Palčica — pravljica Hansa Christiana Andersena: zgodba, izvor in priredbe

Ženska si želi otroka. Za pomoč prosi čarovnico. Čarovnica ji da ječmen. Rekla ji je, naj ga posadi in počaka, kaj se bo zgodilo. Ko ješprenj posadijo, zraste cvet. Ko ga ženska poljubi, se cvet odpre in pokaže se drobna Palčica.

Neke noči Palčica spi v svoji zibelki iz orehove lupine. Odnese jo krastača, ki skoči skozi odprto okno. Žaba želi deklico za nevesto za svojega sina. Palčico položi na lilijino blazinico, da bi bila na varnem. Palčica s pomočjo prijaznih ribic in belega metulja pobegne pred krastačo. Odplava na lilijici.

Nenadoma jo zgrabi in odnese hrošč. Hroščkovi prijatelji so ponosni in arogantni. Palčica ne spada v njihov družbeni razred. Takoj jo začnejo ne marati. Hrošč jo brez pomisleka spusti in odleti.

Palčica živi sama na polju, kolikor se le da. Ko pride zima, si mora poiskati bivališče. Dom ji končno najde stara poljska miška. Palčica se miški zahvali tako, da skrbi za njeno hišico.

Miška meni, da bi se morala Palčica poročiti s sosedom, pametnim in premožnim krtom. Palčki se zdi ideja, da bi se poročila s takšnim bitjem, sovražna. Vse dni namreč preživi pod zemljo in nikoli ne vidi ne sonca ne neba.

Poljska miška ne prisluhne Palčkovim protestom. Še naprej jo nagovarja k poroki. V zadnjem trenutku Palčica odleti z lastovko v daljno, sončno deželo. Palčica je med zimo spet ozdravila lastovko. Od takrat sta prijateljici.

Lastovka odnese Palčico v sončno deželo. Na polju cvetja Palčica sreča malega princa cvetlično vilo, ki je ravno prav velik in ji je všeč. Poročita se. Mož ji da par kril, da lahko z njim leti na njegovih potovanjih od cveta do cveta. Dobil je novo ime, Maia.

Na zadnji strani zgodbe je lastovka priletela do pesnikovega okna in mu povedala celotno zgodbo o Palččici.

Opomba: Mary Howitt je zgodbo prva prevedla v angleščino. Srečanje s čarovnico ji ni bilo všeč. V svojem prevodu je zgodbo začela z beračico, ki je kmečki ženi dala ječmen v zameno za hrano. Ko je ječmen posajen, se iz njegovega cveta izvije drobna Palčica (Tommelise).

Hans Christian Andersen se je rodil 2. aprila 1805 v Odenseju na Danskem. Njegov oče je bil čevljar Hans Andersen. Njegova mati je bila Anne Marie Andersdatter, pralka. Andersen je bil edinec in razvajen otrok. Z očetom si je delil ljubezen do knjig. Oče mu je bral Arabske noči in pravljice Jeana de la Fontaina. Skupaj sta gradila panorame, izstopajoče slike in gledališča z igračami. Oče in sin sta hodila na dolge sprehode v naravo.

Andersenov oče je umrl leta 1816. Od takrat je bil Andersen sam. Andersen je bil visok in vitek deček, ki so ga drugi fantje ustrahovali. Želel je pobegniti pred njimi in pred svojo revno, nepismeno materjo. Svojo umetniško nadarjenost je oglaševal v srednjem razredu mesta Odense. Po njihovih domovih je pel in plesal. Štirinajstletni Andersen je 4. septembra 1819 odšel iz Odenseja v Köbenhavn z denarnimi darili, ki jih je dobil od sosedov. S seboj je nosil priporočilno pismo balerini Madame Schall in sanjal o tem, da bi postal pesnik, baletnik ali igralec.

Po treh letih v Københavnu, ko Andersen ni imel nikogar, ki bi ga podpiral, je v Jonasu Collinu, direktorju Kraljevega gledališča, končno našel zainteresiranega gospoda. Collin je verjel v fantovo nadarjenost. Uspelo mu je doseči, da je kralj Andersena poslal na gimnazijo v Slagelse, podeželsko mesto na zahodu Zelandije. Menil je, da bo Andersen ob pravem času nadaljeval šolanje na univerzi v Københavnu.

V Slagelsu je Andersena poučeval majhen, debel in plešast petintridesetletni Simon Meisling. Ta se je zanimal za antično Grčijo in Rim ter prevedel Vergilijevo Eneido. Andersen ni bil najbolj bister učenec v razredu in Meisling ga je ostro obsojal. "Ti si neumen fant, ki mu ne bo nikoli uspelo," mu je dejal Meisling. Meisling naj bi bil model za učenega krtka v filmu Palčica.

Raziskovalca pravljic in folklore Iona in Peter Opie menita, da je "Palčica" "oddaljen poklon" Andersenovi prijateljici Henriette Wulff, majhni, nežni in invalidni hčerki danskega prevajalca Shakespeara. Ta je imela Andersena rada, kot ima Palčica rada lastovko, vendar ni pisnih dokazov, ki bi potrdili teorijo o "oddaljenem poklonu".

Andersen je leta 1835 natisnil dve knjižici pravljic za otroke. Prva knjižica je bila natisnjena maja, druga pa decembra. "Palčico je v decembrski knjižici prvič natisnil C. A. Reitzel 16. decembra 1835 v Københavnu. "Palčica je bila prva pravljica v knjižici. Knjižica je vsebovala še dve drugi pravljici: "Poredni deček" in "Potujoči spremljevalec". "Palčica je bila ponovno natisnjena v zbirkah Andersenovih del leta 1850 in 1862.

V drugi knjižici pravljic za otroke so bile objavljene pravljice "Klavdija", "Veliki in mali Klavdija", "Princeska in grah" in "Cvetje male Ide". Tretja knjižica, natisnjena leta 1837, je vključevala "Malo morsko deklico" in "Cesarjeva nova oblačila".

Prve recenzije sedmih zgodb iz leta 1835 so izšle šele leta 1836. Danskim kritikom niso bile všeč. Menili so, da neformalni, klepetavi slog pravljic in pomanjkanje morale nista primerna za zgodbe za otroke. Eden od kritikov pa je menil, da je "Palčica" "najbolj čudovita pravljica, kar si jih je mogoče želeti".

Kritiki niso verjeli, da bi moral Andersen napisati druge pravljice. V eni od revij prvih sedem pravljic sploh ni bilo omenjenih. Druga je Andersenu svetovala, naj ne zapravlja časa za pisanje pravljic. Neki kritik je izjavil, da Andersen "nima običajne oblike te vrste poezije [...] in da ne bi preučeval vzorcev". Andersen je čutil, da dela v nasprotju z njihovimi predstavami o tem, kakšna naj bi bila pravljica. Vrnil se je k pisanju romanov, saj je verjel, da je to njegov pravi poklic. Odziv kritikov na pravljice iz leta 1835 je bil tako buren, da je Andersen počakal eno leto, preden je natisnil "Malo morsko deklico" in "Cesarjeva nova oblačila". Ti dve pravljici sta izšli v tretji in zadnji knjižici Pravljic za otroke leta 1837.

Mary Howitt je prva prevedla "Tommelise" v angleščino. Leta 1846 jo je natisnila kot "Thumbelina" v knjigi Wonderful Stories for Children. Vendar se ni strinjala z začetnim prizorom s čarovnico. Namesto tega je poskrbela, da je brez otrok dala kruh in mleko lačni beračici. Brezmadežna ženska je bila nato nagrajena z ječmenom.

Charles Boner je leta 1846 pravljico prevedel tudi kot "Little Ellie". Madame de Chatelain je v svojem prevodu iz leta 1852 malega otroka poimenovala "Little Totty". Urednik knjige The Child's Own Book (1853) je otroka imenoval "Mala Maja". Leta 1864 in 1866 je H. W. Dulcken izdal obsežno tiskane zvezke Andersenovih pravljic. Gospa H. B. Paulli je ob koncu devetnajstega stoletja ime prevedla kot "Little Tiny".

V dvajsetem stoletju je Erik Christian Haugaard leta 1974 ime prevedel kot "Inchelina". Jeffrey in Diane Crone Frank sta ime leta 2005 prevedla kot "Thumbelisa". Sodobne angleške prevode imena "Thumbelina" najdemo v šestdelni popolni izdaji Andersenovih pravljic iz štiridesetih let 20. stoletja, ki jo je pripravil Jean Hersholt. Prevod celotne zbirke pravljic Erika Christiana Haugaarda je izšel leta 1974.

Raziskovalca pravljic in folklore Iona in Peter Opie sta zapisala, da je Palčica pustolovska zgodba z ženskega vidika. Menita, da zgodba bralca uči, da so ljudje najsrečnejši v krogu svoje vrste. Poudarjata, da je Palčica pasiven lik in žrtev okoliščin. Njen moški kolega Tom Palček (eden od navdihov zgodbe) je aktiven lik. Ta se čuti in se trudi.

Folkloristka Maria Tatar vidi Palčico kot zgodbo o pobegli nevesti. Ugotavlja, da je bila obravnavana kot alegorija o dogovorjenih porokah. Poudarja, da je "Palčica" pravljica o zvestobi svojemu srcu. "Palčica" podpira idejo, da je treba prinčevo ljubezen ceniti bolj kot vse drugo.

Tatar poudarja, da v hindujskem verovanju v srcu vseh bitij, tako človeških kot živalskih, prebiva bitje v velikosti palca, znano kot notranji jaz ali duša. Ta koncept se je morda prenesel v evropsko folkloro, nato pa se je izoblikoval kot Tom Palček in Palčica. Oba lika si prizadevata za preobrazbo in odrešitev. Avtorica vidi vzporednice med Andersenovo pravljico in grškim mitom o Demetri in njeni hčeri Persefoni. Kljub poganskim referencam v pravljici ugotavlja, da se "Palčica" nanaša na Kristusovo trpljenje in vstajenje ter na krščanski koncept odrešitve.

Andersenova biografinja Jackie Wullschlager piše, da je bila Palčica prva Andersenova pravljica, ki je prikazovala trpljenje in težave drugačnega človeka. Zaradi svoje drugačnosti postane Palčica predmet posmeha. To je bila tudi prva Andersenova pravljica, v kateri je bila lastovka uporabljena kot simbol pesniške duše. Andersen se je poistovetil z njo kot s ptico selivko, ki ji je bil podoben tudi njegov življenjski vzorec na potovanjih.

Roger Sale meni, da je Andersen v pravljici izrazil občutke družbene in spolne manjvrednosti, saj je ustvaril like, ki so slabši od svojih ljubljenih. Mala morska deklica na primer nima duše, medtem ko ima njen človeški ljubimec dušo kot svojo rojstno pravico. Andersen v "Palčki" predlaga, da so krastača, hrošč in krtek Palčkovi podrejeni. Morali bi ostati na svojih mestih, namesto da si želijo nadrejene. Sale nakazuje, da niso slabši od Palčka, ampak so preprosto drugačni. Domneva, da je Andersen morda naredil nekaj škode živalskemu svetu, ko je svoje živalske like obarval z lastnimi občutki manjvrednosti.

Jacqueline Banerjee na zgodbo gleda kot na zgodbo o neuspehu. "Ni presenetljivo," piše, "'Palčica' se zdaj pogosto bere kot zgodba o krepitvi vloge žensk." Susie Stephens meni, da je Palčica groteska. Ugotavlja, da je "groteska v otroški literaturi [...] nujna in koristna sestavina, ki izboljšuje psihološko počutje mladega bralca". Po njenem mnenju otroke privlačijo katarzične lastnosti groteske.

Sidney Rosenblatt v svojem eseju "Palčica in razvoj ženske seksualnosti" meni, da je mogoče zgodbo analizirati z vidika Freudovega psihoseksualnega razvoja. Meni, da gre za zgodbo o ženski masturbaciji. Sama Palčica bi po njegovem mnenju lahko simbolizirala klitoris, njena prevleka z rožnimi cvetnimi lističi sramne ustnice, beli metulj "brsteče genitalije", krtek in princ pa analne oziroma vaginalne odprtine.

Palčica je bila prilagojena različnim medijem. Najstarejša animirana različica pravljice je nema, črno-bela različica režiserja Herberta M. Dawleyja iz leta 1924. Lotte Reiniger je leta 1954 izdala 10-minutno filmsko priredbo, v kateri so sodelovale njene lutke "silhuete".

Celovečerni animirani film Dona Blutha Thumblina je morda ena najbolj znanih različic. Zgodba je bila prirejena tudi za igrani televizijski program Faerie Tale Theatre. V tej produkciji je igrala Carrie Fisher. Leta 2009 je izšel animirani film Barbie predstavlja Palčico, ki je izšel neposredno na DVD-ju. V Rusiji in na Japonskem so prav tako izdali animirane filme.