Metcard (vozovnica v Melbourneu): kaj je in kako deluje

Kartica Metcard je nadomestila enak, a preprostejši sistem "scratchies", ki se je uporabljal v javnem prevoznem omrežju v Melbournu. Sistem je bilo enostavno goljufati, zato so ga leta 2002 opustili, vendar ne prej, preden so bile natisnjene vozovnice za dolgoletno uporabo.

Takratna liberalna vlada zvezne države je leta 1992 prvič uvedla avtomatizirano prodajo vozovnic. Za načrtovanje, dobavo, namestitev in tekoče vzdrževanje takega sistema so bili objavljeni razpisi, na katerih je bil septembra 1993 kot najugodnejši izvajalec razglašen konzorcij OneLink Transit Consortium. Pogodba je bila podpisana maja 1994, glavni dobavitelj tehnologije pa je bila skupina ERG.

Testiranje prototipov se je začelo decembra 1993, uvajanje sistema je potekalo od avgusta 1996 do aprila 1998, sistem pa je bil sprejet novembra 1997. Javni preizkusi na terenu so se izvajali na avtobusih od 20. avgusta 1996, na železnici pa od 18. septembra 1996. Sistem se je začel v celoti uporabljati maja 1998 in je stal 330 milijonov dolarjev. Pogodbena vprašanja med podjetjem OneLink in viktorijansko vlado so bila rešena šele maja 2002 s plačilom do 65 milijonov USD v postopni poravnavi.

Metcard je bil ob uvedbi sporen zaradi previsokih stroškov, ukinitve tramvajskih sprevodnikov ter nezanesljivosti avtomatov za nakup in potrjevanje vozovnic. Avtomate so pogosto napadali vandali (pogosto tako, da so v režo za kovance vlili tekočino) in od takrat so večkrat spremenili njihovo zasnovo.

V skladu s privatizacijskim etosom takratne vlade je bilo delovanje sistema Metcard v celoti preneseno na zunanje izvajalce, prevozniki (takrat v državni lasti) pa s sistemom niso imeli ničesar opraviti. Metcard je imel celo lastno spletno stran in blagovno znamko, ki je postala močnejša od anonimnih in nenehno preimenovanih vladnih prevoznikov, ki jih je takrat privatizirala vlada.

Študija, ki jo je leta 2001 objavila deželna vlada, je pokazala, da več kot četrtina (27,2 %) naprav na železniških postajah ne deluje, 11,9 % mobilne opreme v avtobusih in tramvajih pa ne deluje. Državna vlada se je ponovno pogajala s pogodbenim upravljavcem omrežja za prodajo vozovnic OneLink Transit Systems, da bi izboljšala storitve za potnike. Po teh izboljšavah je revizija iz leta 2002 pokazala, da se je razpoložljivost avtomatov na železniških postajah povečala na 92,1 %, na avtobusih in tramvajih pa na 98,3 %. Izboljšala se je tudi uporabnost, saj je bilo na tramvajskih avtomatih mogoče prodajati dnevne vozovnice. Poleg tega se je vandalizem v celotnem omrežju med letoma 2001 in 2002 zmanjšal za 62 %.

Vozovnice V/Line so bile aprila 2006 usklajene s sistemom Metcard, tako da so bile na vsaki vozovnici V/Line za postaje na območju Metcard natisnjene ustrezne cone. Marca 2007 je bil v sistem Metcard vključen tudi avtobusni prevoz Nightrider. Cona 3 je bila 4. marca 2007 odstranjena iz sistema Metcard (in združena s cono 2) zaradi obljube vodje opozicije Teda Ballieuja na državnih volitvah, ki jo je izpolnil takratni premier Steve Bracks.

Prvotna pogodba Metcard z OneLinkom je bila sklenjena za devet let in se je iztekla marca 2007. Leta 2005 je bila pogodba spremenjena tako, da je bilo mogoče sistem podaljšati in spremeniti, ko se je nadaljeval projekt nadomestne kartice myki, pogodbo pa je bilo mogoče odpovedati s šestmesečnim odpovednim rokom.

Večino metkartic je mogoče kupiti v coni 1, coni 2 in coni 1 + coni 2, pri čemer so veljavne v posameznih conah. Vse kartice Metcard, razen kartice City Saver Metcard, so veljavne za potovanja z vlaki, tramvaji in avtobusi.

• 2 uri (velja samo 2 uri)
• Dnevno (velja za en dan potovanja)
• Tedensko
• Mesečno
• Letno
• City Saver (velja za enkratno potovanje v središču mesta)
• Nedeljski prihranek (velja samo v nedeljo)
• Starejši dnevno (popust za starejše od petinšestdeset let)
• 10 X Zgodnja ptica (brezplačna vstopnica za potovanja, ki se končajo pred 7:00)