Srednji prehod: transatlantska trgovina s sužnji in zgodovinski pomen

Srednji prehod je bil del atlantske trgovine s sužnji, po katerem so afriške sužnje na suženjskih ladjah pripeljali v Ameriko. Na milijone Afričanov je bilo po srednjem prehodu prepeljanih v Ameriko. Ta trgovina ni bila le gospodarski proces, temveč tudi sistem nasilja, prisile in kulturne preobrazbe, ki je globoko vplival na Afriko, Amerike in Evropo.

Sužnje so na suženjskih ladjah pogosto želeli kot blago: bili so tesno stisnjeni, priklenjeni in spravljeni v nečloveške higienske razmere. Zaradi tega je približno 10–15 % ljudi umrlo med sami plovbo po srednji poti; nekateri zgodovinarji navajajo celo višje številke za posamezna obdobja ali plovbe. Še več jih je umrlo pred odhodom iz Afrike, ko so jih trgovci s sužnji poskušali ugrabiti ali prepeljati proti obalah. Zgodovinarji ocenjujejo, da je med srednjim prehodom in povezanimi ugrabljanji umrlo več sto tisoč do več milijonov Afričanov; hkrati pa naj bi od 9,4 do 12 milijonov Afričanov preživelo srednji prehod in prispelo v Ameriko kot sužnji.

Razmere na ladjah in vzroki visoke smrtnosti

Razmere na ladjah so bile pogojene s komercialnim pritiskom na prevoz čim večjega števila ljudi z minimalnimi stroški. Glavni dejavniki visoke smrtnosti so bili:

Tesnost in pomanjkanje higiene: ljudje so bili stisnjeni v spodnje dele ladje, brez svežega zraka in dostopa do sanitarij;
Bolezni: širile so se kužne bolezni (kot so sifilis, malarija, tifo, črevesne okužbe) zaradi stika in pomanjkanja zdrave prehrane;
Podhranjenost in slaba oskrba: pomanjkanje hrane in čiste vode ter pomanjkanje medicinske pomoči;
Nasilje in samomorilne odpora: mučenja, kazni in poskusi samomora so bili pogosti vzroki smrti;
Dolžina poti: trajanje srednjega prehoda je znašalo od nekaj tednov do več mesecev, odvisno od poti in vremenskih razmer.

Destinacije in demografski vpliv

Večina ugrabljenih Afričanov ni bila pripeljana v današnje Združene države. Glavne destinacije so bile:

Karibi (npr. Jamajka, Hispaniola, Barbados) — velika koncentracija sužnjev zaradi plantaž sladkorja;
Brazilija — sprejela je eno največjih skupin afriških sužnjev in je imela dolgotrajen sistem suženjstva;
Španske in portugalske kolonije v Srednji in Južni Ameriki;
Severna Amerika (britanske kolonije in kasneje ZDA) — relativno manjši delež v primerjavi s Karibi in Brazilijo, vendar velik družbeni in politični vpliv.

Posledice so bile obsežne: demografske spremembe v Afriki (izguba delovno sposobnega prebivalstva), gospodarske transformacije v kolonijah (razvoj plantažnega gospodarstva) in trajne spremembe v sestavi prebivalstva, jeziku, kulturi in religiji v Amerikah.

Odpornost, upori in kultura

Sužnji so se upirali na različne načine: z neposrednimi upori na ladjah in plantažah, z begunstvom v prostore, kjer so nastajale skupnosti odpadnikov (t. i. maroons), ter z ohranjanjem vsebin afriškega izročila v jeziku, glasbi, kulinariki in religiji. Pomemben zgodovinski primer odpora je Haiti, kjer je upornost sužnjev vodila do revolucije in ustanovitve prve neodvisne države, ki jo vodijo nekdanji sužnji.

Abolicija trgovine in suženjstva ter nadaljnja zapuščina

V 19. stoletju so se razvile gibalne sile za ukinitev trgovine s sužnji in kasneje suženjstva samega. Nekatere ključne prelomnice:

Velika Britanija je leta 1807 ukinila atlantsko trgovino s sužnji, pozneje pa leta 1833 tudi suženjstvo v večini svojih kolonij;
Združene države so leta 1808 prepovedale uvoz sužnjev, a suženjstvo je ostalo del družbe do ameriške državljanske vojne in emancipacije;
Drugi evropski imperiji so postopoma sprejeli podobne ukrepe v 19. stoletju, a ilegalna trgovina in lokalne oblike prisilnega dela so vztrajale dlje.

Zapuščina srednjega prehoda je še danes prisotna: rasne neenakosti, ekonomske posledice kolonializma, kulturne sledi afriške diaspore in dolgo trajajoči spori o pomenu spomina, odškodninah ter javni razpravi o zgodovinskem spravljanju.

Zgodovinopisje in ocene

Številke glede prepeljanih in umrlih se razlikujejo glede na vire in metodologijo. Zgodovinarji uporabljajo ladijske registre, carinske zapise, zapisnike in demografske modele, da bi rekonstruirali obseg trgovine. Ocene o 9,4–12 milijonih pripeljanih Afričanov in do nekaj milijonov umrlih vključujejo tako neposredne smrti med prevozom kot smrtne žrtve pri ugrabljanju in med transportom do obalnih trgov.

Srednji prehod ni le zgodovinska statistika, temveč zgodba o trpljenju, odpornosti in dolgoročnem vplivu na svet. Razumevanje te tematike pomaga pojasniti sodobne družbene strukture in pomen ohranjanja spomina ter izobraževanja o tem delu svetovne zgodovine.

Model suženjske ladje, razstavljen v Nacionalnem muzeju ameriške zgodovine (Smithsonian Institution)

Trikotniška trgovina

Atlantska trgovina s sužnji je imela tri različne dele. Zaradi tega so jo imenovali "trikotna trgovina". Srednji prehod je dobil ime, ker je bil srednji del trikotne trgovine. Trije deli atlantske trgovine s sužnji so bili:

(1) od Evrope do Afrike

Ladje so iz Evrope v Afriko pripeljale orožje, strelni prah, tkanine, rum in industrijsko blago. V Afriki so te stvari zamenjali za Afričane, ki so bili kupljeni kot sužnji ali ugrabljeni.

(2) iz Afrike v Ameriko (srednji prehod)

Afriške sužnje so v Ameriko pripeljali s suženjskimi ladjami. Tam so jih prodajali kot sužnje ali pa so jih prodajali za surovine, kot so sladkor, tobak in bombaž, ki so jih izdelali drugi sužnji.

(3) Od Amerike do Evrope

Te surovine so bile poslane v Evropo, kjer so jih uporabili za izdelavo izdelkov. Nato se je tristranska trgovina začela znova. Na primer bombaž se je uporabljal za izdelavo tkanin. To blago se je nato poslalo v Afriko, kjer se je zamenjalo za več sužnjev.

Potovanje sužnjev

Afriški sužnji so bili po ugrabitvi običajno prisiljeni pešačiti do utrdb ob obali zahodne Afrike. Tam so jih prodali evropskim in ameriškim trgovcem s sužnji. V utrdbah, ki so bile podobne zaporom, so lahko čakali več mesecev, preden so priplule ladje s sužnji.

Nato so sužnje naložili na ladje za prevoz sužnjev. Pogosto so jih natlačili kar se da tesno skupaj. (Znana risba na desni strani prikazuje, kako tesno so bili sužnji na nekaterih suženjskih ladjah skupaj.) Moški sužnji so bili pogosto zvezani z verigami za gležnje. Včasih so se sužnji čez dan lahko gibali, vendar so bili na mnogih ladjah priklenjeni na verige ves čas potovanja.

Plovba skozi Srednji prehod lahko traja od enega do šest mesecev, odvisno od vremena. Sčasoma so ladje za prevoz sužnjev postale boljše in pot opravile hitreje. V začetku 16. stoletja je povprečno potovanje trajalo nekaj mesecev. V 19. stoletju pa so številne ladje s sužnji prečkale srednji prehod v manj kot šestih tednih.

Življenjski pogoji

S sužnji so med srednjim prehodom običajno ravnali grozno. Na sužnje niso gledali kot na ljudi. Bili so "tovor" ali "blago" - stvari, ki jih je bilo mogoče kupiti in prodati.

Med srednjim prehodom so sužnje zelo malo hranili. Najboljše ladje za prevoz sužnjev so jih hranile s fižolom, koruzo, batati, rižem in palmovim oljem. Vendar pa sužnji niso bili vedno hranjeni vsak dan. Če ni bilo dovolj hrane za mornarje in sužnje, so najprej jedli mornarji, sužnji pa morda niso dobili nobene hrane. Na nekaterih suženjskih ladjah sužnji, ki so bili videti bolni, niso dobili hrane. Veliko sužnjev je med srednjo potjo umrlo zaradi lakote in dehidracije (premalo vode).

Življenjske razmere sužnjev na suženjskih ladjah so bile grozne. Bolezni so se zelo hitro širile, saj so bili sužnji tako stisnjeni skupaj in ker ni bilo nobenih sanitarij. Najpogostejše bolezni so bile dizenterija, skorbut, norice, sifilis in ošpice. Veliko sužnjev je med srednjim potovanjem umrlo zaradi bolezni. Na daljših potovanjih je umrlo še več ljudi, ker je bilo manj hrane in vode (zaradi tega sta bila dizenterija in skorbut pogostejša). Poleg tega je bilo veliko sužnjev preveč depresivnih, da bi jedli.

Sužnji so bili pogosto kaznovani, če niso upoštevali ukazov mornarjev ali če so se zdeli kakor koli neposlušni. Na primer, sužnji, ki so bili preveč depresivni ali bolni, da bi jedli, so bili lahko tepeni ali bičani. Najhujše kazni so bile za sužnje, ki so se poskušali upreti (boriti). Kapitan ladje s sužnji je na primer sužnja, ki se je poskušal upreti, kaznoval tako, da ga je ubil; nato je prisilil dva druga sužnja, da sta pojedla njegovo srce in jetra.

Mornarji so pogosto posiljevali ali spolno zlorabljali sužnje in otroke.

Shema ladje za prevoz sužnjev iz atlantske trgovine s sužnji, imenovane "Brookesova" ladja za prevoz sužnjev. (Iz povzetka dokazov, ki so bili podani pred izbranim odborom spodnjega doma parlamenta leta 1790 in 1791.)

Udeleženci

V srednjem prehodu in tristranski trgovini je sodelovalo veliko različnih ljudi.

Evropske sile

Države, ki so nadzirale večino trgovine s sužnji, so bile evropske države, ki so bile v tistem času zelo močne. Te države so bile:

V trgovini s sužnji so sodelovali tudi trgovci s sužnji v Severni Ameriki, Braziliji in na Karibih.

Različne države so bile v različnih obdobjih močnejše v trgovini s sužnji. Portugalska je na primer dvesto let, od leta 1440 do 1640, nadzorovala večino trgovine s sužnji. Vendar se je sčasoma razmerje moči v Evropi spremenilo. V 18. stoletju je bil britanski imperij veliko močnejši. V 18. stoletju, ko je bilo po srednji poti pripeljanih 6 milijonov Afričanov, so jih britanski sužnjelastniki prepeljali skoraj 2,5 milijona.

Afričani

Večina afriških sužnjev je prihajala z osmih različnih območij:

Senegambija (zdaj Senegal in Gambija);
Zgornja Gvineja;
Vetrovna obala (zdaj Slonokoščena obala);
Zlata obala (zdaj Gana);
Zaliv Benin;
Zaliv Biafre ob zahodni obali Afrike;
Zahodna Srednja Afrika in;
Jugovzhodna Afrika

Trgovci s sužnji

Trgovina s sužnji je bila za trgovce s sužnji zelo donosna. Konec 18. stoletja je bilo mogoče močnega moškega sužnja prodati za približno 600 do 1500 dolarjev (kar je danes približno 9000 do 15 000 dolarjev v ameriških dolarjih). Zaradi tega je bilo ugrabljanje ljudi v Afriki in njihova prodaja v suženjstvo vse bolj priljubljeno. Zgodovinarji menijo, da so pri ugrabitvah ljudi v suženjstvo sodelovali afriški vojskovodje, kralji in zasebni ugrabitelji - Evropejci, Američani in Afričani.

Galerija fotografij

Skupina moških, žensk in otrok, ki so jih odpeljali na prodajo trgovcem s sužnji

Trgovina s sužnji (sužnji na zahodni obali Afrike), Auguste François Biard

Načrt ladje za prevoz sužnjev Brookes, ki prikazuje, kako tesno so bili sužnji natrpani na ladji

Ilustracija gneče na številnih suženjskih ladjah

Risba velike štirinadstropne ladje za sužnje

Slika mrtvih in umirajočih sužnjev, ki jih mečejo v morje, avtor J.M.W. Turner

Sorodne strani

Atlantska trgovina s sužnji

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je srednji prehod?

O: Srednji prehod je bil del atlantske trgovine s sužnji, ko so afriške sužnje na ladjah s sužnji pripeljali v Ameriko.

V: Koliko Afričanov je bilo po srednjem prehodu prepeljanih v Ameriko?

O: Na milijone Afričanov je bilo prepeljanih v Ameriko preko srednjega prehoda.

V: Kaj se je med potovanjem na suženjskih ladjah dogajalo zasužnjenim ljudem?

O: Na suženjskih ladjah so z zasužnjenimi ljudmi ravnali tako slabo, da jih je približno 15 % med potjo umrlo. Še več jih je umrlo, preden so zapustili Afriko, ko so jih trgovci s sužnji poskušali ugrabiti in jih prisiliti na ladje s sužnji.

V: Koliko Afričanov je po ocenah umrlo med tem potovanjem?

O: Zgodovinarji menijo, da je med srednjim prehodom umrlo do dva milijona Afričanov.

V: Koliko Afričanov je preživelo in prispelo v Ameriko kot sužnji?

O: Med 9,4 in 12 milijoni Afričanov je preživelo in prispelo v Ameriko kot sužnji.

V: Kaj se je pred odhodom iz Afrike zgodilo s tistimi, ki niso preživeli?

O: Preden so zapustili Afriko, so nekatere zasužnjene posameznike ubili trgovci s sužnji, ko so jih ugrabili in prisilili na ladje s sužnji.