The Final Cut je dvanajsti studijski album skupine Pink Floyd. Posneli so ga v različnih studiih v Združenem kraljestvu od julija do decembra 1982; izdan je bil marca 1983. To je zadnji studijski album skupine Pink Floyd z basistom in glavnim avtorjem pesmi Rogerjem Watersom, saj je po njem med člani prišlo do neizogibnega zloma sodelovanja, ki je pozneje pripeljal do Watersovega odhoda iz skupine.
Album je večinoma delo Watersa. To je edini album skupine Pink Floyd, na katerem je avtor vseh pesmi Waters. Klaviaturista Ricka Wrighta je Waters med snemanjem albuma The Wall odpustil kot rednega člana, zato Wright na tem albumu sploh ne sodeluje; prispeval je le v prejšnjih ploščah kot član ali gostujoči glasbenik. David Gilmour pa poje glavne vokale le v eni od dvanajstih pesmi na albumu (najbolj znana kot "Not Now John"), preostale pa v celoti poje Waters. Ritmično ogrodje zagotavlja Nick Mason na bobnih, poleg njih pa so na plošči prisotni tudi orkestrski aranžmaji in gostujoči glasbeniki.
Tematsko je The Final Cut močno angažiran konceptni album: naslov, podnaslov in besedila obravnavajo posledice vojne, izdajstvo post-vojnih idealov in osebno izgubo Watersa — album je tudi počastitev (rekvijem) za očeta Erica Fletcherja Watersa. Na ovitku in v materialih je prikazan podnaslov: The Final Cut: A Requiem for the Post-War Dream - by Roger Waters, performed by Pink Floyd, kar jasno kaže na Watersovo prevlado nad vsebino plošče. Nekatere pesmi se neposredno navezujejo na Falklandsko vojno in politiko takratne britanske vlade, kritične besede pa so namenjene tudi vojni, politiki in brezbrižnosti do veterana ter bitja idej, ki so po drugi svetovni vojni obetale boljši svet.
Glasbeno plošča sledi bolj filmskemu in orkestralnemu pristopu kot prejšnje, bolj kitarsko usmerjene albume Pink Floyd — poudarja besedilo, atmosferske aranžmaje in orkester, medtem ko so kitarski soli omejeni. V nastajanju albuma je sodeloval tudi orkestrator, ki je pomagal uresničiti bogate aranžmaje, ki albumu dajejo patetičen in kinoviden ton. Nekatere pesmi izhajajo iz kakšnih prejšnjih posnetkov ali singlov (npr. "When the Tigers Broke Free"), ki so bili vključeni v končno obliko plošče.
Med snemanjem albuma je bilo med Watersom in drugimi člani skupine veliko napetosti, zlasti med Gilmourjem, ki je kasneje dejal, da mu večina albuma ni všeč in da je občutil, da je bil sodelovanje omejeno. Zaradi teh in drugih razlogov album včasih velja za solo album Rogerja Watersa in ne za pravi album skupine Pink Floyd — mnenja kritikov so bila ob izidu mešana, čeprav je plošča komercialno dosegla uspeh in na nekaterih trgih dosegla visoke lestvične uvrstitve. Sčasoma so ga nekateri kritiki in oboževalci znova cenili kot osebno in politično močno delo v Watersovem opusu.
Skupina Pink Floyd ni v živo izvedla nobene od pesmi z albuma kot celote, čeprav jih je Waters na samostojnih turnejah nekatere izvajal v živo. Watersova prevlada na albumu je najbolj razvidna na zadnji strani ovitka, kjer je zapisano: The Final Cut: A Requiem for the Post-War Dream - by Roger Waters, performed by Pink Floyd. Album tako ostaja pomembna, a sporna točka v zgodovini skupine in danes velja za dokument brezkompromisnega avtorsko-političnega stališča enega njenega najbolj vplivnih članov.