Simfonija št. 9 Ludwiga van Beethovna v d-molu, op.125 – Oda radosti

Simfonija št. 9 v d-molu op. 125 (Choralna simfonija) Ludwiga van Beethovna je ena najbolj znanih glasbenih del, kar jih je bilo kdaj napisanih.

Simfonija je glasbeno delo za orkester. Beethoven je napisal devet simfonij. Ta, zadnja, ki jo je napisal, je zelo nenavadna, saj je v zadnjem stavku tudi petje: nastopajo štirje solisti (sopran, alt, tenor in bas) in zbor. Zato je znana kot "zborovska" simfonija ("zborovska" pomeni: "za zbor"). Gre za zelo dolgo delo, ki traja več kot eno uro. Tudi to je bilo nenavadno.

Simfonija ima štiri stavke. Prvi stavek je v sonatni obliki. Drugi in tretji stavek sta v obratnem vrstnem redu: drugi stavek je scherzo, tretji pa počasni stavek. Gre za temo in variacije. V zadnjem stavku so besede iz pesmi Friedricha Schillerja, slavnega pesnika, ki je pred kratkim umrl. Pesem se je imenovala Ode an die Freude (v angleščini: Ode to Joy). Pesem ima močno sporočilo vsem ljudem: govori o skupnem življenju v miru in harmoniji. Napisana je bila v času francoske revolucije, ko so te ideje v Evropi postale zelo pomembne.

Glavna melodija zadnjega stavka (ki se poje na besede: "Freude, schöne Götterfunken, Tochter aus Elysium") je ena najbolj znanih melodij na svetu. Številni otroci jo radi igrajo na instrumente, saj je v prvem delu melodije uporabljenih le pet tonov (lahko jo zaigramo na C, D, E, F, G). Ko se melodija prvič pojavi v simfoniji, jo zaigrajo violončela in kontrabasi.

Oda radosti je bila leta 1972 sprejeta za evropsko himno, uradno priredbo za orkester pa je napisal Herbert von Karajan.

Beethoven se je za Schillerjevo znamenito pesem zanimal že od mladih let. Leta 1817 je začel pisati prva dva stavka simfonije. Leta 1822 se je odločil, da bo v simfoniji uporabil Schillerjevo pesem. Večino preostalega dela simfonije je napisal leta 1823, dokončal pa jo je leta 1824. Prvič je bila izvedena maja istega leta. Izvedbo je dirigiral Beethoven. Pripovedujejo, da se je spraševal, zakaj občinstvo po končani skladbi ne ploska. Ploskali so, vendar je bil Beethoven gluh, zato ni mogel slišati. Nekdo ga je prisilil, da se je obrnil in videl, da ljudje navdušeno ploskajo.

Zgradba in značilnosti dela

Simfonija št. 9 je razdeljena na štiri jasno ločene stavke:

Orkestracija in izvajanost

Beethoven uporabi velik orkester: običajno leseni pihalni inštrumenti (vključno s piccolo in kontrafagotom), trobila, trobente, trobaje, timpani in bogato nizino godal. Posebnost je vključitev štirih vokalnih solistov in mešanega zbora, kar pri simfonijah tistega časa ni bilo običajno — s tem je Beethoven presegel tradicionalne meje simfonične forme in odprl vrata za nove kombinacije glasbenih zvrsti.

Besedilo in pomen "Ode an die Freude"

Schillerjeva pesem "An die Freude" (1785) je daljša, filozofsko-humanistična pesnitev. Beethoven je izbral in priredil dele pesmi ter jih vkomponiral v zaključek simfonije: poudarek je na bratstvu ljudi, svobodi, miru in univerzalni radosti. Besedilo in njegova pozivnost sta prispevala k simbolni vlogi simfonije kot glasbenega izraza univerzalnih idealov.

Premiera in zgodovinski kontekst

Simfonija je bila prvič izvedena 7. maja 1824 v Kärntnertortheater v Dunaju (Kärntnertortheater). Beethoven je vodil izvedbo, čeprav je bil že močno naglušen. Znana anekdota o tem, da ni slišal aplavza in ga je moral nekdo obrniti proti občinstvu, ostaja eden najbolj ganljivih prizorov v glasbeni zgodovini. Delo se je rodilo v Beethovnovem »pozno slogu«, v času, ko so bili njegovi zdravje in sluh že zelo prizadeti, vendar je ustvaril nekaj svojih najglobljih in najbolj inovativnih del.

Kulturni vpliv in recepcija

Simfonija št. 9 ima ogromen kulturni vpliv: postala je simbol upanja, bratstva in svobode, pogosto se uporablja na pomembnih državnih in mednarodnih dogodkih, v filmih in posnetkih. Leta 1972 je melodična tema Ode prevzela uradno vlogo evropske himne (himna), kasneje pa jo je sprejela tudi Evropska unija. Umetniška priredba za orkester, ki jo pogosto uporabljajo na uradnih dogodkih, je med drugim prirejena tudi s strani Herbert von Karajan.

Zaključek

Simfonija št. 9 je tehnološko in čustveno presežna skladba, ki združuje simfonično dolgoformo z vokalnim izrazom, kar ji daje širino, dostopnost in trajno univerzalnost. Njena sposobnost, da nagovori tako poslušalce klasične glasbe kot širšo javnost, jo uvršča med najbolj prepoznavna in vplivna umetniška dela v zgodovini zahodne glasbe.

Išči po črki