Subarktično (borealno) podnebje: značilnosti, razširjenost in tajga

Subarktično (borealno) podnebje: dolge mrzle zime, kratka poletja, velike temperaturne spremembe, permafrost ter razširjenost v Sibiriji, Kanadi in Skandinaviji.

V krajih s subarktičnim podnebjem (imenovanim tudi borealno podnebje) so zime dolge in pogosto zelo mrzle, poletja pa kratka in hladna do topla. Najdemo ga na velikih kopenskih masivih, stran od oceanov, običajno na zemljepisnih širinah od približno 50° do 70° severne širine. Ker na južni polobli na takšnih zemljepisnih širinah ni velikih kopenskih masivov, se tovrstno podnebje pojavlja le na velikih nadmorskih višinah v gorah, na primer v Andih ter v gorah Avstralije in Južnega otoka Nove Zelandije. Po Köppenovi podnebni klasifikaciji sodijo ta območja v tipe Dfc, Dwc, Dfd in Dwd.

Glavne značilnosti

Subarktično podnebje se odlikuje po izjemno velikih temperaturnih nihanjih skozi leto. Pozimi se temperature pogosto spustijo do -40 °C ali še nižje, poleti pa lahko, zlasti ob toplejših poletjih, presežejo 30 °C. Kljub temu so poletja kratka: običajno ni več kot tri mesece v letu s povprečno temperaturo vsaj 10 °C (50 °F), vendar mora biti vsaj eden od poletnih mesecev s takšno povprečno temperaturo. Najhladnejši mesec ima povprečno temperaturo pod 0 °C.

V skrajnih primerih lahko 5–7 mesecev zapored povprečna temperatura ostaja pod lediščem, kar vodi v zamrznitev vode v tleh in podtalju več metrov globoko. V hladnejših predelih poletna toplota pogosto ne zadostuje za popolno odmrznitev globljih slojev tal in zato nastane večno zamrznjena zemlja (permafrost). Poleti se zgornji sloj tal lahko odmrzne od približno 0,6 do 4 m, odvisno od zemljepisne širine, reliefa in sestave tal. V obalnih in morskih območjih, kot sta južna Aljaska ali severni rob Evrope, so zime običajno milejše in permafrost manj razširjen, zato je tam tudi več možnosti za kmetovanje in naseljevanje.

Talne razmere in voda

V času dolgo trajajoče zmrzali se voda ujame v ledene plasti in ne odteka, zaradi česar so tla pogosto slabo prepustna in plitvo odtaljena. Ko sneg in led poleti stopita, površinske vode pogosto stojijo na mestu zaradi zamrznjenih spodnjih slojev, kar spodbuja nastanek močvirij in številnih jezer, ki so bila pogosto oblikovana tudi z delovanjem ledenih plošč. Količina padavin je na mnogih subarktičnih območjih nizka—pogosto le 15 do 20 cm (150–200 mm) letno—vendar zaradi nizkih temperatur in počasnega izhlapevanja ta voda ostaja in povzroča vlažna, blatna tla ob odtajanju.

Rastlinstvo, gozdovi (tajga) in živalski svet

Rastlinstvo je zaradi dolgih zim in kratkih rastišč manj raznoliko kot v zmernih ali tropskih pasovih. Preživijo predvsem odporne vrste, ki se lahko hitro razrastejo v kratkem poletju in prenesejo dolga mrzla obdobja. Večinoma prevladujejo zimzeleni iglavci (smreka, bor, macesen), saj le malo širokolistnih dreves prenese izredno nizke temperature. Ta gozdna pokrajina je znana kot tajga ali borealni gozd in predstavlja največji gozdni biom na planetu; največje površine tajge ležijo v Rusiji in Kanadi.

Tajga nudi življenjski prostor številnim živalim, prilagojenim za preživetje v mrzlih zimah in kratkih poletnih obdobjih: jelena, severnih jelenov (karibou), volkov, lisic, risa, medvedov in različnih vrst ptic, ki izkoriščajo dolgo dnevno svetlobo poleti. Poleti so dnevi zelo dolgi, kar rastlinam omogoča intenzivno fotosintezo v kratkem času rasti.

Gospodarstvo, kmetijstvo in človek

V subarktičnem podnebju je kmetovanje težavno: tla so pogosto nerodovitna (siromašna s hranili), obstaja veliko močvirij, rastna sezona je kratka in pridejo v poštev le zelo trpežni pridelki. Kljub temu se na nekaterih območjih dobro obnesejo krompir, jagode, borovnice in seno za živali; razvijajo se tudi posebne sorte drugih pridelkov, prilagojene lokalnim razmeram. Gozdarstvo je pomembna gospodarska dejavnost, vendar ga spremljajo izzivi: požari, škodljivci in težave pri prevozu lesa z oddaljenih območij. V sodobnem času ima regija tudi pomembno vlogo pri rudarstvu, naftnem in plinskem izkoriščanju, kar pa povečuje pritisk na občutljive ekosisteme.

V zadnjih desetletjih povzroča podnebno segrevanje hitre spremembe: taljenje permafrosta sprošča ogljik in metan, spreminjajo se razširjenosti rastlin in drevesne meje se pomika proti višjim širinam. To vpliva na hidrologijo, infrastrukturo (poškodbe cest in zgradb zaradi taljenja permafrosta) ter na načine življenja lokalnih prebivalcev, vključno z avtohtonimi skupnostmi.

Padavine in sezonske spremembe

Padavin je na večini subarktičnih območij malo; letne količine pogosto znašajo le 150–200 mm, večinoma v obliki snega. Sneg in led lahko ostajata na tleh dolgo v sezoni, kar vpliva na rast rastlin in dostopnost tal za kmetijstvo in gibanje. V obalnih subarktičnih območjih (milejše zime) je lahko padavin več in so razmere za rast bolj ugodne.

Prehod v tundro

Na robu polarnih območij ali tam, kjer morje močno vpliva na podnebje, lahko najtoplejši mesec dosega povprečno temperaturo manj kot 10 °C; takrat subarktično podnebje prehaja v tundro, kjer dreves praktično ni in prevladujejo nizke grmovnice, mahovi in lišaji.

Razširjenost

Subarktično podnebje najdemo predvsem v naslednjih regijah:

• Velik del Sibirije
• severna polovica Skandinavije (milejše zime na obalnih območjih)
• Večina Aljaske
• Večji del Kanade od približno 50° severne širine do drevesne meje, vključno z:
• Južni Labrador
• Severni Quebec, razen skrajnega severa
• Daljni severni Ontario
• Severne prerijske province
• Večina Jukona
• Večina Severozahodnih ozemelj

Če je 5–7 mesecev zapored povprečna temperatura pod lediščem, vsa voda v tleh in podtalju zamrzne več metrov globoko. Ko se poleti led delno stopi, se lahko odmrzne zgornjih 0,6 do 4 m tal, odvisno od zemljepisne širine in vrste tal; v nekaterih krajih ob morju permafrost ni prisoten, kar olajša kmetijstvo in gradnjo.

Primeri mest in krajev

Tukaj je nekaj krajev s subarktičnim podnebjem:

• Fairbanks, Aljaska
• Whitehorse, Jukon
• Yellowknife, Severozahodna ozemlja
• Thompson, Manitoba
• Moosonee, Ontario
• Goose Bay, Nova Fundlandija in Labrador
• Rovaniemi, Finska
• Kiruna, Švedska
• Arhangelsk, Rusija
• Irkutsk, Rusija
• Čita, Rusija

Nekateri kraji v podnebni skupini Dfd (zelo, zelo hladno subarktično podnebje) vključujejo območja v notranjosti Sibirije in vzhodne Rusije, kjer so zime posebej dolge in izjemno mrzle (npr. nekatera območja okoli Ojmjakona in Yakutska), kar pomeni izrazite ekstremne temperature in še večjo razširjenost permafrosta.

Subarktično (borealno) podnebje ima pomembno vlogo v svetovnem ogljikovem krogu, gostih gozdovih in permafrostu, ki hranijo velike količine organskih snovi. Spreminjanje podnebja in človeške dejavnosti povzročajo premike v teh občutljivih ekosistemih, zato so raziskave, upravljanje naravnih virov in prilagajanje lokalnih skupnosti ključni za prihodnost teh območij.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je subarktično podnebje?

V: Katere so skupine Köppenove podnebne klasifikacije za to vrsto podnebja?

V: Kako velike so temperaturne razlike na leto v tej vrsti podnebja?

V: Kje se nahaja ta vrsta podnebja?

V: Kakšno rastlinstvo raste na teh območjih?

V: Ali je kmetovanje v teh podnebnih razmerah lahko ali težko?

V: Koliko padavin letno pade v takšnem okolju?

Išči po črki