Velika podlasica (Mustela erminea): opis, vedenje in razširjenost

Velika podlasica (Mustela erminea) — spretna nočna plenilka z zimskim belim kožuščkom: opis, vedenje in razširjenost po Evropi, Aziji in Severni Ameriki.

Podlasica (Mustela erminea) je majhen sesalec iz družine podlasic (Mustelidae). Je večja od podlasice (najmanjše podlasice). Zimski beli kožuščki so znani tudi kot ermini. Odrasle velike podlasice lahko v dolžino dosežejo do 30 centimetrov (brez repa; rep običajno doda še nekaj centimetrov), teža pa je navadno med približno 200 in 450 grami, pri čemer so samci praviloma večji od samic. Prehranjujejo se predvsem z majhnimi sesalci (voluharji, miši, včasih celo mladi zajčki), pa tudi z ptičjimi jajci, pticami, dvoživkami in različnimi vrstami žuželk. Včasih ulovijo plen, večji od sebe, hrano pa lahko tudi skrijejo v zakladišča za kasnejšo porabo. Svojo žrtev pogosto ubijejo tako, da ji ugriznejo v vrat na mestu, kjer se lobanja pritrdi na preostali del telesa — ta ugriz običajno prekine hrbtenjačo ali poškoduje možgane in je za plen usoden.

Podlasice so dolge in vitke, imajo kratke noge, majhna ušesa in gost, topel kožuh. Njihov kožuh je poleti rjave barve, pozimi pa se pri mnogih populacijah spremeni v belo; za razliko od večine kožuščkov pa rep vse leto ohranja značilno črno konico. Podlasice imajo dober voh in zelo občutljiv sluh, zato lovijo pogosto z uporabo vonja in sluha; vid je zmeren. Čeprav se jih v splošnem pogosto opisuje kot Nočni, nočni in življenjski ritem ni strogo nočen – največ aktivnosti pokažejo ob zori in mraku (so krepuskularne). Podobno kot skunku lahko tudi podlasice ob nevarnosti izločijo močno vonjavno tekočino iz analnih žlez, kar jim pomaga odvrniti plenilce. So spretni plezalci, lahko se dobro plazijo po drevesih in včasih prečkajo tudi majhne vode.

Podlasice živijo v zmernih in subarktičnih severnih območjih. Najdemo jih v velikih delih Evrope, Azije in Severne Amerike. Na Novo Zelandijo so bile v preteklosti vpeljane z namenom zatiranja številnih invazivnih zajce, vendar so se vpeljane podlasice negativno odrazile na domači avifauni — lovile so gnezdeče ptice in mladiče, kar je prispevalo k upadu nekaterih avtohtonih vrst. V svojih domovinah pa so pomemben regulator populacij glodalcev in s tem pomembne vlogo v ekosistemu.

Podlasice živijo posamezno in so teritorialne; samci običajno zasedajo večja področja kot samice. Parijo se običajno enkrat na leto; pri tej vrsti je značilna zamaknjena implantacija (embrionalna diapauza), kar pomeni, da se oplojeno jajčece lahko počaka več mesecev, preden se začne aktiven razvoj — zato je med časom parjenja in rojstvom pogosto daljše obdobje. Po dejanski aktivni nosečnosti (po implantaciji) se mladiči rodijo spomladi; v leglu je običajno 4–12 mladičev. Mladiči se rodijo slepi in goli, odprejo oči približno po treh tednih, odstavijo se v približno 4–6 tednih in postanejo neodvisni v dveh do treh mesecih. Samci običajno ne sodelujejo pri vzgoji mladičev.

V večini sveta je velika podlasica uvrščena med vrste z manj resnimi grožnjami (IUCN: Least Concern), vendar lokalne populacije lahko vplivajo izguba habitatov, zastrupitve in prepovedano zatiranje. V regijah, kjer je bila vpeljana (npr. Nova Zelandija), pa predstavlja resno grožnjo avtohtonim vrstam. Podlasice so zaradi svoje prilagodljivosti in vloge plenilca pomembne za uravnavanje populacij glodalcev; hkrati je za ohranitev ravnovesja pomembno spremljanje njihovih populacij in varstvo habitatov.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je stoat?

V: Kako velik je lahko kozliček?

V: S čim se hrani kozača?

V: Ali lahko tašče ubijejo živali, ki so večje od njih?

V: Ali lahko tašče shranjujejo hrano za pozneje?

V: Na kakšen način ubijejo svoj plen?

Išči po črki