Tibet (Tibetanska avtonomna regija) – Lhasa, budizem in dalajlama

Avtonomna regija Xizang, imenovana tudi Tibetanska avtonomna regija (TAR), je avtonomna regija na ravni province v Ljudski republiki Kitajski (LRK). Njeno glavno mesto je Lhasa. Angleško govoreči to regijo pogosto imenujejo Tibet, vendar lahko Tibet pomeni tudi kateri koli kraj, kjer je lokalna tibetanska kultura.

Zemljepis in podnebje

Tibet leži na Tibetski planoti, eni najvišjih planot na svetu, pri čemer je povprečna nadmorska višina okoli 4.000 m. Lhasa, glavno mesto, se nahaja približno na 3.650 m nadmorske višine. Zaradi velike nadmorske višine ima regija redko zračno maso, hladno in suho podnebje, ohlajene poletne temperature in dolgo, hudo zimo v višje ležečih predelih. Kmetijstvo je omejeno na nižje doline in obsega pridelovanje ječmena (najpomembnejši pridelek je tsampa), zelenjave ter rejo jakov in ovac. Na Tibetu najdemo tudi posebne živalske vrste, kot so snežni leopard, tibetanski antilopa (chiru) in divji jak.

Zgodovina in politično ozadje

V zgodovini je Tibet imel svoje lokalne kralje in verske institucije; skozi stoletja so nadzor in stopnja samostojnosti nihali. Kitajska vojska, je prevzela nadzor nad regijo v sredini 20. stoletja, kar je pripeljalo do političnih sprememb in napetosti. Leta 1959 je prišlo do velikega upora v Lhasi in drugih krajih; takrat je dalajlama zapustil Tibet in od takrat živi v izgnanstvu. V izgnanstvu je vzpostavil Tibetansko centralno upravo (znano tudi kot tibetanska vlada v izgnanstvu), ki ima sedež v indijskem mestu Dharamsala.

Ob tem obstajajo različne interpretacije dogodkov: kitajska vlada poudarja razvoj, stabilnost in modernizacijo regije po vključitvi v LRK, medtem ko številne tibetanske skupnosti in mednarodni opazovalci izpostavljajo vprašanja glede človekovih pravic, verske svobode, kulturne avtonomije in demografskih sprememb.

Religija in kultura

Glavna religija v Tibetu je budizem, natančneje tibetanski mahajanski (vajrajana) budizem, ki ima močno povezavo z lokalno tibetansko kulturo in vsakdanjim življenjem. Zaradi njihovih tradicij je Tibet zanimiv za številne ljudi. Tamkajšnji menihi naj bi včasih imeli posebne, nadčloveške sposobnosti. Spise tibetanskih menihov včasih delijo z zunanjimi obiskovalci in so znani po svoji pronicljivosti. Tibetanska knjiga mrtvih vsebuje obrede za mrtve in umirajoče, ki so nekoliko podobni katoliškim zadnjim obredom.

Verski in kulturni center Tibeta sta bila stoletja samostani in duhovni inštituti; pomembne šole tibetanskega budizma vključujejo gelug, kagju, sakja in nyingma. Znani templji in samostani, kot sta palača Potala in tempelj Jokhang v Lhasi, so tudi pomembni kulturni spomeniki in cilj romarjev ter turistov.

Dalajlama in institucionalna dediščina

Verski vodja tibetanskih budistov se imenuje dalajlama. Ko je oblast prevzela kitajska vojska, je bil prisiljen zapustiti državo. Dalajlama trenutno živi v izgnanstvu v Indiji, vendar pogosto obiskuje druge države. Dalajlama ima pomembno vlogo kot verski in simbolni vodja, njegov odhod pa je sprožil dolgo obdobje političnih in kulturnih napetosti. Obstajajo tudi razprave o postopkih prepoznavanja reinkarnacij visokih duhovnih vodij (t. i. tulku sistema) in primerih, kot je izbira pančena lame, kjer sta se pojavila spor in dvostranska imenovanja.

Gospodarstvo, infrastruktura in sodobne spremembe

Gospodarstvo Tibeta temelji na kmetijstvu, živinoreji (nake in jaki), rudarstvu ter zadnja desetletja tudi na turizmu in državnih vlaganjih v infrastrukturo. Pomembna je gradnja cest, zračne povezave in železniške povezave — med pomembnejšimi projekti je železnica Qinghai–Tibet, ki povezuje Lhasa s preostalim delom Kitajske. Državna politika je spodbudila razvoj urbanih centrov in industrije, vendar kritiki opozarjajo na izzive pri ohranjanju lokalne kulture in jezikovnih praks ter na socialno-ekonomske razlike.

Lhasa in pomembne znamenitosti

Lhasa je versko, kulturno in politično središče Tibeta. Med najbolj prepoznavnimi znamenitostmi sta palača Potala, nekdanja rezidenca dalajlam in monumentalna stavba, ter tempelj Jokhang, starodavno romarsko središče. V Lhasi so tudi številni samostani, tržnice in kulturni dogodki, ki privabljajo tako romarje kot turiste.

Turizem in dostop

Tibet privlači obiskovalce zaradi svoje edinstvene kulture, verskih obredov, pokrajine in zgodovinskih spomenikov. Tuji obiskovalci običajno potrebujejo posebne dovolilnice (npr. Tibet Travel Permit) in pogosto morajo potovati z uradnim potovalnim aranžmajem ali v spremstvu vodnika. Potovanja v višje predele zahtevajo prilagoditev na višino (aklimatizacijo), saj so višinska bolezen in hitro spreminjajoče vreme dejavniki, ki jih je treba upoštevati.

Povzetek

Tibet (Tibetanska avtonomna regija) je območje z bogato versko in kulturno dediščino, značilno visokogorsko pokrajino in zapletenim političnim ozadjem. Regija združuje starodavne tradicije tibetanskega budizma s sodobnimi izzivi razvoja, regionalne politike in mednarodnih razprav o človekovih pravicah in kulturni avtonomiji.

Zemljevid Tibeta (rumeno)Zoom
Zemljevid Tibeta (rumeno)

Tibet postane del Kitajske

Veliko tibetanskih območij je bilo v preteklosti kitajskih. Kitajci so demonim za prebivalce Kitajske, ki je bila v preteklosti in danes sestavljena iz številnih plemen, ki so živela na različnih območjih Kitajske. Največje je Han, večina velikih mest na vzhodu Kitajske je hanskih. V provincah Sečuan, Qinghai in Yunnan je veliko tibetanskih vasi, mest in krajev, vendar avtonomna regija Xizang ni bila povezana s Kitajsko vse do petdesetih let 20. stoletja, ko jo je zasedla vojska Ljudske republike Kitajske.

Politične delitve

Tibet je razdeljen na dve občini (地级市) in pet avtonomnih prefektur (自治州).

  • Lhasa (拉萨)
  • Xigaze (日喀则)
  • Prefektura Ngari (阿里地区)
  • Prefektura Nagqu (那曲地区)
  • Prefektura Chamdo (昌都地区)
  • Prefektura Nyingchi (林芝地区)
  • Prefektura Lhoka (山南地区)

Vpliv zunaj Tibeta

Tibetanska kultura vpliva tudi na druge bližnje regije, kot so Nepal, Butan, deli vzhodnega Kašmirja in nekatere regije na severu Republike Indije, predvsem Sikkim, Uttaranchal in Tawang. Kitajska trdi, da je del indijske province Arunačal Pradeš južni Tibet.

Nemir

Odkar je Kitajska v petdesetih letih prejšnjega stoletja prevzela nadzor nad Tibetom, so v njem potekali protesti. Večina jih je bila zaradi socialnih ali gospodarskih težav. Nekateri so bili posledica prepričanja ljudi, da Tibet ne bi smel biti del Kitajske. Številni Tibetanci so se v znak odpora zažgali, da bi tako pritisnili na kitajsko vlado in jo prisilili k ponovni neodvisnosti. Leta 2011 se je ubilo 19 ljudi. Zgrajena je bila železniška proga Qingzang, ki povezuje Kitajsko z Lhaso. Številne ljudi so razjezile tudi naraščajoče cene hrane in otežen dostop do visokošolskega izobraževanja. Železniška proga je sprožila tudi strahove pred večjim priseljevanjem. Te razmere so privedle do nasilja nad ljudmi zunaj Tibeta. Del tega nasilja se dogaja tudi zunaj Tibeta. Ko gre za dodeljevanje vladnih položajev v Tibetu, se zdi, da je več drugih narodnosti Kitajcev kot Tibetancev. Kitajska vlada trdi, da bi v primeru ponovne neodvisnosti Tibeta trpelo njegovo gospodarstvo.

Palača Potala v LhasiZoom
Palača Potala v Lhasi

Sorodne strani

  • Južni Tibet

Vprašanja in odgovori

V: Kako je znana avtonomna regija Xizang?


O: Avtonomna regija Xizang je znana tudi kot Tibetanska avtonomna regija (TAR).

V: Kateri državi pripada avtonomna regija Xizang?


O: Avtonomna regija Xizang pripada Ljudski republiki Kitajski (LRK).

V: Katera je prestolnica avtonomne regije Xizang?


O: Glavno mesto avtonomne regije Xizang je Lhasa.

V: Kako angleško govoreči pogosto imenujejo to regijo?


O: Angleško govoreči to regijo pogosto imenujejo Tibet.

V: Ali se "Tibet" nanaša samo na to avtonomno regijo?


O: Ne, "Tibet" lahko pomeni tudi kateri koli kraj, kjer je tibetanska kultura lokalna.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3