Dvanajsti amandma (amandma XII) k ustavi Združenih držav Amerike je bil predlagan v kongresu 9. decembra 1803. Državni zakonodajni organi so ga ratificirali 15. junija 1804. Določal je nove postopke za izvolitev predsednika in podpredsednika. Pred spremembo je vsak član volilnega kolegija oddal en glas. Kandidat, ki je prejel največ glasov, je postal predsednik. Kandidat, ki je prejel naslednje največje število glasov, je postal podpredsednik. Dvanajsta sprememba je spremenila postopek v sedanji sistem, po katerem se en glas odda za predsednika in en za podpredsednika.

Zakaj je bil amandma sprejet

Glavni razlog za spremembo je bila kriza po predsedniških volitvah leta 1800, ko sta Thomas Jefferson in Aaron Burr prejela enako število glasov v volilnem kolegiju. Po takratnih pravilih bi zmagovalca določil predstavniški dom, a je bila situacija zmedena in dolgotrajna. Nejasnosti in politične napetosti so pokazale pomanjkljivosti prvotnega sistema, zato je kongres predlagal spremembo, ki bi zmanjšala možnost izenačenih oziroma konfliktnih izidov in omogočila bolj urejeno izbiro predsednika in podpredsednika.

Kaj natančno spreminja Dvanajsti amandma

  • Ločena glasovanja: Volilni kolegij zdaj odda en glas za predsednika in en glas za podpredsednika, namesto dveh glasov po prvotnem sistemu, kjer so se glasovi glasovali za posamezne osebe brez ločitve funkcij.
  • Postopki za primere brez večine: Če nobeden izmed kandidatov za predsednika ne dobi absolutne večine volilnih glasov, izbere predsednika Predstavniški dom izmed treh kandidatov z največ glasovi v volilnem kolegiju. Če nobeden za podpredsednika ne doseže večine, ga izbere Senat med dvema kandidatoma z največ glasovi za podpredsednika.
  • Redukcija tveganja za izenačenja in spor: Z ločenim glasovanjem za vsak urad je manj možnosti, da bi tekmeca iz iste politične skupine končala na neustreznih mestih zaradi enakih glasov.

Učinki v praksi in pomembni primeri

Dvanajsti amandma je spremenil način, kako se politične stranke organizirajo: namesto, da bi bili kandidati izvoljeni posamično, so se začele oblikovati uradne "kandidatske liste" oziroma tekmovalne dvojice (predsednik in podpredsednik). Kljub temu se še vedno pojavljajo primeri, ko volilni kolegij ali kongres poseže v odločitev:

  • Po sprejetju amandmaja je Predstavniški dom leta 1824 izbral predsednika (John Quincy Adams), ker nihče ni imel absolutne večine. Ta izbira je bila sporna in je vplivala na nadaljnji razvoj volilne politike.
  • Leta 1836 Senat ni potrdil nobenega kandidata za podpredsednika z absolutno večino, zato je Senat izbral Richarda M. Johnsona za podpredsednika.
  • Kasnejše težave — npr. glasovi “nezvestih volilcev” ali vprašanja pri štetju glasov — so privedle do dodatnih pravnih in zakonodajnih posegov, kot je Electoral Count Act (1887) in sodne odločitve, ki urejajo vezavo volilcev na izide državnih volitev.

Sodobni pomen in kritike

V praksi danes volilni kolegij navadno sledi izidu splošnih volitev v posamezni državi, kjer večina držav uporablja sistem “winner-takes-all”. Dvanajsti amandma je ključnega pomena za stabilnost predsedniškega izbiranja, saj omogoča jasnejšo pogodbeno strukturo med predsedniškimi kandidati in njunimi namestniki. Hkrati pa kritiki izpostavljajo:

  • Neenakost volilne moči posameznih državljanov zaradi sistema volilnega kolegija, ki daje določeno težo državam neproporcionalno glede na število prebivalcev.
  • Možnost razhajanja med naravnimi izidi državnih volitev in izidom volilnega kolegija, kar vodi do političnih sporov (primeri iz leta 2000 in 2016 so ponazorili te napetosti).
  • Vprašanja o vlogi volilcev, ki so v nekaterih državah še vedno lahko “nezvesti” (faithless electors); sodne odločitve v zadnjem času pa so državam dovolile, da volilce zavežejo k izidu državnih volitev.

Zaključek

Dvanajsti amandma je prehodna in trajna reforma, ki je odgovorila na akutno ustavno težavo iz začetka ameriške republike. Uvedel je ločeno glasovanje za predsednika in podpredsednika ter določil jasnejše postopke za primere, ko nobeden kandidat ne doseže absolutne večine. Čeprav ni odpravil vseh kontroverznosti povezanih z volilnim kolegijem, je pomembno zmanjšal možnost neposrednih izenačenj in prispeval k razvoju sodobnega sistema političnih seznamov in “kandidatov-parov”.