Meduza (mitologija)
Meduza je lik iz grške mitologije. Njeno zgodbo so pripovedovali stari in sodobni pripovedovalci, pisatelji in umetniki.
Latinski pesnik Ovidij v četrti knjigi svojih Metamorfoz piše, da je Pozejdon v Ateninem templju posilil Meduzo. Boginja je bila ogorčena in Meduzo spremenila v pošast s kačami namesto las.
Meduzo v likovni umetnosti upodabljajo že stoletja. Mit spremljajo številne interpretacije, med njimi tudi interpretacija Sigmunda Freuda. Za staroselce je bila podoba Meduzine glave pripomoček za odvrnitev zla. To podobo so imenovali Gorgoneion. Gorgoneion je bil zelo strašljiv in je spravljal v jok vse otroke, vendar je deloval le proti Meduzi, ne pa tudi proti njenim sestram.
Perzej z glavo Meduze, Benvenuto Cellini (1554)
Mit
Meduza je bila ena od treh sester. Znane so bile kot Gorgone. Meduzini sestri sta bili Stheno in Euryale. Meduza je bila smrtna, njene sestre pa nesmrtne. Vse so bile otroci morskih božanstev Forkisa in njegove sestre Keto. Preden so postale pošasti, so bile vse tri sestre lepe mlade ženske, zlasti Meduza; vendar je bila duhovnica v Ateninem templju in jo je zavezovala zaobljuba celibata.
Vsak človek ali žival, ki jo je pogledal neposredno, se je spremenil v kamen.
Junak Perzej je obglavil Meduzo tako, da je videl njen odsev v svojem izžganem ščitu. Ko je s strašno glavo premagal svoje sovražnike, jo je podaril Ateni, ona pa jo je namestila na svoj ščit.
Meduza je bila ob smrti noseča s Pozejdonom. Iz njene krvi sta se rodila Pegaz, krilati konj, in Krizaor, zlati velikan.
Gorgona na amfori s črno figuro iz Grčije (520-510 pr. n. št.)
Perseus ubija Meduzo, slika za Ovidijeve Metamorfoze, Antonio Tempesta (1630)
Meduza v umetnosti
Meduza je bila tema antičnih slikarjev vaz, mozaičarjev in kiparjev. Pojavila se je na prsnem oklepu Aleksandra Velikega v Aleksandrovem mozaiku v Faunovi hiši v Pompejih v Italiji (okoli leta 200 pred našim štetjem).
Rimska kopija Fidijeve Meduze (levo) je shranjena v Gliptoteki v Münchnu v Nemčiji.
Med renesančnimi upodobitvami sta kip Perzej z Meduzino glavo Benvenuta Cellinija (1554) in oljna slika Meduze Caravaggia (1597).
Med baročnimi upodobitvami so Meduzina glava Petra Paula Rubensa (1618), Berninijev marmorni doprsni kip Meduze (30. leta 16. stoletja) in Perzej, ki v kamen spreminja Fineja in njegove privržence, oljna slika Luce Giordana z začetka 80. let 16. stoletja.
Med romantičnimi in sodobnimi upodobitvami sta tudi Perzej z glavo Meduze Antonia Canove (1801) in Perzej, kip Salvadorja Dalíja. Med umetniki dvajsetega stoletja, ki so se ukvarjali s temo Meduze, so Paul Klee, John Singer Sargent, Pablo Picasso, Pierre et Gilles in Auguste Rodin.
Meduza, rimska kopija grškega izvirnika, ki ga je izdelal Fidias
Perzej v boju s Finejem in njegovimi spremljevalci, Luca Giordano (okoli 1670)
Vprašanja in odgovori
V: Kdo je v starih časih pisal o Meduzi?
O: O Meduzi je pisal latinski pesnik Ovidij v svojih Metamorfozah.
V: Kaj je Pozejdon storil Meduzi?
O: Pozejdon je Meduzo posilil v Ateninem templju.
V: Kako je Atena kaznovala Meduzo za ta zločin?
O: Za kazen je Atena Meduzo spremenila v pošast s kačami namesto las.
V: Kako so umetniki upodabljali Meduzo skozi čas?
O: Umetniki že tisočletja izdelujejo kipe in slike Meduze, stari Grki in drugi staroselci pa so njen obraz slikali na lonce, vrata in druge stvari. V grški umetnosti iz tega časa so umetniki običajno slikali ali rezljali ljudi, ki so gledali vstran, skoraj vedno pa so rezali podobe Meduze, ki je gledala iz slike proti gledalcu. Te slike se imenujejo Gorgoneioni.
V: S kakšnim namenom je Meduza upodobljena na ta način?
O: Tako so jo upodabljali zato, da bi lahko prestrašila zlobne stvari, tako kot jo je Perzej uporabljal proti svojim sovražnikom.
V: O čem je četrta knjiga Ovidijevih Metamorfoz?
O: Četrta knjiga Ovidijevih Metamorfoz govori o Pozejdonu, ki je v Ateninem templju posilil Meduzo, in o tem, kako jo je Atena kaznovala tako, da jo je spremenila v pošast s kačami namesto las.
