Transkripcija (jezikoslovje): definicija, vrste (fonetična, transliteracija)
Transkripcija v jezikoslovju: definicija, vrste (fonetična, transliteracija), primeri z IPA in SAMPA ter praktični nasveti za pretvorbo govora in pisav.
Transkripcija je pretvorba besedila iz drugega medija. V jezikoslovnem in splošnem pomenu vključuje različne postopke prepisovanja – od zapisovanja govora v pisano obliko do preslikave med pisavami ali zlogovnimi sistemi.
Kaj pomeni transkripcija govora
Najpogostejša raba pojma je pretvorba človeškega govora v pisno, strojno ali tiskano obliko: torej zapis, ki odraža, kaj je bilo izrečeno. To lahko naredi človek (prepisovalec) ali stroj (sistemi za avtomatsko prepoznavanje govora). Prepisovalec je oseba, ki izvaja prepise, in se pri tem lahko drži različnih pravil glede natančnosti, vključno z označevanjem premorov, naglasov, poudarkov in neznanih besed.
Vrste transkripcije
- Fonetična (fizikalna) transkripcija: zapis zvokov govora s sredstvi, ki natančno prikazujejo zvočne lastnosti (npr. s simboli mednarodne fonetične abecede, IPA). Uporablja se v fonetiki in fonologiji za analizo izgovorjave; razlikujemo ozko (natančno, z dodatnimi diakritikami) in široko (poenostavljeno) transkripcijo.
- Fonematična (fonemska) transkripcija: zapis, ki prikazuje sistem fonemov jezika (abstraktne enote, ki razlikujejo pomen). Fonematične transkripcije običajno uporabljamo pri opisovanju fonološkega sistema jezika in jih pogosto označujemo v poševnicah /.../.
- Ortografska transkripcija: prepis govori v običajno pisno obliko jezika, prilagojeno standardni pravopisu; uporablja se za podnapise, zapiske in splošno zapisovanje govora za širše občinstvo.
- Transliteracija: preslikava znakov oziroma črk iz ene pisave v drugo, pri čemer je cilj čim bolj dosledno prenesti zapise, ne nujno izgovorjavo; primeri so preslikave med cirilico in latinico ali med arabščino in latinico.
- Romanizacija: posebna vrsta transliteracije, ko se zapisi iz ne-latiničnih pisav preslikajo v latinico (npr. Hanyu Pinyin za mandarinščino).
Razlika med transkripcijo in transliteracijo
Pomembno je razlikovati transkripcijo govora in transliteracijo med pisavami. Transkripcija običajno načrtno zajema izgovorjavo (fonetično ali fonemsko), medtem ko je transliteracija postopek, ki preslika črke ali znake iz ene pisave v drugo tako, da ohrani čim bolj dosledno vizualno ali grafemsko ustreznost izvirnika. Na primer, pri ruskem imenu Борис je obliko "Boris" treba razumeti kot transliteracijo, ne kot fonetično transkripcijo v strogem smislu.
Standardi in sistemi
Med standardne transkripcije za jezikoslovne namene spadata mednarodna fonetična abeceda (IPA) in njen ekvivalent v ASCII, SAMPA. Omeniti velja tudi različne sistemske rešitve za romanizacijo in transliteracijo (npr. Hanyu Pinyin za kitajščino, starejši sistem Wade–Giles), pa tudi nacionalne in mednarodne norme, ki urejajo natančno preslikavo znakov iz ene pisave v drugo.
Primeri in pojasnila
V tej tabeli IPA je primer fonetične transkripcije imena nekdanjega ruskega predsednika, v angleščini znanega kot Boris Yeltsin, ki mu sledijo sprejete hibridne oblike v različnih jezikih. Upoštevajte, da je "Boris" transliteracija in ne transkripcija v strogem pomenu besede.
V različnih sistemih bodo iste besede verjetno različno zapisane. Na primer, kitajsko ime za glavno mesto Kitajske v mandarinščini je Peking v splošno uporabljanem sodobnem sistemu Hanyu Pinyin, v zgodovinsko pomembnem sistemu Wade Giles pa je zapisano kot Pei-Ching. V sodobni rabi se pogosto uporablja tudi obliko Beijing, ki sledi pinyin pravilom in bolje odraža glasovno realnost mandarinske izgovorjave.
Praktični prepis je mogoče opraviti tudi v nealfabetični jezik. Na primer, v hongkonškem časopisu je ime Georgea Busha transliterirano v dva kitajska znaka, ki zvenita kot "Bou-sū". (布殊) z uporabo znakov, ki pomenita "tkanina" in "poseben". Podobno so številne besede iz angleščine in drugih zahodnoevropskih jezikov izposojene v japonščino in se prepisujejo z uporabo katakane, enega od japonskih zlogovnih jezikov.
Uporabe transkripcije
Transkripcija in transliteracija se uporabljata v številnih področjih:
- jezikoslovje in fonetika (analiza izgovorjave, primerjalne študije);
- ustvarjanje korpusov govora in besedil za raziskave in računalniško obdelavo jezika;
- prevajanje, slovaropisje in standardizacija imen ter toponimov;
- podnapisi in zaprti napisi (subtitling/closed captioning) pri filmih in oddajah;
- forenzična transkripcija (dokazi v pravnih postopkih);
- razvoj sistemov za prepoznavanje govora (ASR) in sintetizatorjev govora (TTS).
Izzivi in omejitve
Pri transkripciji se pojavljajo številni izzivi:
- različice izgovorjave (dialekti, akcenti), šumi v posnetku in prekrivanje govora otežujejo natančen zapis;
- homofoni (besede, ki se izgovarjajo enako) in nejasne mejne točke med besedami vplivajo na interpretacijo;
- odločitev, ali zapisati vokalne in konsonantne detajle (npr. aspiracija, nosnost, dolžina), vpliva na izbiro med ozko in široko transkripcijo;
- pri transliteraciji so dileme glede razmerja med ohranjanjem fonetičnega vtisa in dosledno grafemsko preslikavo (različni standardi in konvencije);
- etični in pravni izzivi (zasebnost govorcev, varovanje občutljivih informacij) pri objavi prepisov.
Človeški vs avtomatski prepisi
Avtomatski sistemi za prepisovanje (ASR) so v zadnjih letih zelo napredovali, vendar še vedno zahtevajo človeški pregled v situacijah, kjer je potrebna visoka natančnost (pravni dokumenti, znanstvene transkripcije). Človek lahko bolje interpretira kontekst, prepozna imena in nepravilnosti ter vnese ustrezno ločila. Avtomatizacija pa je koristna za hiter prepis velikih količin podatkov, ustvarjanje izhodišč za urejanje in za aplikacije realnega časa, npr. podnapise v živo.
Skratka, transkripcija je širok pojem, ki zajema različne metode prepisovanja govora in preslikave med pisavami. Pri delu je pomembno izbrati ustrezen tip transkripcije in sistematično dokumentirati uporabljena pravila in konvencije.
Po prepisu
Po prepisu besede iz enega jezika v pisavo drugega jezika:
- eden ali oba jezika se lahko še naprej razvijajo. Prvotno ujemanje med zvoki obeh jezikov se lahko spremeni, zato se izgovor zapisane besede razvije v drugačno smer kot prvotna izgovorjava.
- prepisana beseda je lahko prevzeta kot izposojenka v drugem jeziku z isto pisavo. To pogosto privede do drugačne izgovarjave in črkovanja kot pri neposrednem prepisu.
To je še posebej očitno pri grških izposojenkah in lastnih imenih. Grške besede se običajno najprej prepišejo v latinščino (v skladu s starim izgovorom), nato pa se izposodijo v druge jezike in nazadnje se izposojenka razvije po pravilih ciljnega jezika. Na primer Aristotel je trenutno uporabljena angleška oblika imena filozofa, katerega ime se v grščini piše Aριστoτέλης (Aristotélēs), ki je bilo prepisano v latinščino Aristóteles, od koder je bilo izposojeno v druge jezike in je sledilo njihovemu jezikovnemu razvoju.(V "klasični" grščini Aristotelovega časa se male črke niso uporabljale in ime se je pisalo ΑΡΙΣΤΟΤΕΛΗΣ.)
Če se ta postopek nadaljuje v več jezikih, se lahko zgodi, da ne bo uspel prenesti izvirne izgovarjave. Starodavni primer je sanskrtska beseda dhyāna, ki se je prek budističnih svetih spisov prepisala v kitajsko besedo Ch'an. Ch'an (禪 Zen budizem) je bil iz japonščine (ゼン zen) prepisan v angleščino v Zen. dhyāna v Zen je precejšnja sprememba.
Druga zapletena težava je poznejša sprememba "prednostne" transkripcije. Na primer, beseda, ki opisuje filozofijo ali religijo na Kitajskem, se je v angleščini uveljavila kot Tao in dobila končnico -ism, tako da je nastala angleška beseda Taoism. Ta transkripcija odraža sistem Wade-Giles. Novejše transliteracije v pinyin so ustvarile besedi Dao in Daoism.
Sorodne strani
- Romanizacija
- Transliteracija
Vprašanja in odgovori
V: Kaj je transkripcija?
O: Transkripcija je pretvorba besedila iz drugega medija, na primer človeškega govora, v pisno, strojno ali tiskano obliko. Pomeni lahko tudi skeniranje knjig in izdelavo digitalnih različic.
V: Kdo izvaja prepise?
O: Prepisovalec je oseba, ki izvaja prepise.
V: Kakšna je razlika med transkripcijo in transliteracijo?
O: Pri transkripciji gre za prehod iz zvoka v pisavo, pri transliteraciji pa za preslikavo iz ene pisave v drugo, ki je zasnovana tako, da se čim bolj ujema z izvirno pisavo.
V: Kateri so primeri standardnih transkripcijskih shem za jezikoslovne namene?
O: Primera standardnih transkripcijskih shem za jezikovne namene sta Mednarodna fonetična abeceda (IPA) in njen ekvivalent ASCII, SAMPA.
V: Kako se lahko praktično izvede prepis v nealfabetični jezik?
O: Praktični prepis v nealfabetični jezik se lahko izvede z uporabo znakov, ki predstavljajo zvoke, podobne tistim v izvirnem jeziku. Na primer, ime Georgea Busha se lahko prepiše v dva kitajska znaka, ki zvenita kot "Bou-sū" (布殊). Podobno so številne besede iz angleščine in drugih zahodnoevropskih jezikov izposojene v japonščino in se prepisujejo z uporabo katakane.
V: Kako različni sistemi vplivajo na zapisovanje besed?
O: Iste besede se lahko v različnih sistemih zapisujejo različno; na primer Peking se v sistemu Wade Giles piše Pei-Ching, v sistemu Hanyu Pinyin pa se namesto tega uporablja Peking.
Iskati