oče Cerkve) ta tekst iz Izaija brali alegorično in ga povezovali s padcem angelev oziroma Satana. Ta interpretacija se je utrdila v zahodni tradiciji predvsem zaradi Vulgate, kjer je hebrejski izraz dobil lastno ime »Lucifer«. Tako se je neutralen mitološki ali astronomski izraz razvil v osebno ime padlega angela.

Vendar sodobna biblijska kritika in številni učenjaki poudarjajo, da je izvorni kontekst Izaija najverjetneje satiričen pesniški opis človeškega vladarja (kralja Babilona), ki je »padel z neba« kot jutranja zvezda — torej metafora za izgubo moči in ponosa. Tako neposredna identifikacija tega odlomka s Satanom ni edina zgodovinska ali filološko utemeljena razlaga.

Presežki pomena v kulturi in teologiji

S časom je ime Lucifer postalo v literaturi in ikonografiji sinonim za sovražnega ali zlobnega padlega angela (npr. v srednjeveški literaturi, renesančni in moderni umetnosti, pesništvu kot je John Milton). Hkrati se simbolika »jutranje zvezde« pojavlja tudi v drugih biblijskih mestih v drugačnem, pozitivnem smislu — na primer v nekaterih prevodih Razodetja, kjer je Kristus imenovan »jutranja zvezda«, kar kaže na večplastno uporabo istega simbola.

Zaključek

Strnemo lahko tako: Lucifer kot izraz pomeni »prinašalec svetlobe« in se je v latinski tradiciji uporabljal za planet Venero oziroma jutranjo zvezdo. V Svetem pismu je izvorni hebrejski izraz v Izaiju pogosto preveden kot »lucifer« v Vulgati, kar je sčasoma privedlo do povezovanja tega imena s Satana v krščanski tradiciji. Vendar je zgodovinski in literarni kontekst Izaija pogosto vezan na človeškega vladarja in pesniško satirično govorico, zato sodobna biblijska znanost opozarja, da enoznačna identifikacija omenjenega odlomka s padlim angelom ni edina utemeljena razlaga.

Latinsko ime za jutranjo zvezdo

Lucifer je latinsko ime za "jutranjo zvezdo" v prozi in poeziji, kot je razvidno iz del Marka Terencija Varra (116-27 pr. n. št.), Cicerona (106-43 pr. n. št.) in drugih zgodnjih latinskih pisateljev.

Ciceron je zapisal:

Stella Veneris, quae Φωσφόρος Graece, Latine dicitur Lucifer, cum antegreditur solem, cum subsequitur autem Hesperos

Venerina zvezda, v grščini imenovana Φωσφόρος, v latinščini pa Lucifer, kadar je pred soncem, in Hesperos, kadar je za njim.

In Plinij Starejši:

sidus appellatum Veneris ... ante matutinum exoriens Luciferi nomen accipit ... contra ab occasu refulgens nuncupatur Vesper

Zvezda, ki se imenuje Venera ... ko vzhaja zjutraj, ima ime Lucifer ..., ko pa sveti ob sončnem zahodu, se imenuje Vesper.

Besedo Lucifer so uporabljali tudi pesniki. Ovidij v svoji poeziji vsaj enajstkrat omenja Jutranjo zvezdo. Vergilij je zapisal:

Luciferi primo cum sidere frigida rura

carpamus, dum mane novum, dum gramina canent

Pohitimo, ko se prvič pojavi jutranja zvezda,

Na hladne pašnike, ko je dan nov, ko je trava rosna

In Statius:

et iam Mygdoniis elata cubilibus alto

impulerat caelo gelidas Aurora tenebras,

rorantes excussa comas multumque sequenti

sole rubens; illi roseus per nubila seras

aduertit flammas alienumque aethera tardo

Lucifer exit equo, donec pater igneus orbem

impleat atque ipsi radios uetet esse sorori

In zdaj je Aurora, ki se je dvignila s svojega migdonskega ležišča, pognala hladno temo visoko v nebesih, stresla svoje rosne lase, njen obraz pa je rdečil ob preganjanju sonca - od njega je Lucifer odvrnil svoje ognje, ki se zadržujejo v oblakih, in z nejevoljnim konjem zapustil nebo, ki ni več njegovo, dokler plameneči oče ne napolni svoje krogle in prepove celo svoji sestri njene žarke.

Skulptura boginje Lune Selene iz 2. stoletja, ki jo spremljata Hesper in Fosfor: ustrezna latinska imena so Luna, Vesper in Lucifer.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je Lucifer?

V: Zakaj je Lucifer povezan s Satanom?

V: Kaj pomeni ime Lucifer?

V: Kaj pomeni Lucifer v latinščini?

V: Kaj je latinska Vulgata?

V: Koliko omemb Luciferja je v latinski vulgati?

V: Na kaj se Lucifer nanaša v latinski vulgati?

Išči po črki