Transformacija v genetiki: prenos DNK v bakterije in evkarionte

V molekularni biologiji je transformacija genetska sprememba celice z neposrednim sprejemom in izražanjem DNK iz okolice.

Pri nekaterih vrstah bakterij se transformacija pojavlja naravno, lahko pa jo izvedemo tudi umetno. Bakterije, ki se lahko naravno ali umetno preoblikujejo, imenujemo kompetentne.

Transformacija je eden od treh postopkov, s katerimi lahko v bakterijske celice vnesemo zunanji genski material. Druga dva sta konjugacija (prenos genskega materiala med dvema bakterijskima celicama v neposrednem stiku) in transdukcija (vnos tuje DNK z bakteriofagom v gostitelja).

Transformacija se lahko uporablja tudi za opis vnašanja novega genskega materiala v nebakterijske celice, kot so živalske in rastlinske celice. Vnos tuje DNK v evkariontske celice se običajno imenuje "transfekcija".

Naravna in umetna transformacija

Naravna transformacija pomeni, da nekatere bakterije spontano prevzamejo prosto DNK iz okolice kot del svojega življenjskega cikla. Ta sposobnost je povezana z razvojem kompetentnosti v določenih fazah rasti in je pogosto regulirana s okoljski signali (npr. gostota populacije, stres). Pri Gram-pozitivnih in Gram-negativnih bakterijah so vključeni različni proteini, ki vežejo, obdelajo in prepuščajo DNK skozi celične ovojnice.

Umetna transformacija pomeni, da v laboratoriju spremenimo pogoje, da postanejo celice sposobne sprejeti DNK. Pogosti pristopi so:

  • kemijska kompetentnost (npr. obdelava z raztopino CaCl2) — celice postanejo bolj prepustne za plazmide pri toplotnem šoku;
  • elektroporacija — kratki visokonapetostni impulz ustvari začasne pore v celični membrani, skozi katere vstopi DNK;
  • fizični ali biolisti pristopi pri rastlinah (npr. "gene gun") in druge specializirane metode.

Mehanizmi prenosa in inkorporacije DNK

Po vstopu v celico je tuja DNK lahko:

  • plazmidi — krožni, avtonomno replicirajoči elementi, ki se pogosto uporabljajo v molekularni biologiji za kloniranje in izražanje proteinov;
  • integrirana v kromosom — preko homolognega rekombinacijskega mehanizma ali z drugimi rekombinacijskimi sistemi;
  • razgrajena — površinsko vezana DNK lahko degradira in ne vodi do trajne spremembe.

Uspeh transformacije je odvisen od velikosti DNK, oblike (linearna vs. krožna), aktivnosti rekombinacijskih sistemov gostitelja in od tega, ali DNA vsebuje ustrezne elemente za replikacijo ali integracijo.

Metode za pripravo kompetentnih celic

Za praktične postopke pri bakterijah se uporablja več protokolov. Najpogostejši koraki so:

  • gojenje celic do ustrezne faze rasti (običajno srednja log-faza), ko so najbolj pripravljene za sprejem DNK;
  • obdelava s solmi (npr. CaCl2) ali presajanje v posebna medija za kemično kompetenco;
  • elektroporacija zahteva izpiranje celic v nizko prevodnem puferju in izvedbo impulza z napravo za elektroporacijo;
  • po vnosu DNK sledi čas regeneracije v hranilnem mediumu (recovery) pred izbiro s selekcijskim agensom, kot je antibiotik.

Pomemben parameter je transformacijska učinkovitost (število uspešnih transformantov na µg DNA), ki je odvisna od protokola, vrste celice in kvalitete DNK.

Transformacija v evkariontskih celicah (transfekcija)

Pri evkariontskih celicah se za vnos DNK običajno uporablja izraz transfekcija. Metode vključujejo:

  • lipidne reagentne (lipofekcija) — lipidne kapljice prenašajo DNK skozi celično membrano;
  • elektroporacija — uporaben za različne vrste celic, vključno s primarnimi celicami;
  • viralni vektorji — visoko učinkoviti pri vnosu v delujoče celice; omogočajo tudi trajno integracijo;
  • mikroinjekcija ali mikroinjekcijski sistemi pri velikih celicah ali jajčnih celicah.

Pri evkariontih je pomembna ločnica med prehodno (transientno) in trajno (stabilno) izraženo DNK — prva neintegrirana DNA le nekaj dni izraža gen, medtem ko pri stabilni transfekciji gen ostane v genomu ali v stabilnem episomu.

Uporabe in pomen transformacije

Transformacija je osrednjega pomena v raziskavah in biotehnologiji. Nekatere ključne uporabe:

  • kloniranje genov in konstrukcija rekombinantnih plazmidov;
  • izražanje rekombinantnih proteinov (npr. encimi, terapevtski proteini, antitelesa);
  • funkcionalne študije genov (mutageneza, komplementacija);
  • priprava gensko spremenjenih organizmov (GSO) v raziskavah in za industrijske namene;
  • uporaba v molekularnem diagnosticiranju in razvoju terapij (npr. genska terapija, kjer se uporabljajo virusi kot vektorji).

Osnovni eksperimentalni potek (bakterijska transformacija)

Tipični eksperimentalni koraki so:

  • priprava kompetentnih celic;
  • mešanje kompetentnih celic z vneseno DNA (plazmid ali linearna DNA);
  • izpostavitev toplotnemu šoku ali elektroporaciji;
  • obdobje okrevanja v hranilnem mediumu brez selekcijskega agensa;
  • selekcija na gojiščih z ustreznim antibiotikom in kasnejša analiza transformantov (PCR, restrikcijski preskus, sekvenciranje).

Varnost, etika in omejitve

Transformacija in transfekcija imata velike raziskovalne in industrijske koristi, vendar nosita tudi obveznosti glede varnosti in etike. Delo z rekombinantno DNK običajno zahteva ustrezno biološko varnostno raven laboratorija (BSL) in spoštovanje nacionalnih ter mednarodnih smernic. Pomembno je uporabljati ustrezne kontrolne vzorce (negativni in pozitivni) ter etično presojati posledice ustvarjanja GSO in terapij, ki vključujejo spreminjanje genoma.

Sklep

Transformacija je močno orodje v molekularni biologiji, ki omogoča prenos in izražanje tujih genov v bakterijah in drugih organizmih. Razumevanje različnih metod, mehanizmov in varnostnih vidikov je ključno za uspešno in odgovorno uporabo teh tehnik v raziskavah in praksi.

Zgodovina

Preobrazbo je leta 1928 prvič dokazal britanski bakteriolog Frederick Griffith. Griffith je odkril, da lahko neškodljivi sev Streptococcus pneumoniae postane virulenten, ko je izpostavljen toplotno uničenim virulentnim sevom.

Griffith je menil, da je neškodljivi sev postal virulenten zaradi nekega "transformacijskega načela" iz toplotno uničenega seva. Leta 1944 so Oswald Avery, Colin MacLeod in Maclyn McCarty ugotovili, da je to preoblikovalno načelo genetsko. Izolirali so DNK iz virulentnega seva S. pneumoniae in samo s to DNK uspeli neškodljiv sev narediti virulenten. To, da so bakterije sprejele in vgradile DNK, so poimenovali "transformacija". Glej poskus Avery-MacLeod-McCarty.

Znanstvena skupnost je rezultate teh poskusov sprva sprejela skeptično. Šele ko je Joshua Lederberg odkril druge metode genskega prenosa (konjugacijo leta 1947 in transdukcijo leta 1953), so bili Averyjevi poskusi sprejeti. Transformacija je postala rutinski postopek v laboratorijih šele leta 1972, ko je Cohen uspešno transformiral Escherichia coli z obdelavo bakterij s kalcijevim kloridom. S tem je bil ustvarjen učinkovit in priročen postopek za transformacijo bakterij ter odprta pot biotehnologiji in raziskavam.

Preučevali so tudi transformacijo živalskih in rastlinskih celic, pri čemer je bila leta 1982 z vbrizganjem gena za podganje rastne hormone v mišji zarodek ustvarjena prva transgena miška.

Leta 1907 so odkrili bakterijo Agrobacterium tumefaciens, ki je povzročala tumorje na rastlinah, v začetku 70. let prejšnjega stoletja pa so ugotovili, da je povzročitelj tumorjev plazmid DNK, imenovan plazmid Ti. Z odstranitvijo genov v plazmidu, ki so povzročali tumor, in dodajanjem novih genov so raziskovalci lahko okužili rastline z A. tumefaciens in bakteriji dovolili, da v genome rastlin vstavi izbrano DNK.

Vse rastlinske celice niso dovzetne za okužbo z A. tumefaciens, zato so bile razvite druge metode, vključno z elektroporacijo in mikroinjekcijo. Bombardiranje z delci je omogočil John Sanford z izumom sistema Biolistic Particle Delivery System (genska pištola) leta 1990.

Vprašanja in odgovori

V: Kaj je transformacija v molekularni biologiji?


O: Transformacija je proces genetske spremembe celice z neposrednim sprejemom in izražanjem DNK iz okolice.

V: Pri katerih vrstah bakterij se transformacija pojavlja naravno?


O: Preobrazba se naravno pojavlja pri nekaterih vrstah bakterij.

V: Kakšen izraz se uporablja za bakterije, ki se lahko preoblikujejo?


O: Bakterije, ki se lahko preoblikujejo, se imenujejo kompetentne.

V: Katera sta poleg transformacije še dva postopka, s katerima se lahko v bakterijske celice vnese zunanji genski material?


O: Druga dva postopka, s katerima se lahko v bakterijske celice vnese zunanji genski material, sta konjugacija in transdukcija.

V: Ali se lahko transformacija izvede umetno?


O: Da, transformacijo je mogoče izvesti tudi umetno.

V: Kakšna je definicija transfekcije?


O: Transfekcija je postopek vnosa novega genskega materiala v nebakterijske celice, kot so živalske in rastlinske celice.

V: Kako se transdukcija razlikuje od transformacije?


O: Transdukcija vključuje vnos tuje DNK z bakteriofagom v gostitelja, medtem ko transformacija vključuje neposreden sprejem in izražanje DNK iz okolice.

AlegsaOnline.com - 2020 / 2025 - License CC3