Regije Filipinov: upravne enote, organizacija in avtonomija

Na Filipinih so regije (v tagalščini: rehiyon) upravne enote, namenjene predvsem organizaciji provinc (lalawigan) in mest znotraj države zaradi upravnega udobja ter koordinacije državnih služb. Večina nacionalnih ministrstev in agencij vzpostavlja svoje regionalne pisarne (na primer Urad za statistiko, Department of Education, Department of Health in National Economic and Development Authority), ki delujejo na ravni regij in pogosto (čeprav ne vedno) domujejo v mestu, ki je regionalno središče.

Regije same po sebi običajno nimajo ločene lokalne uprave in niso enakovredne lokalnim samoupravnim enotam (LGU), kot so province, mesta in občine; njihova glavna vloga je administrativna, razvojna in statistična koordinacija. Izjema so posebne oziroma avtonomne oblike upravljanja: avtonomne regije v muslimanskem Mindanau — danes Bangsamoro Autonomous Region in Muslim Mindanao (BARMM) — imajo izvoljen regionalni parlament (Bangsamoro Parliament) in izvršilnega vodjo (Chief Minister). V prejšnji upravni ureditvi (ARMM) je bil vodja regije izvoljen kot guverner, prehod na BARMM pa je prinesel spremenjeno institucionalno ureditev.

Število in razvrstitev regij

Filipini so razdeljeni na 17 regij (vključno z Nacionalno prestolnico Metro Manila oziroma NCR in z avtonomno regijo BARMM). Regije običajno združujejo več provinc in nekatere neodvisne mestne enote. Nekatere regije so poimenovane po geografskih območjih (npr. Ilocos, Bicol), druge po kraticah zloženih iz imen provinc (CALABARZON, MIMAROPA). Poleg tega sta posebni administrativni enoti:

• NCR (National Capital Region) — Metro Manila, ki nima regionalne vlade kot taka, vendar ima posebne institucionalne mehanizme za upravljanje metropolitanskih zadev (npr. MMDA).
• CAR (Cordillera Administrative Region) — administrativna regija z lastnimi svetovalnimi in razvojno-koordinacijskimi telesi; obstajajo tudi dolgoletne pobude in razprave o podelitvi večje avtonomije v tej regiji.

Vloga in organi na ravni regij

Glavne naloge regij so:

• koordinacija izvajanja nacionalnih politik in programov na lokalni ravni,
• uvedba in nadzor državnih sektorjev (izobraževanje, zdravstvo, razvojne projekte),
• priprava regionalnih razvojnih načrtov preko Regional Development Councils (RDC),
• zbiranje statističnih podatkov in priprava poročil za nacionalne službe.

Organizacijska struktura je večinoma odvisna od posamezne državne agencije, ki imenuje svoje regionalne direktore; pri avtonomnih regijah pa vladajo izvoljena regionalna telesa (parlament, vlada).

Spremembe in politični pomen

Meje in sestava regij se skozi čas spreminjajo glede na politične odločitve in upravne reforme. Pomembni primeri v zadnjih desetletjih vključujejo razdelitev regij v MIMAROPA/CALABARZON in ustanovitev BARMM (2019), ki je nadomestila prejšnjo ARMM. V posameznih regijah se pojavljajo tudi pobude za ustanovitev novih regij ali podelitev večje avtonomije, kar je pogosto povezano z etničnimi, jezikovnimi in gospodarskimi posebnostmi območij.

Praktičen vpliv na prebivalce

Za ljudi na Filipinih regije pomenijo predvsem lažjo dostopnost do regionalnih pisarn državnih služb in usklajeno izvajanje programov razvoja. V avtonomnih regijah pa odločitve na regionalni ravni neposredno vplivajo na zakonodajo in upravljanje, kar lahko pomeni večjo lokalno avtonomijo pri razdeljevanju virov in izvajanju storitev.

Na splošno so regije ključna raven za administrativno učinkovitost in načrtovanje razvoja na Filipinih, čeprav so njihove pravice in pristojnosti v veliki meri odvisne od nacionalne zakonodaje ter posebnega statusa posameznih regij.

Išči po črki