Bitka za Britanijo

Del I: Strateški cilji

Od julija 1940 so bili glavni cilji konvoji obalnega ladijskega prometa in ladijska središča, kot je bil Portsmouth. Mesec dni pozneje je Luftwaffe svoje napade preusmeril na letališča in infrastrukturo RAF (druge uporabne vojne cilje). Z napredovanjem bitke je Luftwaffe ciljal tudi na tovarne letal in zemeljsko infrastrukturo.

Obalne radarske postaje so bile bombardirane, tako da je v nekem trenutku stal le en radarski stolp. Britanci so uporabljali rezervni sistem človeških opazovalcev, ki so informacije pošiljali v štab poveljstva za bojno letalstvo. Večina zgodovinarjev se strinja, da je ta del kampanje potekal v korist Nemčije.

Del II: Civilni cilji

Sčasoma je Luftwaffe prešel na napade na prebivalstvena središča, kot so mesta in kraji, ter na tovarne. Ko je RAF bombardiral Berlin in baze nemških letalskih sil v Franciji, je Adolf Hitler preklical ukaz, naj ne bombardirajo prebivalstvenih središč, in ukazal napade na britanska mesta.^p305 Napadi na civiliste so bili taktika terorističnega bombardiranja, namenjena povzročanju panike in škodovanju morali.

Sedmega septembra 1940 je bilo dan in noč na londonske doke na Temzi izvedenih več kot štiristo bombnikov in več kot šeststo lovcev.

Skupina RAF 11 se je dvignila proti njim v večjem številu, kot je Luftwaffe pričakoval. Veliko krilo 12. skupine je potrebovalo dvajset minut, da se je izoblikovalo, pri čemer je zgrešilo predvideni cilj, vendar je med vzpenjanjem naletelo na drugo formacijo bombnikov. Vrnili so se, obžalovali svoj omejeni uspeh in krivdo za zamudo pripisali prepozni prošnji.

Luftwaffe je začel opuščati jutranje napade, napadi na London pa so se začeli pozno popoldne, kar je pomenilo 57 zaporednih nočnih napadov.

Bojno poveljstvo je imelo nizko moralo, primanjkovalo mu je ljudi in strojev, premor od napadov na letališča pa jim je omogočil, da si opomorejo. To je pomenilo, da so bili branilci iz tedna v teden močnejši, izgube, ki jih je utrpela Lutfwaffe, pa so se povečevale.

15. septembra je RAF preprečil dva velika vala nemških napadov, pri čemer so ta dan uporabili vsa letala 11. skupine. Na ta pomemben dan je bilo skupno 60 nemških in 26 sestreljenih letal RAF. Zaradi nemškega poraza je Hitler dva dni pozneje ukazal "preložitev" priprav na invazijo na Veliko Britanijo. Nato je Luftwaffe zaradi vse večjih izgub ljudi in letal ter pomanjkanja dobrih nadomestnih letal prešla z dnevnega na nočno bombardiranje.

27. septembra je bilo v Kentu sestreljeno letalo Junkers Ju 88, ki se je vračalo z napada na London. Nemški letalci so preživeli in se spopadli z britanskimi enotami, ki so bile nameščene na tem območju. To naj bi bilo prvič po skoraj 300 letih, da so se oboroženi napadalci spopadli z britanskimi vojaki na britanskih tleh.

Dowdingov sistem

Temelj britanske obrambe je bilo odkrivanje, poveljevanje in nadzor, ki so vodili bitko. To je bil "sistem Dowding" po njegovem glavnem snovalcu, glavnem letalskem maršalu siru Hughu Dowdingu, vodji poveljstva lovcev RAF.

Bistvo Dowdingovega sistema je bila uporaba radijskega določanja smeri (RDF, pozneje imenovanega radar, kar pomeni radijsko zaznavanje in določanje razdalje). Njegova uporaba, ki so jo dopolnile informacije Kraljevega opazovalnega korpusa, je bila ključnega pomena. Z njo je RAF lahko prestregel prihajajoča nemška letala. Operaterji radarjev so bili prek telefona (žice so bile položene globoko pod zemljo z betonsko protibombno zaščito)^p47 povezani z operativnim centrom. Ta center je bil nadzorni center poveljstva za bojevanje v Bentley Prioryju. Med bitko je več enot Obalnega poveljstva in flotnega letalstva prešlo pod nadzor poveljstva za bojevanje.

Borci

Messerschmitt Bf 109E in 110C Luftwaffe se je pomeril z delovnim konjem RAF Hawker Hurricane Mk I in manj številnim Supermarine Spitfire Mk I. Bf 109E je imel boljšo hitrost vzpenjanja in je bil od 10 do 30 km/h hitrejši od Hurricana, odvisno od višine.^p266 Septembra 1940 so začeli uporabljati zmogljivejše Hurricane serije 1 Mk IIa, čeprav le v majhnem številu. Ta različica je lahko dosegla največjo hitrost 342 km/h, kar je bilo približno 25 do 30 km/h hitreje kot Mk I.

Uspeh Spitfireja nad Dunkerquejem je bil presenečenje, čeprav so nemški piloti še vedno trdno verjeli, da je 109 boljše letalo. Vendar je imel Bf 109E veliko večji obračalni krog kot Hurricane ali Spitfire. Oba britanska lovca sta imela osem strojnic Browning 303, medtem ko je imela večina Bf 109E dve strojnici in dva krilna topa. Bf 109E in Spitfire sta bila drug od drugega boljša na ključnih področjih; na primer, na nekaterih višinah je Bf 109 prekašal britansko letalo.

Posledice

Ker nacistični Nemčiji ni uspelo uresničiti svojih ciljev uničenja britanske zračne obrambe ali prisiliti Velike Britanije, da bi se pogajala o premirju ali popolni kapitulaciji, velja to za njen prvi večji poraz in eno ključnih prelomnic v vojni. ^p388

Če bi Nemčija pridobila zračno premoč, bi Adolf Hitler lahko začel operacijo Morski lev, načrtovano amfibijsko in zračno invazijo na Veliko Britanijo.