Simfonija št. 9 (Beethoven)
Simfonija št. 9 v d-molu op. 125 (Choralna simfonija) Ludwiga van Beethovna je ena najbolj znanih glasbenih del, kar jih je bilo kdaj napisanih.
Simfonija je glasbeno delo za orkester. Beethoven je napisal devet simfonij. Ta, zadnja, ki jo je napisal, je zelo nenavadna, saj je v zadnjem stavku tudi petje: nastopajo štirje solisti (sopran, alt, tenor in bas) in zbor. Zato je znana kot "zborovska" simfonija ("zborovska" pomeni: "za zbor"). Gre za zelo dolgo delo, ki traja več kot eno uro. Tudi to je bilo nenavadno.
Simfonija ima štiri stavke. Prvi stavek je v sonatni obliki. Drugi in tretji stavek sta v obratnem vrstnem redu: drugi stavek je scherzo, tretji pa počasni stavek. Gre za temo in variacije. V zadnjem stavku so besede iz pesmi Friedricha Schillerja, slavnega pesnika, ki je pred kratkim umrl. Pesem se je imenovala Ode an die Freude (v angleščini: Ode to Joy). Pesem ima močno sporočilo vsem ljudem: govori o skupnem življenju v miru in harmoniji. Napisana je bila v času francoske revolucije, ko so te ideje v Evropi postale zelo pomembne.
Glavna melodija zadnjega stavka (ki se poje na besede: "Freude, schöne Götterfunken, Tochter aus Elysium") je ena najbolj znanih melodij na svetu. Številni otroci jo radi igrajo na instrumente, saj je v prvem delu melodije uporabljenih le pet tonov (lahko jo zaigramo na C, D, E, F, G). Ko se melodija prvič pojavi v simfoniji, jo zaigrajo violončela in kontrabasi.
Oda radosti je bila leta 1972 sprejeta za evropsko himno, uradno priredbo za orkester pa je napisal Herbert von Karajan.
Beethoven se je za Schillerjevo znamenito pesem zanimal že od mladih let. Leta 1817 je začel pisati prva dva stavka simfonije. Leta 1822 se je odločil, da bo v simfoniji uporabil Schillerjevo pesem. Večino preostalega dela simfonije je napisal leta 1823, dokončal pa jo je leta 1824. Prvič je bila izvedena maja istega leta. Izvedbo je dirigiral Beethoven. Pripovedujejo, da se je spraševal, zakaj občinstvo po končani skladbi ne ploska. Ploskali so, vendar je bil Beethoven gluh, zato ni mogel slišati. Nekdo ga je prisilil, da se je obrnil in videl, da ljudje navdušeno ploskajo.
Ludwig van Beethoven je bil ob pisanju svoje devete simfonije skoraj popolnoma gluh.
