Ministrstva Proces
Ministrski proces (ali uradno Združene države Amerike proti Ernstu von Weizsäckerju in drugim) je bil enajsti od dvanajstih procesov za vojne zločine, ki so jih po koncu druge svetovne vojne v Nürnbergu vodile ameriške oblasti na svojem okupacijskem območju v Nemčiji.
Zaradi nesoglasij med zavezniki je Mednarodno vojaško sodišče (IMT) izvedlo le eno sojenje. Druga sojenja so izvedli zavezniki na svojih okupacijskih območjih. Američani so izvedli dvanajst sojenj v istih prostorih v sodni palači kot IMT. Teh dvanajst sojenj je znanih kot "poznejša nürnberška sojenja" ali, bolj uradno, kot "sojenja vojnim zločincem pred nürnberškimi vojaškimi tribunali" (NMT).
Ta primer je znan tudi kot proces na Wilhelmstrasse, ker je bilo nemško zunanje ministrstvo na Wilhelmstrasse v Berlinu. Obtoženci v tej zadevi so bili uradniki različnih rajhovskih ministrstev, ki so se soočali z različnimi obtožbami zaradi svojega dela v nacistični Nemčiji in odgovornosti za številna grozodejstva, storjena v Nemčiji in v okupiranih državah med vojno.
Sodniki v tej zadevi, ki jo je obravnavalo Vojaško sodišče IV, so bili William C. Christianson (predsedujoči sodnik) iz Minnesote, Robert F. Maguire iz Oregona in Leon W. Powers iz Iowe. Vodja zagovornikov tožilstva je bil Telford Taylor, glavni tožilec pa Robert Kempner. Obtožnica je bila vložena 15. novembra 1947; obravnave so trajale od 6. januarja 1948 do 18. novembra istega leta, nato pa so sodniki potrebovali celih pet mesecev, da so sestavili sodbo na 833 straneh, ki so jo predstavili 11. aprila 1949. Sodba je bila izrečena 13. aprila 1949. Od vseh dvanajstih sodnih postopkov je ta trajal najdlje in se je končal zadnji. Od 21 obtoženih sta bila dva oproščena, drugi so bili spoznani za krive vsaj v eni točki obtožnice in so prejeli zaporne kazni od treh let, vključno s prestano kaznijo, do 25 let zapora.
Telford Taylor na poznejših sojenjih
Tožene stranke
Ime | Fotografija | Funkcija | Stavek |
Ernst von Weizsäcker |
| Do leta 1943 stalni državni sekretar na zunanjem ministrstvu (Auswärtiges Amt) pri Ribbentropu, nato veleposlanik pri Svetem sedežu; SS-Brigadeführer. | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let, izpuščen oktobra 1950. |
Gustav Adolf Steengracht von Moyland |
| naslednik von Weizsäckerja na položaju državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu (do leta 1945) | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let, izpuščeno 1950 |
Wilhelm Keppler |
| državni sekretar; Hitlerjev svetovalec za gospodarstvo | 10 let zapora; izpuščen 1951 |
Ernst Wilhelm Bohle |
| NS-Gauleiter, državni sekretar na zunanjem ministrstvu; vodja Auslandorganisation (zunanje organizacije) NSDAP. | 5 let zaporne kazni |
Ernst Wörmann | Sekretar na zunanjem ministrstvu; vodja političnega oddelka. | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let; izpuščen 1951 | |
Karl Ritter | Povezava med zunanjim ministrstvom in vrhovnim poveljstvom nemških oboroženih sil. | 4 leta zapora, vključno z že prestano kaznijo; izpuščen po izreku sodbe. | |
Otto von Erdmannsdorff | Sekretar na zunanjem ministrstvu; Wörmannov namestnik. | oproščen | |
Edmund Veesenmayer |
| Pooblaščenec na Madžarskem | 20 let zapora; leta 1951 mu je bila kazen znižana na 10 let in istega leta izpuščen. |
Hans Heinrich Lammers |
| Vodja rajhovskega kanclerstva | 20 let zapora; januarja 1951 znižano na 10 let in izpuščeno 16. decembra 1951. |
Wilhelm Stuckart | Državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve | Čas, ki ga je že odslužil (3 leta in 10 mesecev)1 | |
Richard Walther Darré |
| Minister za prehrano in kmetijstvo | 7 let zapora; izpuščen 1950 |
Otto Meissner |
| Vodja predsedniške pisarne | oproščen |
Otto Dietrich |
| Reichspressechef NSDAP in državni sekretar v Propagandaministeriju | 7 let zapora, vključno z že prestano kaznijo; izpuščen leta 1950. |
Gottlob Berger |
| Vodja SS-Hauptamt, SS-Obergruppenführer | 25 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. |
Walter Schellenberg |
| Drugi poveljnik gestapa, vodja SD in Abwehra ter naslednik Wilhelma Canarisa na čelu kombinirane tajne službe; SS-Brigadeführer. | 6 let zaporne kazni, vključno z že prestano kaznijo |
Lutz Graf Schwerin von Krosigk |
| Minister za finance | 10 let zapora; izpuščen leta 1951 |
Emil Johann Puhl | podpredsednik Reichsbank | 5 let zaporne kazni, vključno z že prestano kaznijo | |
Karl Rasche |
| Direktor banke Dresdner Bank | 7 let zaporne kazni, vključno s časom, ki ga je že prestal |
Paul Körner | Državni sekretar, Göringov namestnik. | 15 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. | |
Paul Pleiger | Vodja podjetja Hermann-Göring-Werke (zaplenjene jeklarne, ki so zaposlovale suženjske delavce) | 15 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. | |
Hans Kehrl |
| sekretar na ministrstvu za oborožitev; vodja urada za načrtovanje | 15 let zapora; izpuščen leta 1951 |
^1 Stuckart je bil leta 1950 ponovno sojen pred denacifikacijskim sodiščem in kot privrženec (Mitläufer) obsojen na denarno kazen 50.000 nemških mark.
Herbert Ernst Backe, nekdanji minister za kmetijstvo, ki bi mu prav tako morali soditi, je 6. aprila 1947 v priporu, kjer je čakal na sojenje, storil samomor.
Vprašanja in odgovori
V: Kako se je imenovalo sojenje?
O: Ministrov proces ali uradno Združene države Amerike proti Ernstu von Weizsäckerju in drugim.
V: Kdo so bili sodniki v tem primeru?
O: Sodniki v tej zadevi so bili William C. Christianson (predsedujoči sodnik) iz Minnesote, Robert F. Maguire iz Oregona in Leon W. Powers iz Iowe.
V: Kdo je bil glavni odvetnik tožilstva?
O: Vodja tožilstva je bil Telford Taylor, glavni tožilec pa Robert Kempner.
V: Kdaj so se začela in končala zaslišanja?
O: Zaslišanja so se začela 6. januarja 1948 in končala 18. novembra 1948.
V: Koliko časa je trajalo, da so sestavili sodbo?
O: Za pripravo sodbe na 833 straneh, ki so jo predstavili 11. aprila 1949, je bilo potrebnih pet mesecev.
V: Kdaj so bile izrečene kazni?
O: Sodbe so bile izrečene 13. aprila 1949.
V: Koliko obtožencev je bilo obtoženih in kaj se je z njimi zgodilo?
O: Obtoženih je bilo 21 obtožencev; dva sta bila oproščena, drugi, ki so bili spoznani za krive vsaj v eni točki obtožnice, pa so bili obsojeni na zaporne kazni od treh let, vključno s prestano kaznijo, do 25 let zapora.