Ministrski proces (Wilhelmstrasse) – nürnberško sojenje ministrstvom
Ministrski proces (uradno Združene države Amerike proti Ernstu von Weizsäckerju in drugim) je bil enajsti od dvanajstih procesov za vojne zločine, ki so jih po koncu druge svetovne vojne v Nürnbergu vodile ameriške oblasti na svojem okupacijskem območju v Nemčiji. Zaradi nesoglasij med zavezniki je Mednarodno vojaško sodišče (IMT) izvedlo le eno sojenje; druga sojenja so izvedli zavezniki na svojih okupacijskih območjih. Ameriški postopki v isti sodni palači so znani kot "poznejša nürnberška sojenja" ali uradno "sojenja vojnim zločincem pred nürnberškimi vojaškimi tribunali" (NMT).
Primer je v strokovni in javni razpravi pogosto omenjen tudi kot proces na Wilhelmstrasse, ker je bilo nemško zunanje ministrstvo locirano na Wilhelmstrasse v Berlinu. V obravnavani zadevi so bili obtoženi visoki uradniki različnih rajhovskih ministrstev, ki so jih tožilstva obtožila sodelovanja pri načrtovanju, izvajanju ali omogočanju politike nacistične Nemčije, odgovorne za številna grozodejstva tako v Nemčiji kot v okupiranih državah.
Obtožbe, dokazi in proces
Obtožnica, vložena 15. novembra 1947, je vključevala obtožbe, značilne za nürnberška sojenja: zločini proti miru, vojni zločini in zločini proti človeštvu. Tožilstvo je kot ključne dokaze predstavilo uradno dopisovanje, diplomatske depeše in druge dokumente, ki so kazali vlogo obtožencev pri izvajanje državnih politik, kot so deportacije, diskriminatorni ukrepi in podpora agresivnim vojnim dejanjem. V postopku so bili uporabljeni tudi pričevanja, strokovna mnenja in izpeljave iz obsežne nacistične birokratske dokumentacije.
Sodna sestava in potek sojenja
Sojenje, ki ga je obravnavalo Vojaško sodišče IV, je potekalo med 6. januarjem in 18. novembrom 1948. Sodniki so bili William C. Christianson (predsedujoči sodnik) iz Minnesote, Robert F. Maguire iz Oregona in Leon W. Powers iz Iowe. Vodja zagovornikov tožilstva je bil Telford Taylor, glavni tožilec pa Robert Kempner. Obtožnica je bila javno predstavljena 15. novembra 1947; po koncu glavnih obravnav so sodniki poročilo o sodbi, dolgo 833 strani, sestavili in ga predstavili 11. aprila 1949, sodbo pa izrekli 13. aprila 1949.
Rezultati in kazni
V primeru je bilo skupaj obtoženih 21 oseb. Dva obtožena sta bila oproščena, ostali pa so bili vsaj v eni točki obtožnice spoznani za krive. Izrečene zaporne kazni so segale od treh let (vključno s prestano kaznijo) do 25 let zapora. Ta proces je bil najdaljši od dvanajstih ameriških nürnberških sojenj in se je tudi kot zadnji zaključil.
Pomen in odzivi
- Pravna pomembnost: Proces je prispeval k razvijanju mednarodnega pravnega pojmovanja odgovornosti državnih uradnikov za politike, ki vodijo v zločine, in je poudaril, da birokratska ali diplomatska vloga ne izključuje kazenske odgovornosti.
- Dokumentarni prispevek: Iz sodnih spisov in dokazov tega procesa izhaja veliko gradiva o delovanju nacistične administracije, kar je pomembno za zgodovinske raziskave o mehanizmih totalitarne oblasti.
- Kritike in polemike: Kot pri drugih nürnberških procesih so se tudi tukaj pojavile kritike glede izbire obtoženih, razsežnosti kazenskih kvalifikacij in vprašanj morebitne "zmagovalčeve" pristranskosti. Prav tako so poznejše politične razmere – predvsem hladna vojna – vplivale na razprave o izvrševanju in odpravi kazni v letih po sojenju.
Ministrski proces ostaja pomemben del nürnberškega pravnega zapuščine, saj je osvetlil vlogo državne uprave pri izvajanju zločinskih državnih politik in prispeval k razvoju konceptov, ki so kasneje vplivali na mednarodno kazensko pravo in sodno prakso glede odgovornosti posameznih uradnikov.
Telford Taylor na poznejših sojenjih
Tožene stranke
| Ime | Fotografija | Funkcija | Stavek |
| Ernst von Weizsäcker |
| Do leta 1943 stalni državni sekretar na zunanjem ministrstvu (Auswärtiges Amt) pri Ribbentropu, nato veleposlanik pri Svetem sedežu; SS-Brigadeführer. | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let, izpuščen oktobra 1950. |
| Gustav Adolf Steengracht von Moyland |
| naslednik von Weizsäckerja na položaju državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu (do leta 1945) | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let, izpuščeno 1950 |
| Wilhelm Keppler |
| državni sekretar; Hitlerjev svetovalec za gospodarstvo | 10 let zapora; izpuščen 1951 |
| Ernst Wilhelm Bohle |
| NS-Gauleiter, državni sekretar na zunanjem ministrstvu; vodja Auslandorganisation (zunanje organizacije) NSDAP. | 5 let zaporne kazni |
| Ernst Wörmann | Sekretar na zunanjem ministrstvu; vodja političnega oddelka. | 7 let zapora; 12. decembra 1949 znižano na 5 let; izpuščen 1951 | |
| Karl Ritter | Povezava med zunanjim ministrstvom in vrhovnim poveljstvom nemških oboroženih sil. | 4 leta zapora, vključno z že prestano kaznijo; izpuščen po izreku sodbe. | |
| Otto von Erdmannsdorff | Sekretar na zunanjem ministrstvu; Wörmannov namestnik. | oproščen | |
| Edmund Veesenmayer |
| Pooblaščenec na Madžarskem | 20 let zapora; leta 1951 mu je bila kazen znižana na 10 let in istega leta izpuščen. |
| Hans Heinrich Lammers |
| Vodja rajhovskega kanclerstva | 20 let zapora; januarja 1951 znižano na 10 let in izpuščeno 16. decembra 1951. |
| Wilhelm Stuckart | Državni sekretar na Ministrstvu za notranje zadeve | Čas, ki ga je že odslužil (3 leta in 10 mesecev)1 | |
| Richard Walther Darré |
| Minister za prehrano in kmetijstvo | 7 let zapora; izpuščen 1950 |
| Otto Meissner |
| Vodja predsedniške pisarne | oproščen |
| Otto Dietrich |
| Reichspressechef NSDAP in državni sekretar v Propagandaministeriju | 7 let zapora, vključno z že prestano kaznijo; izpuščen leta 1950. |
| Gottlob Berger |
| Vodja SS-Hauptamt, SS-Obergruppenführer | 25 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. |
| Walter Schellenberg |
| Drugi poveljnik gestapa, vodja SD in Abwehra ter naslednik Wilhelma Canarisa na čelu kombinirane tajne službe; SS-Brigadeführer. | 6 let zaporne kazni, vključno z že prestano kaznijo |
| Lutz Graf Schwerin von Krosigk |
| Minister za finance | 10 let zapora; izpuščen leta 1951 |
| Emil Johann Puhl | podpredsednik Reichsbank | 5 let zaporne kazni, vključno z že prestano kaznijo | |
| Karl Rasche |
| Direktor banke Dresdner Bank | 7 let zaporne kazni, vključno s časom, ki ga je že prestal |
| Paul Körner | Državni sekretar, Göringov namestnik. | 15 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. | |
| Paul Pleiger | Vodja podjetja Hermann-Göring-Werke (zaplenjene jeklarne, ki so zaposlovale suženjske delavce) | 15 let zapora; leta 1951 znižano na 10 let; istega leta izpuščen. | |
| Hans Kehrl |
| sekretar na ministrstvu za oborožitev; vodja urada za načrtovanje | 15 let zapora; izpuščen leta 1951 |
^1 Stuckart je bil leta 1950 ponovno sojen pred denacifikacijskim sodiščem in kot privrženec (Mitläufer) obsojen na denarno kazen 50.000 nemških mark.
Herbert Ernst Backe, nekdanji minister za kmetijstvo, ki bi mu prav tako morali soditi, je 6. aprila 1947 v priporu, kjer je čakal na sojenje, storil samomor.
Vprašanja in odgovori
V: Kako se je imenovalo sojenje?
O: Ministrov proces ali uradno Združene države Amerike proti Ernstu von Weizsäckerju in drugim.
V: Kdo so bili sodniki v tem primeru?
O: Sodniki v tej zadevi so bili William C. Christianson (predsedujoči sodnik) iz Minnesote, Robert F. Maguire iz Oregona in Leon W. Powers iz Iowe.
V: Kdo je bil glavni odvetnik tožilstva?
O: Vodja tožilstva je bil Telford Taylor, glavni tožilec pa Robert Kempner.
V: Kdaj so se začela in končala zaslišanja?
O: Zaslišanja so se začela 6. januarja 1948 in končala 18. novembra 1948.
V: Koliko časa je trajalo, da so sestavili sodbo?
O: Za pripravo sodbe na 833 straneh, ki so jo predstavili 11. aprila 1949, je bilo potrebnih pet mesecev.
V: Kdaj so bile izrečene kazni?
O: Sodbe so bile izrečene 13. aprila 1949.
V: Koliko obtožencev je bilo obtoženih in kaj se je z njimi zgodilo?
O: Obtoženih je bilo 21 obtožencev; dva sta bila oproščena, drugi, ki so bili spoznani za krive vsaj v eni točki obtožnice, pa so bili obsojeni na zaporne kazni od treh let, vključno s prestano kaznijo, do 25 let zapora.
