Jehud Medinata (Država Juda): perzijska satrapija Jude v Ahemenidskem cesarstvu

Jehud Medinata (Država Juda): zgodovina perzijske satrapije v Ahemenidskem cesarstvu — zemlja Judov, babilonska dediščina in usoda ob prihodu Aleksandra Velikega.

Jehud Medinata (aramejsko Država Juda) ali preprosto Jehud je bila provincia v perzijskem Ahemenidskem cesarstvu, umeščena v širšo satrapiji Eber‑Nari. Obstajala je približno v obdobju po perzijski osvojitvi Babilona (sredina 6. st. pr. n. št.) do obdobja, ko jo je osvojil Aleksander Veliki in jo vključil v svoje cesarstvo (približno 332 pr. n. št.). Obsegom in upravno organizacijo je bila Jehud Medinata sorodna prejšnji babilonski provinci Yehud, ki je nastala po padcu Judovega kraljestva.

Zgodovinski okvir

Judovo kraljestvo (Judovo kraljestvo) so okoli leta 597 pr. n. št. osvojile sile Neo‑babilonskega cesarstva, kar je privedlo do izgnanstva dela judovskega prebivalstva v Babilon. Po perzijski osvojitvi Babilona (Cirus Veliki, ~539–538 pr. n. št.) so se nekateri izgnanci vrnili; Cirusova uredba je omogočila obnovo templja v Jeruzalemu in ustanovitev province, ki je v perzijskem administrativnem sistemu dobila ime Jehud Medinata. Provinca je obstajala neprekinjeno do helenistične osvojitve pod Aleksandrom Velikim.

Uprava in družbena ureditev

Jehud Medinata ni bila samostojna satrapija, ampak majhna administrativna enota znotraj satrapije Eber‑Nari. Najvišjo civilno oblast je običajno predstavljal perzijski namestnik (lokalni guverner ali pehâ), občasno pa je imela pomembno vlogo tudi židovska verska elita, zlasti veliki duhovnik v Jeruzalemu. Pomembne osebnosti iz zgodnjih faz perzijskega obdobja so npr. Zerubavel (vodja prvega vala vrnitve) in duhovnik Josua (Jeshua), ki sta vodila obnovo templja.

Verski in kulturni pomen

Obdobje Jehud Medinate je ključno za oblikovanje judovske identitete v tako imenovanem obdobju drugega templja. V tem času so se vzpostavile verske institucije, urejala liturgična praksa in začeli nastajati ali urejati pomembni deli hebrejskih svetih spisov. Aramejščina je bila običajno jezik administracije in vsakdanjega stika z oblastjo, medtem ko je hebrej ostal pomemben za versko in literarno rabo.

Gospodarstvo, življenje in arheološki viri

Gospodarstvo Jehud Medinate je temeljilo na kmetijstvu (pšenica, vinska trta, oljke), pašništvu in plačevanju davkov oziroma tribute Perzijskemu cesarstvu. Arheološki najdbe, kot so pečatne odtise (bulle) in listine, epigrafski ostanki ter lokalne kovance in keramika, dajejo vpogled v administracijo, trgovino in vsakdanje življenje. V virih se pojavljajo tudi reference na gradnjo in obnove (npr. dokončanje drugega templja okoli 516 pr. n. št.) ter kasnejša obzidja Jeruzalema obnovljena v času Nehemija (~5. st. pr. n. št.).

Meje in velikost

Območje Jehud Medinate je bilo manjše od starega Judovega kraljestva; v osnovi je zajemalo osrednjo regijo okoli Jeruzalema in nekaj okoliških mest in vasi. Njegove meje so bile podobne babilonski provinci Yehud, vendar so bile administrativne in demografske značilnosti oblikovane po perzijskem modelu oblasti in lokalnih potrebah.

Pomen za nadaljnja zgodovinska obdobja

Jehud Medinata je razvidno izgradila temelje judovske skupnosti drugega templjskega obdobja, znotraj katere so se razvili tako verski kot družbeni okvirji, ki so vplivali na kasnejše helenistično in rimsko obdobje. Njena vloga v vrnitvi izgnancev, obnovi templja in nastanku pisnih tradicij je ključna za razumevanje zgodovine judovstva v tem delu zgodovine.

Išči po črki